Uspešni skupni projekt treh filharmoničnih hiš in orkestrov – Slovenske (SF), Zagrebške in Beograjske filharmonije z imenom Pika – Točka – Tačka je zajadral v svojo drugo sezono. Na tretjem koncertu letošnjega cikla je pred člane Orkestra SF stopil srbski dirigent Vladimir Kulenović, kljub mladosti okiten že z mnogimi dosežki, lovorikami in sodelovanji (Alan Gilbert, Marin Alsop, Kurt Masur …).
Na programu sta bili tokrat kar dve Sibeliusovi skladbi; kot uvertura v koncertni večer je zazvenela priljubljena simfonična pesnitev Finlandia, op. 26 (v koncertnem listu prevedena v Finsko). Po začetku z v partituri neprisotnim crescendom solo tremola timpanov je skladba v osrednjem delu z relativno premišljenim fraziranjem in dinamiko naposled razvila pričakovano idilo z občasnimi odstopanji v skupni igri, tempo pa je bil za okus podpisanega vseskozi pač prehiter, kar samo še potrjuje že kar prepogost občutek, da se dirigentom mlajših generacij z glasbo ves čas “nekam mudi”.
V osrednjem delu večera je na odru zablestel naš izjemni violončelist Jaka Stadler, zadnji dobri dve leti sicer redni član znamenitega Simfoničnega orkestra Bavarskega radia. V enem od temeljnih kamnov repertoarja violončelistov, Elgarjevem Koncertu za violončelo in simfonični orkester v e-molu, op. 85 je avditorij razvajal z bogatim, polnim vibratom, introspektivno interpretacijo in mistično globino tona (v spomin se je prikradel Yo-Yo Ma) in v prvem stavku z izjemno učinkovitostjo izmenjeval veličastnost na trenutke prav filmsko zveneče glasbe z bolj komorno-solističnimi deli, v počasnem pa najprej ohranjal in nato še stopnjeval napetost solističnega tkiva. Dirigent je vseskozi ohranjal tesen stik s solistom in skrbel za tehtno spremljavo orkestra. Za izvedbo je Stadler zasluženo požel silne simpatije in ovacije občinstva; to je imeniten glasbenik, na katerega smo lahko (npr. ob Andreju Žustu in Iztoku Hrastniku) zelo ponosni in ki ima svoja najboljša leta verjetno še pred seboj.
In za konec še Sibeliusova Simfonija št. 1 v e-molu, op. 39. Velika, polna zasedba Orkestra SF v Kozinovi dvorani Slovenske filharmonije v fortissimih in glasneje ne zveni ravno hvaležno; poslušalec dobi vtis preforsiranosti in pretirane zvočne nabuhlosti. Tokrat so trobila že v prvem stavku zazvenela kričavo in neprijetno, gotovo ne bi škodilo, če bi se gostujoči dirigenti pred izvedbami v omenjeni dvorani seznanili z njenimi akustičnimi pomanjkljivostmi in omejitvami in jih tudi upoštevali. Na splošno bi lahko celo za obe Sibeliusovi izvedeni skladbi dejal, da sta bili enostavno preglasni in da bi ju bilo treba odigrati (vsaj) eno dinamično stopnjo tišje. Kulenović se je izkazal z elegantnim prehajanjem “sturmunddrangovskih” in liričnih pasusov (prvi, zadnji stavek), z idiliko počasnega stavka, ki je z odmevi ptičjega petja na trenutke zazvenel prijetno kot nekakšen pomladni spev, in s prikladnim pristopom k dokaj fragmentarno zastavljeni simfonični kompoziciji. Pri tej skladbi dirigent pohvalno ni bil (več) obremenjen z listanjem in branjem partiture, a je ob sicer korektni izvedbi vseeno ostalo še nekaj prostora tudi za še bolj poglobljeno interpretacijo tega “globoko človeškega dokumenta o duši, polni konfliktov” (Sibeliusov biograf Karl Ekman, kot ga navaja koncertni list).
