MICHAEL ROSE 22. FEBRUARJA V CUK KINO ŠIŠKA
Črna svoboda je Black Uhuru, Black Uhuru je Derrick Duckie Simpson
Bilo je ob mojem drugem obisku Jamajke, na plaži, ki jo kličejo »Reggae beach«, kjer sem preždel večino dni v mesecih, preživetih na otoku. Žvečil sem vsakdanji jamajški zajtrk, žemljico kruha, medtem ko si je ob meni sedeči bradati rastafarijanec zavijal smotko marihuane. Dober band, sem namignil atu na napis na njegovi majici. Nagubal je čelo, me pogledal izpod obrvi in rekel, da je to njegov band. Ni vrag, sem si rekel, to je Derrick Duckie Simpson, ustanovitelj legendarne reggae zasedbe Black Uhuru, ki je za album Anthem leta 1985 kot prva jamajška glasbena skupina dobila grammyja. Začel sem se mu opravičevati, da ga nisem prepoznal, da pa sem ga skupaj z Black Uhuru pred leti videl na festivalu reggaeja v avstrijskem Wiesenu. Zdelo se mi je, da sem pihnil mimo z neprepoznavanjem in da bo dialog kmalu končan, zato sem preprosto zaključil, da sta bobnar Sly Dunbar in basist Robbie Shakespeare, ki sta na tistem koncertu spremljala Black Uhuru, bila tako zelo glasna, da sem si moral v ušesi potisniti cigaretna filtra, ker bi drugače oglušel. Gospoda Simpsona je ob opazki zvil smeh, obrnil se je k prijatelju in mu rekel, češ mar mu ni govoril ravno o tem, mene pa podučil, da Slyu in Robbieu pač ne moreš reči, naj igrata tiše. In tako se je začelo moje druženje z legendarnim glasbenikom.
Z glasbo se je začel ukvarjati že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, pravi uspeh pa je prišel kasneje, mi je pripovedal gospod Simpson, ki je medtem rekel, naj ga kličem Duckie. Lastnik založbe Island Chris Blackwell je po smrti Boba Marleya iskal njegove naslednike in po Duckievih besedah jih je našel v Black Uhuru. Lastnim očem ni mogel verjeti, ko je nekega dne v divji predel Kingstona, imenovan Waterhouse, od koder izhaja večino članov zasedbe, prišla belopolta mlada manadžerka Blackwellove založbe, ki jih je zgrožena nad videnim v getu nemudoma preselila v najboljši hotel v centru mesta. Potem so sledili koncerti, turneje, snemanja, grammy, dolarji, žuranje z Jaggerjem, Richardsom in Bonom, ki je bil v tistih časih s svojimi U2 mladi up založbe Island. Tako je bilo nekoč, je pripovedoval Duckie, ampak komu se da nakladati o starih časih, je zaključil obujanje spominov in si zvil novi joint. Prav je imel. Ko je zagnal projekt Svoboda (Uhuru v svahiliju) se je namreč pisalo daljnje leto 1972. In res je bil čas za novi joint.
Michael Grammy Rose in izvirni jamajški slog yardie
Banton, kuhar na plaži, mi je ob mojem navdušenju, da sem spoznal legendarnega glasbenika šepnil, da to ni še nič. Da zdaj prihaja na plažo Michael Grammy Rose, pevec zasedbe Black Uhuru v času njene največje slave. Banton mi je razložil, da sta po tem, ko je Rose kmalu po velikem uspehu zapustil zasedbo, po dveh desetletjih medsebojne ignorance z Duckijem končno spet sedla za isto mizo in po domače zakopala mačeti ter pozabila na zamere. To ni samo po sebi fina stvar, ampak tudi pomemben trenutek za reggae. In je pridrsel Michael Grammy Rose v svojem starinskem BMW-ju srebrne barve.
Simpson, Rose in ostali očaki so se zabavali, sam pa sem vlekel na ušesa. Zvečer se je Duckie zaustavil pri meni, ki sem obsedel na plaži in me vprašal, kaj čakam. V njegovem džipu sem bil hitreje kot Usain Bolt. Preden sva odrinila, me je vprašal, ali sem skril gandžo in mi pokazal na svoj zavitek trave, ki ga je zatlačil v nogavico. Gleženj pod hlačnico je imel zadebeljen, kot da bi mu otekel. Zdi se neverjetno, ampak na Jamajki je marihuana uradno prepovedana. Kljub temu, da je Peter Tosh že pred desetletji prepeval Legalise it, še vedno ni ne duha ne sluha o kakšni legalizaciji marihuane. Ravno nasprotno. Zaradi nje imaš na Jamajki v bližini policije zagotovo težave. Ko se je Duckie prepričal, da sem yardie in vem kaj počnem, je pritisnil na plin in že sva ujela veter v dreade.
Reggaejaški posel
V naslednjih mesecih sem se po malem družil z obema glasbenikoma, predvsem pa sem se ob njiju učil, kaj je stil, pa tudi kako je v glasbi mogoče sodelovati, soustvarjati in zaslužiti kljub velikim egom ali morebitnim osebnim zameram med posamezniki. Po tem, ko je Michael Rose zaradi spora z Duckie Simpsonom zapustil Black Uhuru, se je najprej za nekaj let umaknil iz glasbenega posla, potem pa se je vrnil na glasbeno sceno in naredil zavidljivo samostojno pevsko kariero, ki ga postavlja na prestol starega šampiona, ki zlahka opravi z mlajšo konkurenco. Tudi Black Uhuru ves čas uspešno nastopajo in snemajo. Vodjo projekta Duckie Simpsona na Jamajki zaradi njegovih vodstvenih sposobnosti oslavljajo z generalom s petimi zvezdicami. »Five star general« je natisnjeno tudi na njegovi vizitki, ki mi jo dal v primeru, če bi imel kakšne težave s policijo ali bi ga kako drugače potreboval. Rekel mi je: »Vojak, ne skrbi, če končaš v luknji, te bomo izvlekli iz nje!« Kakor je general Duckie nekoč z Michael Roseom zamenjal prvega pevca Black Uhuru Dona Carlosa, tako je Rosea po odhodu zamenjal z Juniorjem Reidom, tega pa kasneje z Andrewom Beesom. Pri prepevanju spremljevalnih vokalov sta se Duckie Simpsonu od smrti prvotne pevke Pume Jones v Black Uhuru pridružili najprej pevka Janet Olafunke Reid in v zadnjem obdobju pevka Key Starr, Michael Rose pa je že tako znan po sodelovanjih s celo vrsto glasbenikov.
Ljubitelji reggaeja smo tako leta 2004 po skoraj dvajsetih letih dočakali povratek Michaela Rosea v Black Uhuru, ki ga je najavil singel z zgovornim naslovom Dollars, potem pa je leto kasneje sledila še skupna evropska turneja. Ponovna združitev Michaela Rosea z Black Uhuru je bila velika glasbena senzacija. To je bilo sicer v zvezi z obujanjem te legende pravzaprav vse, čeprav Duckie o morebitnih sodelovanjih reče: »Nikoli ne reci nikoli.«
Michael Rose v Sloveniji
Michael Rose je pred leti nastopil tudi v Sloveniji, na festivalu Riversplash v Tolminu, a je žal njegov predčasno prekinjeni nastop v očeh obiskovalcev festivala izpadel bizarno, kot je čudno izpadla tudi celotna tedanja organizacija omenjene prireditve, ki se je po letih uspehov tisto poletje sesula kakor hiška iz kart. Priložnost, da vendarle znova tudi v Sloveniji in tokrat v polnem sijaju slišimo zapeti enega najpomembnejših jamajških pevcev in glasbenih ustvarjalcev, ki je zaznamoval reggae že v času Boba Marleya, uspešno prebrodil vsa obdobja, ki so sledila, zaznamoval tudi dancehall (“Shoot Out”), vseeno pa ostaja zvest tradiciji, bo že 22. februarja v ljubljanskem Kinu Šiška. Z njegovim koncertom se na enem najboljših koncertnih prizorišč v državi obeta kronološki pregled reggaeja skozi prizmo žive legende – Michaela Rosea. Večer reggae bosta začinili predskupini, mariborski Siti hlapci in tržaški Makako Jump, ki bosta predstavili svoja nova albuma.
