V letih 1996 in 2004 smo, posamič, že dobili na police posnetek nastopa Whojev na festivalu Isle of Wight. Postwoodstockovski in v odsevih Altamonta je festival na oder spet pripeljal Dylana, izžvižgal Kristoffersona in blagoslovil Cohena, the Who pa so postregli z nastopom, nič slabšim od malce legendarnejšega Leedsa, ki je leta 1970 izšel tudi na plošči in velja za zavidanja vredno koncertno rockersko ploščo.
Tik pred studijskim izletom, poimenovanim Who’s Next, so Whoji ponovno odžagali večino Tommyja in ga obdali z nekaterimi drugimi pesmimi, s katerimi so na sceni šestdesetih udarili močan pečat na zgodovino popularne glasbe. Če razmišljamno o tem, kje se je končal rokenrol in začel rock, nam ni treba iti dlje od leta 1965, ko je v zraku še izzvenevala You Really Got Me Kinksov in plošča Five Live Yardbirds, udarjale pa so že Ticket To Ride Beatlov ter My Generation Whojev, hkrati z Dylanovimi električnimi poezijami, bakersfieldskim protiudarcem nashvillskemu popu, bluesom iz kozarcev že nekolikanj utrujenega Chessa, prvimi udarci soula in Motowna in tako naprej. My Generation Whojev je s svojim jecljavim beatom stala ob boku udarni, a nekoliko idealistični I’m Free Stonesov, do konca šestdesetih pa so se The Who razvili v progresivni rock bend, ki se je dobro zavedal svojih rockersko/bluesovskih korenin. V repertoarju so namreč imeli zanimiv šopek izvedb starih rokenrolov, denimo Summertime Blues, in, na bolj ortodoksno bluesovski strani, Spoonful Willieja Dixona. Na festivalu Isle of Wight so odigrali celo Twist And Shout.
Drugače pa je tu vse, kar je definiralo bend leta 1970 – od I Can’t Explain preko It’s A Boydo My Generation in Magic Bus. Townsend, Daltrey, Entwistle in Moon se ne šparajo, tudi na DVD-ju je vse v slogu Townsendove izjave, da namreč občinstvo daje bendu pogon, sam pa da nima nobenega nadzora nad tem, kar se dogaja – žene ga neustavljiva sila. Gnala ga je še vsaj do leta 1978, ko so The Who posneli še lep šopek »klasik« – od že omenjene Who’s Next preko še enega obsežnega projekta, Quadrophenia, ki je nadgradil tommyjevsko izkušnjo, do Who By Numbers in Who Are You.
Stonesi so se v sedemdesetih uprli pretiranemu plačevanju kraljici, The Who pa so medtem veselo divjali po Otoku. Oboji so v sedemdesetih ustvarili pomembna dela – Stonesi Sticky Fingers in Exile, Who zgoraj omenjene plošče. Od klasičnih rokenrolovskih singlov do Tommyja pot ni bila pretirano dolga, saj je večina vidnejših angleških bendov hitro progresirala, večinoma s plošče na ploščo, to velja tako za Beatle kot za Stonese, Kinkse, The Who idr.
Na DVD-ju sta še dve dodatni pesmi, Substitute in Naked Eye, v paketu, ki je zdaj na voljo, pa je ob dveh ploščah in video-dodatku celotna izkušnja v eni škatlici. Priložena je 12-stranska knjižica, zraven pa zelo sodi tudi avtobiografija Peta Townshenda.
