V marsičem skupek treznih nas razvajanj se zadnji album zasedbe Zs, sicer prvi za The Social Registry, ponuja kot velik zalogaj. Že zunanji kontekst diskografije ali desetletne koncertne aktivnosti Brooklynškega (trenutno) kvarteta nam kaže izraz stalnega gibanja, marljivosti z rezultati, discipline in izostrenih stanj percepcij izven kroga notnih stojal. Vsekakor output, vreden vse pozornosti.
Zs na nekem mestu izjavijo, da je njihova glasba “orkestracijsko” naravnana na perkusivno izpostavljanje nečesa, kar imenujejo “pointed bam sound” inštrumentov, zvok glede na način, kako paličica udari ob opno bobna ali kako je bilo doseženo vibriranje kitarske strune: “the way we tongue our saxophones”. Ob preusmerjanju te pozornosti v snov kompozicije svobodomiselni in kritični posegi Zs oblikujejo raznolike zvočne izlete, nikoli neokusno akrobatske ali preveč enosmerno kaotične. V nekem nedoločljivem prostoru med hrupom in minimalizmom, med free jazzom in matematičnim “hard rockom” se glasbeniki srečujejo v dih jemajoče izvedenih sinhronih napadih, domiselno plastenih gruvih ali na drugi strani teksturno neutrudno detajliranih točkastih kolažih.
Na New Slaves se Zs drugič poslužijo elektronike in/ali studija kot dodanih kompozicijskih orodij. Tokrat so ti posegi še znatno bolj ključni končnemu izdelku, kot je bilo to na predhodni izdaji Music of the Modern White iz leta 2009. Na prvi vtis ti posegi glasbo izrazito prestavljajo v kontekst sodobnih avantgardnih/eksperimentalnih/noise zasedb. Tudi iz promocijskega materiala ali seznama bendov, s katerimi so delili odre, je očitno, kje Zs stojijo v odnosu do publik ali v odnosu do aktualnih glasbenih silnic. Posegajo v širok, pa vseeno specifičen spekter sodobnih ameriških godb, ki ga lahko mislimo preko pretežno ameriškega nabora bendov od Black Dice, Gang Gang Dance ali Animal Collective, do Battles, Lightning Bolt ali The Locust, primerjave pa švigajo tudi v smereh Wolf Eyes ali japonskih Boredoms. Vendar pa se, morda paradoksalno, tudi ob teh točkah primerjav umestitev Zs v tkivo sodobnih avantgardnih muzik izmika določitvi. Ob poglobljenem poslušanju, kakršnega recenzirana plošča tako ali tako zahteva, pa tudi posvečanju pozornosti samemu inštrumentariju, se poslušalcu razgrne izredno kompleksen in razdelan zvočni svet.
Na goli tehnični ravni so Zs onkraj primerjav z večino ali vsemi zgoraj naštetimi zasedbami. To pa v kombinaciji s studijsko nadgradnjo, ki poslušalca vleče v špekulacijo glede dejanske globine postprodukcije ter iskrenim kritičnim pristopom, v katerem ne manjka surove ostrine zgodovine newyorškega podtalja, zagotavlja popoln presežek.
Priložnost zaužiti to skrajnost v najboljšem pomenu besede bomo imeli kmalu tudi pri nas. Zs se namreč na svoji prvi daljši poti po Evropi konec julija ustavijo na Sajeti. Gotovo bo izkušnja ob Soči precej drugačna od izkušnje prisluha plošči New Slaves, vendar pa bo ravno ta vidik tistim pripravljenim poglobiti se v to zahtevno, a užitkov polno poslušanje, živo izkušnjo gotovo prestavil v neke druge, morda za dojemanje aktualnih Zs ključne dimenzije.
