Po izdaji zgoščenk tria Slovenska gruda z naslovom ‘Tolažba za raztresene bisere‘, ki je izšla pri založbi Pivec, in po koncertu v nabito polni Kazinski dvorani v Mariboru 13. junija letos, kjer so udarno predstavili tako svoj nov izdelek, kakor tudi svojo vrnitev na sceno, je s člani zasedbe, Barbaro Gabrielle, Andrejem Tomšičem in Vladom Vadljo, sedel za mizo njihov prijatelj in tudi producent omenjene plošče in se pretvoril v spraševalca.
Preden začnemo pogovor, bi bilo morda dobro postaviti Slovensko grudo najprej v nek zgodovinski okvir – torej: kaj je, kaj je bilo …
Andrej: Iz mladostnega zanosa in dolgoletnih izkušenj prepevanja po zborih, predvsem v tedanjem Mladinskem pevskem zboru Maribor je prineslo ljubezen do slovenske ljudske pesmi in petja nasploh. Vlado in jaz sva tudi ‘produkta’ post-hipijevske generacije, ki je s kitaro želela ‘nekaj povedati’. Kar hitro sva izkušnjo in maniro zborovskega petja prenesla v svojo muziko, neke svoje melodije uskladila s teksti slovenskih ljudskih besedil in začela prepevati kot duo po študentskih prireditvah, koncertih, druženjih ter ugotovila, da so ljudje to radi slišali, in vsi skupaj smo se prav dobro zabavali. Kar hitro sva ugotovila, da bi v to muziko ustrezal ženski vokal. Poznali smo Mio Žnidarič, ki je že takrat imela nebeški glas, začeli smo skupaj igrati, posneli par komadov na Radio Maribor. Vsled igre usode smo se z Mio razšli in namesto nje je prišla, tedaj 16 letnica, Darja Švajger, s katero smo leta 1983 posneli ploščo ‘Pesmi’ …
Vlado: … to je bil svež koncept poustvarjanja slovenske ljudske pesmi – stari teksti, s pozabljenim ali izgubljenim glasbenim zapisom – in na njih kreiranje novih melodij, ki so hotele ujeti duh davnih časov – je bil dobro sprejet med poslušalci in kritiki. To je bil naš klasičen trio, ki je bil simpatičen Andreju Šifrerju in Ivanu Umeku na ZKP RTV Ljubljana in Šifrer je dejal: »To bomo pa eno ploščo nared’l.« In je izšla.
Andrej: V 4 letih smo takrat izpeljali kakšnih 70, 80 nastopov. V glavnem smo preferirali manjše prostore, galerije, manjše odre, po možnosti brez ozvočenja, nastopali smo na skupinskih feštah v glavnem z rokerji (Lačni Franz, Preporod, Skakafci), mojster Mojmir Sepe nas je enkrat celo poslal v Opatijo na festival jugo šlagerjev, kjer smo v Kristalni dvorani hotela Kvarner zastopali Slovenijo in je bilo prav hecno. Hvala bogu ni bilo tekmovalnega značaja, ker z našo »Marjetica in zmaj« nismo ravno spadali tja.
Vlado: Potem pa je Darja končala srednjo šolo, odšla na študij petja v Graz, jaz po faksu v vojsko pa delat, Andrej pa takisto. Smo se dogovarjali, da bomo se še kaj dobili, pa so bile druge življenjske prioritete. Pred tem smo se še nekaj pripravljali za snemanje druge plošče, posneli še nekaj pesmi za drugi LP in počasi odšli vsak svojo pot.
Andrej: Darja je potem naredila izjemno solo kariero, ostali smo prijatelji in njeni veliki feni. Tudi jaz sem ostal v glasbi, več kot 10 let prepevam v Mariborskem oktetu …
Barbara: … in ustvarja in prepeva svoje šansone …
Potem pa je sredi 80-tih nastopil vaš molk, ki je trajal kar precej dolgo … in končno ste se znova pojavili na glasbenem prizorišču z izdajo CD-ja. Cela generacija se je morala zamenjati medtem, ko se je Slovenska gruda odločila za vrnitev. Zakaj?
Vlado: Ja, zadnjih deset let sva se z Andrejem ukvarjala z mislijo, da Slovensko grudo spet obudimo, ZKP ponatisne »Pesmi«, dopolnjene s tistimi komadi, ki so bile še neizdane in zadeva bi postala spet zanimiva. A problem je postal akuten pri vprašanju ženskega vokala. V našem konceptu je ženski glas center glasbenega dogajanja in za našo glasbo ni enostavno najti ustrezne pevke. Vsaka pesem je glasbena zgodba za sebe, lirična, otožna, junaška, epska, ljubezenska, tehnika petja raznovrstna…pa s prepono pa brez nje, pa bodi nežen, pa bodi pripoveden pa bodi žalosten, pa bodi vesel. Poseben izziv je koncert, ko se iz pesmi v pesem menjuje razpoloženje v pesmih in v vsakem komadu je treba biti pri stvari.
Andrej: Darja Švajger je imela izjemno prirojeno tehniko petja, velik talent, zelo dobro se je znala vživeti v vsako pesem, ona bi še telefonski imenik zapela, da bi zvenelo zanimivo. In seveda, s tem je nama postavila takšne standarde za novo pevko, da je trajalo kar nekaj let, da sva srečala pevko, ki je po najinem mnenju zadovoljila te kriterije: Barbaro Gabrielle. Tudi ona je imela svojo glasbeno kariero, ustvarjala pesmi za otroke, se ukvarjala bolj z main-streamovskimi projekti, izdala svoja dva samostojna CD-ja, pa smo se nekako le dogovorili, da skupaj poskusimo in takoj smo začutili, da je to – to. Včasih moraš imeti malo sreče v življenju.
In tako je leta 2011 Slovenska gruda začela ponovno delovati, a ne?
Barbara: Točno – spomladi 2011 smo rekli: gremo. Melodij za pesmi se je Andreju in Vladotu v teh silnih letih očitno kar nekaj nabralo in smo sestavili nov program, ga naštudirali in predstavili nekaj prijateljem, ki so sprejeli idejo ponovnega zagona tria. Izpeljali smo nekaj koncertov …
Andrej: … sedaj pa smo v sodelovanju s tabo, našim prijateljem in glasbenim producentom, ter ob velikodušnem sodelovanju Inštituta in akademije za multimedije v Ljubljani, pozimi 2012 posneli pesmi za zgoščenko »Tolažba za raztresene bisere«. Izdala jo je Založba Pivec iz Maribora – in to ploščo sedaj promoviramo po koncertih. Ob tem moramo povedati, da je skladbe odlično posnel Matej Pečaver, postprodukcijo, montažo in mastering pa smo delali v studiu M&M, kjer si s tonskim mojstrom Matkom Grgasom naredil iz posnetkov to, kar lahko občudujemo danes.
Ali bi lahko kako opisali razliko med Slovensko grudo 1983 in 2013?
Vlado: Glas je najlepši instrument in tukaj razlike med 1983 in 2013 preprosto ni. Ker je pevka glavni igralec v našem triu, je seveda primerjava med Mio, Darjo ali Barbaro nemogoča. Sedanja interpretacija je bolj mehka, lirična in manj direktna, morda manj ‘surova’, kot nekoč. Barbara je lirični sopran, rojena Prekmurka, ki ji ležijo pesmi z lirično zvočno sliko. Na novi zgoščenki je kar nekaj pesmi takšnih, »Tolažba za raztresene bisere«, »Spanjščice«, »Padaj dež«, »Sanje«, ali pa ljudska »Zreilo je žito«, ki je kar nekakšen »hommage« tej pesmi, saj tako, kot jo zapoje Barbara je vzor za interpretacijo prekmurske ljudske pesmi …
Barbara: oh … pójem pač tako, kakor se pesem čuti, poda, izrazi …
NUK je vašo prvo ploščo »Pesmi« uvrstilo pod kategorijo ‘etno’. Kar nekaj dilem je o tem, kako vas »spredalčkati«. Kako bi vi sami kategorizirali vašo muziko?
Barbara: Kompleksno vprašanje. Na to bi bil verjetno najboljši odgovor ta, da nimamo pojma. Naj poslušalci kar sami presodijo. Radi bi, da naše ustvarjanje poraja za vsakega poslušalca dober občutek, da je vsakdo, ki je poslušal nek naš komad dobil neko drobno dragocenost. In mu je nek trenutek v življenju lepši. A poskušamo se vseeno nekam umestiti, seveda. Festival Lent nas je leta 2012 dal na primer v sklop umetnikov klasične glasbe, nekateri nas imajo za moderne trubadurje, svetovni splet nas kategorizira pod folk glasbo ali world music ali celo new age … etno-muzikologi zmajujejo z glavo, saj sami ne vedo kam nas pravzaprav dati …
Andrej: … prepevamo namreč kar nekaj stoletij stara besedila, seveda na svojo glasbo. Nihče pa nam ne ve povedati, kako so se prepevala besedila na primer iz časov turških vpadov ali besedila, kot je »Galjot« iz 15. ali 16. stoletja. Vemo, da so v sedanji srednji Evropi obstajale glasbene oblike kot bolcer, kar je neka prvinska oblika tričetrtinskega takta, iz katere je kasneje nastal valček, pa recimo zgodnja oblika dvodobnega takta, torej oblika polke, ali kola…
Vlado: Vemo, da so po naših krajih v zgodnjem srednjem veku kolovratili nemški potujoči pevci, vemo, da so tukaj po gradovih delovali trije nemški trubadurji v razcvetu trubadurskega obdobja. Vemo, kako so nemški trubadurji ali minnensingerji prepevali in kaj so peli, saj je iz tega obdobja v Nemčiji ohranjeno kar nekaj glasbe. Iz zapisov vemo tudi, da so na sejmu v nemškem Aachnu bili posebej cenjeni windisch ljudski godci, ki so znali narediti pravo fešto. Verjetno niso mogli igrati drugače kot njihovi nemški kolegi in to je znano. Zapisano in dokumentirano. Verjetno se bodo te zadeve pojavile v vrsti naših skladb, ki so v nastajanju.
Barbara: Še nekaj – stereotip ljudskega pevca je pri nas 3-5 starih ženic, ki ob ličkanju koruze ali drugih kmečkih opravilih prepevajo kakšno pesem. Mogoče še kakšen moški tolče po piskru ali če že ima kakšne stare gosli na njih zraven gode ali pa vzame, kar je pač pri roki. Pa seveda vse se mora dogajati pod kakšno lipo ali kozolcem. Mi smo pa del urbane kulture.
Vlado: Tako je – odraščali smo v mestih in na oder ne bomo prišli oblečeni v firtohe ali v srednjeveška oblačila …. glasba, ki jo igramo, je kljub vsemu glasba za tukaj in sedaj.
Barbara: Pa saj je tematika v besedilih univerzalna in večna: ljubezen, smrt, slovo, vojska, upanje, sanje, žalost, zvestoba, ples, veselje, sreča, uspavanke …
Andrej: Karel Štrekelj je bo koncu 19. stoletja zbral preko 11.000 ljudskih pesmi ter njihovih različic. Vsaka pesem, vsako besedilo, ko ga prebereš ima svojo zvočno sliko, za katero je le treba biti dovolj pogumen in jo zapeti. Mi jo pač slišimo na svoj način, tako kot na zgoščenki ali koncertu. Ljudska pesem ali besedila pri drugih narodih so vstopala tudi v druge glasbene oblike – rock, folk-rock, metal, kdo se ne spomni recimo Vladka Stefanovskega in njegovih priredb makedonskih narodnih v jazz-rock, ali pa recimo Mostar Sevdah Reunion in njihovih jazzy, šanson sevdalink ali pri nas Katalena, Terrafolk, včasih Istranova….Uf, področje je ogromno.
Vlado: Je pa seveda res, da nas rajca ta »duh časa« v katerem bi naj bila posamezna pesem živela in bi naj bila peta.. Pa, mogoče niti ni bila peta, mogoče je bila pripovedovana v neki tonaliteti…tak, kot en del trubadurske tradicije ali guslarjev….? Skratka, najbolj pomembno se nam zdi zadeti ta sentiment, občutje v posamezni pesmi to preliti v glasbo in to je tudi naš največji izziv.
Barbara: V našem ustvarjanju gre za nove stvaritve, saj je ena od značilnosti ljudske pesmi, da ni nekakšna mrtva izkopanina, ampak živa stvar, ki se stalno obnavlja! Ljudska glasba kar naprej nastaja in veseli nas, da smo del tega procesa. Imamo se za ljudske godce.
Toda – kako se ta rahlo patinasta glasba in pesmi znajdejo v današnjem času? Posebej, kako mladi sprejemajo Slovensko grudo in slovensko ljudsko pesem?
Andrej: Današnji čas je dober za glasbo. Svetovni splet je sprožil izjemno dostopnost vsakršne glasbe in posebej mladi so danes glasbeno dobro informirani in podkovani. Vsaki komad je lahko v trenutku v tvojem ušesu. Ha ha ha … na nekatere naše nastope prihajajo ljudje, ki so se rodili takrat, ko smo mi prvič prenehali z delom in prav dobro poznajo našo muziko.
Vlado: Res je, da nikoli nismo bili del ‘pop-kulture’, bili smo bolj del nekega ‘fajn-šmekerskega’ undergrounda, saj so se naši nastopi odvijali v manjših, v bolj komornih interierih, pa brez ozvočenja … pa recimo v galerijah ali ob literarnih večerih … petdeset do sto ljudi v publiki, s katerimi smo koncertu še ostali in se družili.
Barbara: … in če je pesem dobro zapeta, lahko ‘zadene’ tudi današnjo mladino. Mislim, da naša glasba ni generacijsko fokusirana.
Imeli ste več kot uspešen revival koncert. Kaj lahko poveste o tem?
Andrej: Ob izdaji naše zadnje zgoščenke smo se vprašali, na kak način jo predstaviti. Sicer smo poznani širšemu slovenskemu občinstvu, saj se nas mnogi spomnijo še izpred mnogih let, v zadnjih treh letih ponovnega delovanja pa nas večina ljubiteljev sorodne glasbe ni uspela prav mnogokrat doživeti v živo. In sedaj, ob izidu zgoščenke pa se nam je zdelo, da je napočil pravi čas, da se predstavimo širšemu občinstvu. Zvezde so nam bile zelo naklonjene, saj so se stvari zložile »same po sebi«. Omogočili so nam izvedbo promocijskega koncerta v Kazinski dvorani Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru. Poudarjam, da je ta dvorana za izvajanje naše komorne zvrsti glasbe, ki ne prenese ozvočenja, idealna in da o njej sanja marsikateri izvrsten glasbenik.
Torej ste bili tudi z obiskom zadovoljni?
Andrej: Vsekakor. Nekako neskromno moram omeniti, da je prišlo veliko ljudi in da so Kazinsko dvorano napolnili do zadnjega sedeža. Odziv je bil imeniten. Kaj je še lepšega od tega, da ob izvajanju zaplavaš na pozitivnih valovih podpore poslušalcev, a ne? Dobili smo veliko pohval in podpore, kar je še dodatna potrditev za naš nadaljnji razvoj. Celo RTV je o koncertu pripravila zelo lepo reportažo, bili smo počaščeni. Resnično smo dobili potrditev, da imajo mnogi nas in našo glasbo resnično radi.
Odlično – čestitam! In kako naprej?
Vlado: Vsekakor čim več nastopati. Nismo profesionalni glasbeniki, nimamo menedžerja, tako, da se sami dogovarjamo za nastope. Nekaj je dogovorov za nastope tudi v zamejstvu, pa po kakšnem etno-festivalu v tujini. Pravzaprav se bomo sedaj po izidu zgoščenke začeli bolj resno ukvarjati s »trženjem«, ker zgoščenka je pač nekaj s čimer se lahko primerno predstaviš pri dogovarjanju za nastop.
Andrej: Kreativno pa gremo naprej po začrtani poti in v duhu glasbe, ki jo izvajamo. Še je ogromno idej, pa glasbenih izzivov. V zadnjih nekaj letih smo srečali kar nekaj izjemno talentiranih ljudi s katerimi velja sodelovati in to bomo prav gotovo storili …
Barbara: … in potem se bodo vsi raztreseni biseri ponovno sestavili.
Draga Slovenska gruda, hvala vam za ta klepet – prepričan sem, da je vašo vrnitev na sceno pričakovalo več ljudi, kakor jih vi poznate ali pa kakor si mislite. Prepričan pa sem tudi, da je takšen revival nujen, saj se dobra glasba izgublja v povprečni in hitri ponudbi današnjega časa, osebno pa sem vesel, da prinašate v glasbeno sceno nekaj tiste tople, prijetne oddaljene zgodovine, katere dediči smo tako ali tako vsi.
