Simfonični orkester RTV Slovenija / En Shao, dirigent, Ruth Ziesak, sopran, Klaus Mertens, basbariton, Komorni zbor Ave in Komorni zbor Megaron
Izvedbe večjih vokalno-instrumentalnih del, kamor Nemški rekviem Johannesa Brahmsa nedvomno sodi, so v abonmajskih programih naših orkestrov prej izjema kot pravilo. Občasno se “zgodi” Verdijev ali Mozartov Rekviem in vsakih nekaj let obvezno Carmina Burana, občutno redkeje pa je moč slišati npr. Misso solemnis (vse tri) ali morda celo kaj novejšega (Jenkins, Pärt, Rutter …). Za nekaj najsvetlejših izjem zadnjih let sta poskrbeli Karmina Šilec in Martina Batič (Dvořákov Rekviem), izjemni doživetji sta bili tudi izvedbi jazzovske maše Missa in Jazz Petra Schindlerja (SKZ in Mirko Cuderman) in prečudovite skladbe Mortena Lauridsena Lux aeterna (Simfonični orkester Cantabile). Celo neprofesionalna Evropski simfonični orkester in zbor študentov medicine, ki letno krožita po Evropi in sta pred leti gostovala v Sloveniji s koncertoma v Ljubljani in Piranu, sta izvedla Haydnovo Mašo sv. Nikolaja. Orkestroma SF in RTV pa je na abonmajskih koncertih izvajanje tovrstnih skladb žal bolj neznanka – neprijetna navada, ki bi jo bilo treba vsekakor čimprej spremeniti.
A za uvodni diskurz bodi dovolj; jadikovanje se iz podzavesti na plan prikrade in konkretneje udejani ravno – ali še posebej – takrat, ko do takšnega koncerta vendarle pride in ljubitelju glasbe pred, med in po izvedbi (za)igra srce že ob samem dejstvu, da je imel takšen koncert priložnost poslušati. Kmalu se seveda vračamo v stare tirnice, kajti na prihodnjem abonmajskem koncertu Simfonikov RTV bomo (spet) poslušali dobre stare Slike z razstave – kdo ve, katerič in zakaj že, ko pa imamo še toliko poslušanja in igranja še kako vrednih simfonij Ralpha Vaughan-Williamsa, ki jih pri nas nismo še nikoli slišali v živo (kar je seveda samo en od tisočev ali več primerov) – in tudi v prihodnje slabo kaže.
7-stavčno Brahmsovo skladbo sta tokrat ob orkestru izvedla še sopranistka Ruth Ziesak, basbaritonist Klaus Mertens in komorna zbora Ave (Jerica Gregorc Bukovec) ter Megaron (Damijan Močnik). En Shao, šef dirigent Orkestra RTV, ki sicer v tovrstni glasbi ni najbolj doma, se je tokrat – pohvalno osvobojen partiturnega listanja – povsem solidno spopadel z izzivom vodenja tako velikega korpusa glasbenikov (na mestu koncertnega mojstra pa je kljub v koncertnem listu napovedani Kani Matsui sedel Benjamin Ziervogel). Medtem ko je Ziesakova ob sicer tehnično spodobni izvedbi svoj part pobožala bolj površinsko in z nekoliko togosti, je Mertens že v svojem uvodu (3. stavek) zazvenel povsem samozavestno in izvedbo oplemenitil še s primerno interpretacijo svetopisemskega besedila.
Posebej pa sta navdušila združena zbora; množica pevcev in pevk je impresivno zazvenela po celotnem dinamičnem spektru – od intimnih pianissimov do dramatičnih tutti nastopov s fortissimo spremljavo orkestra; navdušujoče in razveseljujoče je, da se Slovenci ponašamo s tako odličnimi in kakovostnimi ljubiteljskimi (sic!) pevskimi zbori, ki so kadarkoli še kako kompetentni odpeti tudi izvedbo, kot je bila pričujoča. Edina zamera so bila relativno pogosto prisotna dinamična nesoglasja; kot smo pri tovrstnih koncertih vajeni, je orkester na več mestih delno ali popolnoma preglasil zboriste.
Ob vsej tej “nadstandardnosti” je celo orkester zazvenel nekako drugače, mehkeje; skupna igra sekcij je bila na slišno višji ravni, kot smo pri tem orkestru vajeni. Slišno preglasna pa so bila (nekajkrat) pihala, posebej pikolo, flavti in oboi, ki so se občasno (konec 2., zadnjega stavka) spopadala tudi z intonančnimi težavami.
