Kje je Wagner? – O neskončnem vračanju istega 3/4

Ob dvestoti obletnici Wagnerjevega rojstva pokukajte z Novo Musko v knjigo “Kje je Wagner? – O neskončnem vračanju istega”, ki sta jo spisala Dušan Rutar in Mitja Reichenberg. Preberite izbrana pisma, ki sta si jih v korespondenci izmenjala v vlogah Richarda Wagnerja (Mitja Reichenberg) in Fridericha Nietzscheja (Dušan Rutar). Če vas zanima, o čem in kako bi danes razmišljala velikana glasbe in filozofije, je to prava bukva. Napisana je tako kakor sta pred več kot stoletjem debatirala in razglabljala v pismih  “pravi” Wagner in “pravi” Nietzsche. Izbrana pisma objavljamo v štirih delih pred skorajšnjim gostovanjem obeh avtorjev knjige v Podmizju Nove Muske. 

 Kje-je-Wagner_naslovnica

Pisma

Šestnajsto pismo Wagnerju

Dragi Richard,

Najino sodelovanje me je privedlo do novega vprašanja, ki ga želim zastaviti tudi Vam, čeprav vem, da ste nanj že odgovarjali. Vprašanje je namreč tako kompleksno in pereče, da sem prepričan, da se morava vedno znova vrniti k njemu in ga misliti, saj je od takega razmišljanja morda celo odvisno preživetje človeštva.

Kaj je torej onkraj krščanstva?

Najprej bi rad dodal, da nikoli nisem verjel, da smrt boga pomeni absolutno svobodo ljudi – ravno nasprotno je namreč res. Ubili smo Boga in se znašli v brezizhodnem položaju, v katerem več ne vemo, kaj je dobro in kaj je zlo, saj ni nobene gotovosti. Kaj je torej onkraj?

Onkraj je čista, neomadeževana afirmacija, potrditev krščanstva. Tak je moj na prvi pogled paradoksni odgovor, ki se morda razlikuje od tistega, ki ste ga položili v usta Parsifalu. Morda se na tem simbolnem kraju, kjer si lahko zastavimo zapisano vprašanje, ne strinjava povsem, vendar v tem ne vidim nobenega problema. Sam sem namreč prepričan, da je Jezusova vrnitev, če smem tako reči, dogodek v strogem pomenu besede, ki razcepi zgodovino sveta na dva dela, kot sem nekje zapisal, in prekine z vsem obstoječim. Jezus je namreč Erlöser, vendar ga ljudje praviloma narobe prepoznavajo kot nekoga, ki jih je odrešil; v resnici se morajo šele odrešiti z medsebojno ljubeznijo, ki omogoča obstoj svetega duha.

Prepričan sem, da se na enak način konča tudi vaše veličastno delo Der Ring des Nibelungen. Enako verjamem, da se Badiou ne moti, ko pravi, da je zaton bogov, njihova smrt radikalna poteza, zaradi katere ostanejo ljudje na svetu povsem sami. Šele v tem trenutku se zastavi temeljno vprašanje: Kako ljudje preživijo, če je njihovo preživetje odvisno izključno od njih, ne pa od bogov in vere vanje?

Zopet se obračam k Jezusu. Če se ta vrne med ljudi kot svet duh, ima človeštvo eno samo možnost za preživetje. Njegovo preživetje je možno samo v egalitarnem svetem duhu, ki pa lahko obstaja le zaradi ljubezni med ljudmi. Odrešitelji so zato ljudje, ne Jezus Kristus, ljudje, ki se ljubijo med seboj in s svojo ljubeznijo omogočajo obstoj svetega duha, prek katerega se odrešijo.

V tej perspektivi me zanima Vaše razmišljanje o Parsifalu, ki predstavlja neskončno in večno vračanje h krščanstvu, vendar ne k takemu, kot ga poznamo, temveč k drugačnemu. V tem prepoznavam afirmativnost Parsifala, ki pa je ne morem razumeti drugače kot prekinitev z obstoječim, saj današnje krščanstvo prav ni afirmativno, ker je preveč dogmatično in zaprto vase.

Sami ste namreč rekli, da je krščanstvo nujna napaka, onkraj katere je pravo krščanstvo, ki ga razumete kot religijo sočutja.

Logiko preseganja in vračanja prepoznavam tudi v filmu, o katerem bi rad spregovoril nekoliko obširneje, saj je zares dober in aktualen. Jezus je namreč kakor Platonov filozof, ki mora narediti rez, da bi se vrnil k ljudem in da bi ti presegli lastno odtujenost.

Izvrsten primer Platonovega filozofa v sodobnem svetu je seveda film znamenitega avstralskega režiserja Petra Wiera z naslovom Trumanova predstava (The Truman Show, 1998). Truman Burbank (Jim Carrey) je namreč človek, ki ga še pred njegovim rojstvom posvoji korporacija in ga spremeni v blagovno znamko, s katero hoče služiti in tudi zares zasluži. Zanj ustvari povsem umeten svet, ki ga je mogoče videti tudi z Lune, kot slišimo v filmu. Njegov svet je otok, na katerem živi najbolj normalno življenje na tem svetu, saj je otok svet v svetu, ki ga je seveda mogoče razširiti na ves svet. Režiser mu končno, ko se srečata, to tudi pove: tvoje življenje je normalno. Sklepali bi lahko, da bo Truman nadvse zadovoljen z normalnim življenjem, ki je tudi absolutno varno, kot doda režiser, kar zlasti pomeni, da se mu ni treba ničesar bati.

Toda Truman ni zadovoljen, kar nas kot gledalce nekoliko preseneti. Njegovo predstavo, njegovo življenje kot bleščečo predstavo (vzporednica s Schopenhauerjevim delom Svet kot volja in predstava je seveda osupljiva) gleda tako rekoč ves svet, saj jo nenehno spremlja pet tisoč kamer, gledalci pa jo lahko gledajo 24/7. Bolj resničnostnega šova si niti ni mogoče predstavljati, pa vendar Truman ni zadovoljen. Kaj mu torej ni jasno?

Kaj je narobe s Trumanom, da ni zadovoljen z normalnim življenjem, ki je tudi zares varno, z elegantnim življenjem, po katerem domnevno hrepeni tako veliko število ljudi?

Najprej lahko rečemo, da ni čisto res, da po takem življenju hrepeni veliko ljudi. To spoznamo čisto na koncu filma, ko Truman odide iz votline (pardon, iz umetno ustvarjenega sveta), ljudje pa so veseli, eden celo reče: vsaj njemu je uspelo. Torej lahko rečemo, da ljudje po tihem vendarle upajo, da bodo tudi sami postali kakor Truman. Sveti duh ima zato možnosti, človeštvo še ni čisto izgubljeno.

Truman ni zadovoljen s svojim življenjem, ker v radikalnem smislu ni svoboden in ga nihče ne ljubi; to je pravzaprav edino, kar ga moti. Živi tako kot vsi drugi ljudje in gledalci filma prvih nekaj minut ne moremo reči, da to ne drži. Še več: ves svet se dobesedno (v tem primeru je to res dobesedno) vrti okoli njega. Vse je narejeno zanj, vsi mogoči statisti se trudijo, da bi bilo vse v redu in normalno, in pravzaprav ne moremo reči, da je njegovo življenje laž. Sam nikoli ne posumi, da je laž, mi pa tudi ne bi posumili, če nam režiser tega ne bi omogočil. Trideset let živi Truman kot vsak drugi človek in nobenega razloga ni, da življenje ne bi enako teklo še naprej.

Potem pa se vendarle nekaj nepovratno in nepopravljivo spremeni. Ni naključje (pravzaprav je naključje, ker v Trumanovem svetu sicer ne obstajajo naključja, kajti filmska ekipa vselej pravočasno poskrbi, da se ne zgodijo, ali pa poskrbi vsaj za to, da jih Truman ne prepozna kot naključja, ki so seveda nujna), da sreča Sylvio (Natascha McElhone), ki v njem zbudi dvom, da svet morda vendarle ni tak, kot verjame. Srečanje z žensko je kajpak odločilno, brez nje se ne bi zgodilo nič. Sylvia mu reče, da je svet vendarle poln naključij in da naključja niso zgolj naključja, saj so znak same narave sveta oziroma realnosti, njegov ključni označevalec, kar je eminentno filozofska trditev.

Paradoks je zares velik: ves svet je narejen za Trumana, za to, da bi mu bilo dobro, in je povsem oziroma popolnoma normalen, pa vendar je z njim oziroma v njem nekaj radikalno narobe. Ko začne Truman, ki je kajpak moški, zaradi ženske dvomiti vanj, seveda takoj postane jasno, da je vse ponarejeno in režirano. Vse je natanko tako, kot je bilo prej desetletja dolgo, le Truman sedaj nekaj ve, česar pred tem ni vedel.

Natanko za srečanje z žensko, za dvom in za vednost gre. Zaradi nje se odpravi iz votline Platonov filozof, zaradi nje se odpravi iz votline Zaratustra, zaradi nje se Truman odloči, da ne želi več živeti v takem svetu. Pomembno je tudi, da Truman odkrije resnico sveta znotraj njega, ne zunaj. Ni mu treba ven, da bi jo spoznal. Ko spozna resnico sveta, ta preprosto ni več tak, kot je bil; v tem prepoznavam izjemno moč vednosti in filozofije.

Kaj je torej glavno gonilo, zaradi katerega postane Truman dokončno nemiren? Glavno gonilo je sama nesklenjenost sveta oziroma dejstvo, da naredi režiser v imenu korporacije za Trumana zaprt, sklenjen svet, kakršnega je najprej naredila tudi matrica iz istoimenskega filma, ki je nastal komaj leto dni po Trumanovi predstavi. V Matrici (The Matrix, 1999) ljudje zavrnejo sklenjeni in matematično popolni svet, sprejmejo pa fantazmatskega, kar je dodatno zanimivo. V Trumanovem primeru je podobno, le da Truman zavrne fantazmo in odide iz sveta, gledalci so sicer navdušeni nad njegovo potezo, vendar takoj po koncu šova že gledajo v časopis, katera oddaja je naslednja na vrsti, kar pomeni, da vendarle želijo ostati v lastnem fantazmatskem svetu.

Zopet torej odide en sam posameznik – tako kot vedno. Odide in se ne namerava vrniti, kar pomeni, da preprosto v celoti zavrne svet, ki je sicer narejen zanj in za njegovo dobro. In nobeno naključje ni, da je star malo čez trideset let, koliko jih je imel v času svojega delovanja tudi JK. Prav tako ni naključje, da je v Trumanovem primeru režiserju ime Christoph.

V sodobnem hiperkapitalističnem svetu je Trumanova gesta nadvse pomembna, kajti korporacije že nekaj časa dobesedno ustvarjajo Trumanove svetove za vse nas. Tega se ne zavedamo v celoti, tako kot se tudi Truman ni zavedal, saj se preprosto ni mogel. Potreboval je nekoga (žensko), da je nastala minimalna razpoka, razlika, diferenca, razdalja v njegovem sicer povsem zaprtem in sklenjenem svetu, v katerem je bilo vse na svojem mestu in je bilo natanko to, kar je bilo. Vse je bilo identično s seboj, vključno s Trumanom. Ko je zvedel za to, ni več mogel živeti kot prej.

Spoznanje velja za sleherno človeško bitje, pa če tisočkrat verjame v fantazme in se jih oklepa, sledeč kapitalistični proizvodnji fikcij, iluzij, simulakrov in vsega drugega.

Ali kot sem napisal v pismu sestri E., v času, ko sem se odločil študirati klasično filologijo: če se hoče človek dobro počutiti, potem naj veruje, če pa hoče služiti resnici, mora raziskovati.

Z vsem spoštovanjem Vas pozdravljam in želim vse dobro,

Vaš vdani,

Friedrich Nietzsche

Šestnajsto pismo Nietzscheju

Spoštovani in dragi Friedrich,

Včerajšnje pisanje me je pravzaprav notranje popolnoma pretreslo in me trenutno pahnilo v malodušje, v nekakšno melanholično depresijo in v prazno, intimno črnino. Pa ne zaradi Vas, dragi prijatelj, temveč zaradi pritiskov in stanj, ki jih doživljam. Spominjajo me na leta mojega bežanja v različna mesta in države, kjer sem iskal samo možnost, da bi lahko moja glasba in moja ideja zaživela – da bi jo pokazal ljudem kot nekaj novega, svežega, pomembnega. Pa ne zase, temveč prav za njih! Za ljudi, da bi se zazrli onkraj življenja in uzrli lepoto, pravo lepoto! Verjamem Vam, da je bilo Vaše srečanje z Breuerjem v marsičem usodno. Prepričan sem celo, da je bilo usodno tudi zanj.

Prav tako, kakor srečanje Vas in mene. Kaj menite o tem?

Moj zaton bogov je nekje daleč v meni tudi zaton mene samega. Morda zaton boga, ki sem ga rodil v sebi in kateremu sem prinašal darove celo svoje življenje – lahko celo, da se bo izkazalo, da je bil ta bog napačen, vendar sem ga imel in sem mu sledil. Dragi Friedrich, kaj je onkraj krščanstva? Na to ste neštetokrat že odgovorili prav Vi in k temu lahko dodam samo nekaj mojih skromnih misli, ki pa bodo zagotovo samo podčrtavale to, kar ste že Vi tako sijajno domislili.

Vaš Antikrist je moje vodilo, je moja luč v svetu pohabljenih kristjanov, ki so si ubili boga – tako zunaj sebe, kakor tudi v sebi. Njihov bog je mrtev bog, njihova prihodnost je prihodnost neke iluzije, blodnje, privida. Poglejte Vaše misli, kajti zapisali ste: jaz bi veroval le v boga, ki bi znal plesati; smo nujno, smo del usode, spadamo k celoti, smo v celoti – ničesar ni, kar bi moglo soditi, meriti, primerjati, obsojati naše bivanje; tri krščanske vrline – vera, ljubezen, upanje … sam sem jih imenoval tri krščanske zvijačnosti. Glede Parsifala, dragi moj Fried­rich, se zagotovo strinjava.

Čisto na koncu namreč reče Parsifal: Oh! Welchen Wunders höchstes Glück! Der deine Wunde durfte schliessen, ihm seh’ ich heil’ges Blut ent­fliessen in Sehnsucht nach dem verwandten Quelle, der dort fliesst in des Grales Welle. – Nicht soll der mehr verschlossen sein: Enthüllet den Gral! – Öffnet den Schrein!

Parsifal vidi, da je sreča največji čudež in da se rane zapirajo. In naj se svetišče odpre. In glasba, moj zvesti prijatelj, je tukaj postavljena v čisti Es-dur s padajočo motiviko v glavni melodiji (es-d-c-b) in kontrapunktičnim elementom v srednji legi, ki je pa rastoč (es-f-g-as) – in ko se srečata (b+as) smo na dominantni harmoniji, čistem septakordu, od koder se ponovno razideta (glavna melodija se vzpne b-c-d, kontrapunkt pada es-d-c-b). To zvočno valovanje mi omogoča popolni občutek lebdenja, nestvarnosti, netelesnosti, ne-končnosti, vedno se ponavljajočega motiva, vračanja in rojevanja, smrti in življenja, sočutja in ljubezni. In odpiranja in zapiranja – in na koncu ne vemo več, ali se odpirajo rane in zapira gral v svetišču, ali je obratno.

A k temu bi vendar rad dodal še nekaj misli, posebno zato, ker omenjate Trumanovo predstavo: glasbeni uterus mundi je spogledovanje z notranjimi slikami, tako tudi Truman gradi sliko svoje ljubezni iz izrezanih koščkov, sestavlja podobo, ki jo pomni, ki jo ljubi. Prepričan sem, da je tudi Beethoven sanjal zvočne podobe in jih sestavljal, saj, kakor pravi Adorno skupaj z Eislerjem, da nikoli ne moremo povsem zatreti sluha in emocionalnega vzgiba, ki nastane ob zunanjih dražljajih, naj bodo to drobci besed ali slik, ki se porodijo kot utrinki v naših najbolj oddaljenih svetovih, v naših fantazmatskih erupcijah ali željah.

Tudi glasbeni teoretik Michel Chion se prav tega popolnoma zaveda in usmeri vedno svoje razlage prav v to točko, kjer se stikajo sanje in resničnost, kjer lahko ulovimo že mejno črto med ustvarjanjem in ustvarjenim, med dnevom in nočjo. Tudi če bi naredili salto mortale in pristali spet v razmerah nemega filma, filma tišine, lahko na tem mestu mirno zapiševa, da ni bolj nemega in tihega filma od tistega, ki nam z vsem hrupom neznanja in poln kaotičnih nesmislov plehko nabija s platna, produkt cenene kinematografije. Film tišine je še zmeraj kralj in učna knjiga za zvok in sploh se ne čudim dejstvu, da je toliko prvih filmov posegalo prav po moji glasbi.

In kaj je z glasbeno stroko? Adorno pravi, da kar je v glasbi in umetnosti nasploh produkcija, se vnaprej določa z nasprotjem do kulturne konzumne dobrine. Zato je ni mogoče kar neposredno izenačiti z materialno proizvodnjo. Estetska tvorba se od materialne produkcije konstitutivno razlikuje: kar je na njej umetnost, to ni oprijemljivo. V tem sva lahko celo tako korektna, da jemljeva glasbo kot izjemno avtoritativno umetnost in ji pripiševa sposobnost simboliziranja, čeprav veva, da to ni njen namen. Pa vendar – le takrat in na takšen način nastane edino umljiv spoj med glasbo in zvokom ter podobo in odrom.

Nedvomno prav zaradi idolatrije in efekta, učinka, ki se aplicira tudi na razmerje govoreče podobe in oblikuje gledalca. Se strinjate?

Dragi prijatelj, naj bom tokrat nekoliko krajši, prosim pa Vas za trenutno razumevanje mojega stanja. Spominja me ne čase, ko sem še gradil gledališče v Bayreuthu in sem hitel, ker sem mislil, da mi zmanjkuje sredstev. Resnici na ljubo, pa mi je zmanjkovalo življenja.

Prisrčno Vas pozdravljam in ostajam Vaš ponižni, zvesti bralec,

Richard Wagner

Share