Simfonični orkester RTV Slovenija je abonmajsko sezono 2012/13 sklenil s koncertom francoske glasbe. Zelo zanimiv je bil že izbor uvodnih skladb, orkestralnih priredb priljubljenih Satiejevih skladb, dveh Gimnopedij (št. 1 in 2) in dveh Gnossienne (št. 4. in 5) v instrumentaciji Clauda Debussyja, Alexisa Rolanda-Manuela in Roberta Cabyja. Dirigent En Shao je poskrbel, da so znamenite klavirske skladbe v simfonični preobleki zazvenele s presenetljivo lepoto, kar je glede na intimno naravo glasbe in občuteno transparentne orkestracije, katerih vtis zelo hitro pokvari vsak spodrsljaj ali nedoslednost, vsekakor hvalevreden dosežek.
Po obetavnem uvodu je na oder stopil en največjih modernih mojstrov saksofona, francoski saksofonist Claude Delangle, v Sloveniji v zadnjih letih že kar redni gost predvsem v vlogi cenjenega predavatelja, profesorja in mentorja na seminarjih, tekmovanjih in srečanjih saksofonistov. Tokrat je s simfoniki naše RTV hiše izvedel dve skladbi za saksofon, ki se je kot solistični instrument v modernem času izjemno razvil, veliko zares izvrstnih saksofonistov pa iz generacije v generacijo dajejo tudi naše glasbene ustanove. Najprej smo poslušali enega temeljnih kamnov repertoarja za altovski saksofon ob spremljavi simfoničnega orkestra, Debussyjevo Rapsodijo za saksofon in orkester, L98. Brezhibni izvedbi pač ni bilo kaj očitati, Delangle je navduševal z bogatim tonom in interpretativno svežino ter ju prepletal s tehnično virtuoznostjo. Le del avditorija (predvsem iz parterja) se je med odmorom pritoževal nad slabo slišnostjo solista, ki ga je orkester dinamično večkrat povozil – sicer (pre)pogosta tegoba, ki pa tokrat vsaj s poslušalske pozicije podpisanega (1. balkon) ni bila tako izrazita.
Saksofonist je z orkestrom izvedel še močno moderno, a fascinantno skladbo Philippa Lerouxa z izvirnim naslovom L’unique trait de pinceau (‘En sam zamah s čopičem’), ki je poslušalstvu ponudila bogat in izčrpen vpogled v mavrični spekter magičnih spretnosti, ki jih omogoča družina saksofonov (Delangle je zamenjal altovski, sopranski in baritonski saksofon). Slišati (in videti) je bilo marsikaj, od “običajnega” igranja na saksofon do igranja samo na ustnik, samo na vrat z ustnikom, neposredno pihanje v cev saksofona brez ustnika, tleskanje z jezikom, prepihovanje in še marsikaj; vsem uporabljenim tehnikam pač ne vem slovenskega imena (če sploh obstaja), nekateri poslušalci, nevajeni tovrstnih ekstremov, pa niso mogli zadržati pridušenega smeha; Delangle pa jih je seveda izvedel že skorajda rutinsko virtuozno (skladba je posvečena prav njemu). Slavnemu glasbeniku so seveda prišli prisluhnit tudi mnogi slovenski kolegi, mdr. Matjaž Drevenšek, Dejan Prešiček, Betka Kotnik, Lev Pupis in Oskar Laznik.
Za zaključek smo slišali še barvito izvedbo simfoničnih fragmentov (op. 17) iz baleta Pajkova pojedina Alberta Roussela. Barvita 7-delna skladba je orkestru in dirigentu ponujala mnogo izvedbenih izzivov in izraznih priložnosti; nekatere so ostale neizkoriščene, a v splošnem je francoski zaključek tokratne koncertne sezone zapustil prijeten vtis, pozitivno abonmajsko bilanco in upanje, da bomo v novem ciklusu priča še intenzivnejši rasti orkestra, ki je (ob Benjaminu Ziervoglu) pred kratkim pridobil novo koncertno mojstrico (Kana Matsui) in čigar pozitiven in produktiven odnos s šefom dirigentom postaja zadnje čase vedno bolj slišen.
