Volitve v ZDA so minile že pred časom, prinesle niso nič bistveno novega, pri nas pa je prav tako vse po starem. Tako onkraj oceana kot pri nas torej menda kljub vsemu ni tako hudo, da ne bi lahko bilo še slabše. Morda je zato spet pravi čas za Election Special, za zdaj najnovejši album Ryja Cooderja, ki gre na videz z roko v roki s Springsteenovim na tem portalu že ocenjenim albumom Wrecking Ball. Medtem ko se je Springsteen do stanja opredeljeval z nekakšno polovično folkrockersko držo, ki je se v prepričljivi podobi tako ali drugače pojavila zgolj v peščici pesmi, Cooderjeva plošča temelji na bluesu, glasbi torej, ki je zrasla iz družbene nepravičnosti, in nalogo precej bolje opravi, zlasti zato, ker ne privzema mesijanske vloge, pač pa se družbenih razmer loti s satiro.
Tak je že uvodni Mutt Romney Blues, ki sodi med najboljše pesmi na plošči. Oblečen v umazano deltovsko obleko smeši to ali ono republikansko razgretost, ki bi jo pri nas lahko preslikali na obe strani: levo in desno. Še toliko in toliko mesecev po koncu volitev v ZDA pesem ostaja prispodoba za tisto, kar je Bob Dylan nekoč označil kot »only a pawn in their game«. Cooder prepričljivo privzema podobe teh ali onih bluesovskih mojstrov, vendar se z lahkoto poda tudi v kakšen bolj rockersko-protestniški izlet. Medtem ko je v Romneyju nekakšen novodoben Howlin’ Wolf, je v Guantanamu preoblečen v johnhiattovsko golčanje, v pesmi Cold Cold Feeling pa v tomwaitsovski lajež. Vse to seveda izvira iz bluesa z močno teksaško podlago, na prostoru pač, kjer vedrijo in vetrijo vse mogoče podzvrsti »americane«. Ko omenjam te ali one mojstre, bodisi staroste bodisi Cooderjeve sočasnike, velja dodati, da se Cooder preoblači v Wolofe, Muddyje Waterse, Sone House in druge zlasti z namenom, da poudari tudi, da se časi ne spreminjajo že od nekdaj – menjajo se barve in obrazi, jedro pa ostaja isto, čeprav se na videz zdi, da je svobode vendarle nekolikanj več. Njegove preobleke imajo izrazito avtorsko podlago z izvirnim in učinkovitim smislom za intertekstualno satiro, torej nekaj, kar denimo odlično obvlada Tom Waits, Springsteen pa ne pretirano, saj se jemlje preresno za kaj takega.
V Cooderjevih pesmih ves čas srečujemo vrstice ali naslove iz starih bluesov, klišeje torej, ki v novem kontekstu zaživijo kot intertekstualna satira, z učinkovito glasbeno podlago. Ta satira je sicer še kako resna – časov namreč ne gre podcenjevati, da pa ne znorimo, se jim je dobro posmehniti z nekakšne samonarejene distance. Cooder se dotakne vseh bolečih ran sodobne Amerike: socialnih razlik, Wall Streeta, Guantanama, predsedniških cirkusijad … Njegov blues je ves čas tudi gospelovski blues v funkciji satire (Brother Is Gone), sposojene vrstice pa dobro prirejene za novodobne situacije. Pesem Guantanamo denimo uvede nekoliko preoblikovan znan verz: Never missed your water till your well ran dry. Zaključna pesem ima naslov Take Your Hands Off It, kar nas spomni na Leadbellyjev/Broonzyjev itd. blues Keep Your Hands Off Her. Going To Tampa asociira na Going To Memphis. V tej countrybluesovski pesmi se Cooder še posebej dobro ponorčuje iz ozkomiselnosti in stereotipov, ko zapiše: »I’m goin’ to Tampa in the morning / Got my credentials in my overalls …«
Intenzivnost plošče vse do konca ne popusti niti za hip. Cooder je tudi večino instrumentalnega dela plošče opravil sam, edinole bobne igra njegov sin Joachim, v zaključni pesmi pa se kot spremljevalni glas priključi Arnold McCuller; to je tudi vse.
Glede na umerjenost in usmerjenost časov, ki so pred nami, se zdi, da bo plošča Election Special tako ali drugače še dolgo aktualna, a tudi brez aktualne, angažirane note se jo da poslušati kot izvrstno ploščo americane, zlasti z vinila. LP-ju je priložen tudi CD, a verjemite, da je obračanje gramofonske igle še vedno pravi užitek.
