Angleškim Foals na tretjem albumu Holy Fire ponovno uspe združiti nekakšen dance-rock in mirnejše, bolj zasanjane ter celo eksperimentalne dele, kar približno definira njihov edinstveni slog. Toda morda so skozi vedno večjo medijsko izpostavljenost izgubili nekaj garage ter indie vibea, prisotnega na prvem albumu, kot tudi nekaj očitne angleškosti. Vedno večji poudarek so dajali na strukturi posameznih pesmi, kar jih na trenutke naredi bolj poslušljive, toda morda posledično tudi manj zanimive.
Inovativen, ambientalno zaznamovan ter večinoma inštrumentalen uvod, ki začne ploščo, se počasi in premišljeno stopnjuje do singla Inhaler, ki je takoj dominiral radijske postaje ter glasbene lestvice. Sledi mu drugi singl, poskočni My Number, ki je prav tako ustvarjen za stadionske množice. Toda v nadaljevanju je na trenutke dokaj očitno, kako zelo dominantni so posamezni, tudi s strani skupine izpostavljeni komadi v primerjavi z ostalimi. Šibkejši komadi, pogosto oplemeniteni z reverbom ter sintetičnimi klaviaturami so si, morda tudi zaradi omejenega pevčevega razpona, predvsem v refrenu dokaj podobni. Nizanje tovrstnih pesmi prekine tesnobna in mračna Late Night, ki jo prepletajoče melodije kitar ter klaviatur počasi stopnjujejo do vrhunca tako pesmi kot celotnega albuma. Na njej je zelo očitna tudi vedno večja, na trenutke tudi melodična vloga bas kitare, ki je zahvaljujoč odličnem miksanju dokaj očitna, a popolnoma nevpadljiva. V nadaljevanju ponovno opazimo nekaj več inventivnosti, saj je prisotna tudi marimba, ki lepo popestri pustejše trenutke na plošči. Ta se zaključi z dvemi subtilnimi pesmimi Stepson in Moon, na katerih besedilo postane daleč najbolj osebno. Počasno recitiranje pa spremljajo odmevajoče kitare ter ambientalni elektronski elementi, zaradi katerih vse skupaj skorajda meji na shoegaze.
Gre torej za odlično zmiksan dance-rock-pop album z minimalnimi primesmi nekaterih drugih žanrov, ki so med seboj odlično povezani v premišljene in sovisne, včasih močnejše, radijsko prijazne ter drugič šibkejše pesmi. Zapomnljivi refreni in poskočni ritmi ter tudi nekaj zamišljenosti lahko služijo tako za ekstravertirane kot tudi introvertirane, toda skoraj obvezno hipstersko obarvane glasbene seanse.
