s Polono Janežič
V novi 5ki razmišljujoče glave iz vrst glasbenikov, glasbenih poznavalcev in kritikov premlevajo pet muzičnih misli renomiranih glasbenikov, producentov, literatov, filozofov, sociologov – od Gustava Mahlerja, Igorja Stravinskega do Milesa Davisa, Franka Zappe, Johna Lennona, Theodorja Adorna, Jacquesa Attalija in mnogih drugih. Sedemnajsto pero vihti Polona Janežič – skladateljica, instrumentalistka in pisateljica.
Polona Janežič navadno sedi nekje na temnejši strani odra ter resno, zbrano in premišljeno prebira klavirske tipke. V njenih rokah se občasno znajde tudi kakšno zanimivo tolkalo ali pa ji iz ust nenadoma zleti tako prepričljiv alt, da lahko zasenči tudi vokale, ki se kopljejo v soju žarometov. Mnogi jo šele v takšnih trenutkih zares opazijo, vključno s falango fotografov, ki jih navadno bolj zanima telesna mimika in fotogeničnost frontmenov kot slabo razsvetljeni odrski robovi, na katerih se muzika pravzaprav ustvarja. Brez zvoka njenih sintov pa si težko predstavljamo, kako bi zvenel današnji domači urbani synthpop ali folk.
Že več kot desetletje jo namreč poznamo kot klaviaturistko skupin Katalena in Melodrom, v zadnjem času tudi solo projekta Narat, katalenskega kitarista in kantavtorja Boštjana Narata. V preteklih letih je kot glasbenica sodelovala tudi s pripovedovalskim kolektivom Radia Študent Za 2 groša fantazije, poleg Ane Duša ter katalenske Zornikove in že omenjenega Narata je nepogrešljiv del pripovedovalsko-glasbenega projekta Tri zdrave Marije in en oče naš, v Pripovedovalskem varieteju pa vodi delavnice za otroke. Pred petimi leti je s svojo glasbo podprla film Blaža Kutina Nikoli nisva šla v Benetke (2008), konec lanskega leta pa je mnoge presenetila z izdajo literarnega prvenca Sinbadove muze, kateremu je priložila tudi soundtrack (zgoščenka z njenimi avtorskimi komadi), na katerem konec sveta zveni mnogo bolje, kot bi od njega pričakovali.
Inspiracija je beseda, h kateri se zatekajo tisti, ki nič ne delajo. (Nick Cave)
To, da se Nick Cave verjetno nikoli ne praska po riti, je znano dejstvo. Gre za discipliniranega, zrelega garača, pred katerim se skrijemo vsi, ki smo kdaj doživeli ustvarjalno krizo. Pa vendar se mi zdi njegova izjava prestroga. Moja učiteljica klavirja je praktično isto stvar povedala z lepšimi besedami, je pa res, da sem bila takrat še otrok in sem to potrebovala; rekla je namreč: talent ni samo božji dar, pač pa tudi dolžnost. Skratka, kaj ti pomaga, da si ves talentiran, če se samo praskaš po riti in čakaš na inspiracijo?
Saj se strinjam. Glasbenik, oziroma katerikoli ustvarjalec, mora biti garač. Vsaka umetnost predpostavlja veščino, vsaka ustvarjalnost orodje, ki ga moraš znati uporabljati, meje mojega (umetniškega) jezika, so meje mojega (umetniškega) sveta, in tako dalje.
Po drugi strani pa se mi zdi inspiracija ravno tako ključna. Razumem jo kot potrebo po ustvarjanju, notranji motor, tisto, kar daje vsebino in smisel – ne samo umetnosti, pač pa še prej umetniku, da se izraža, da komunicira, da deli z drugimi. Inspiracijo razumem kot iskrenost. In včasih se celo zgodi, da ta ponudi večji umetniški presežek kot veščina. Kaj ti pomaga, da si ves virtuozen, če nimaš nič za povedat?
Ne pravim, da je Nick Cave neiskren. Ne pravim, da je zgolj obrtnik. Ravno nasprotno. Neskončno ga cenim, tudi zato, ker mu je očitno uspelo obvladati svojo inspiracijo, da kot pes priteče na žvižg. Možno je pa seveda tudi, da sem samo lenuh, ki se zagovarja pred garačem.
Glasba se rodi iz notranjega zvoka v duši. Vsa glasba, ki smo jo kadarkoli slišali, izvira iz notranje tišine vsakega glasbenika. (John McLaughlin)
Na prvi pogled sta ti dve trditvii kontradiktorni. Mar ni tišina odsotnost zvoka?
Vsekakor sta tišina in glasba tesno tesno povezani. Nista pa eno in isto. V bistvu bi zgornji trditvi lahko strnili v eno in rekli: glasba se rodi iz zvoka notranje tišine glasbenika.
Pa recimo, da se za trenutek odrečem dlakocepljenju in začnem kar s svojo postavko, da glasba izvira iz glasbe. Človek mora najprej absorbirati preden lahko ustvarja. In ja, glasba nastane iz notranje tišine, če se zedinimo, da tišina ni nič, pa tudi zvok ne, pač pa je to trenutek preden se kaotični hrup in cikcak misli in čustev postavi v red, v harmonijo, četudi disonančno. Se pravi, glasbo absorbiramo, a preden ustvarimo svojo, moramo vso prejšnjo takorekoč zradirati s tišino. Najprej je bila glasba, potem tišina in potem spet glasba in tišina in…
Tišina ima zven, pomen in karakter, ima tempo in ritem, trajanje; tišino lahko igra katerokoli glasbilo, ima skratka enake lastnosti kot zvok. Kot vsa nasprotja drug drugemu dajeta pomen. Tišina se nahaja nekje med vdihom in izdihom. Glasba gre najprej noter, potem pa ven, vmes pa mora biti tišina.
Glasba je stenografija čustev. Čustev, ki jih s težavo ubesedimo, a vendar jih s pomočjo glasbe sporočamo na najbolj neposreden način. V tem leži njena moč in njen pomen. (Lev Tolstoj)
Naj za začetek dodam besede Pascala Quignarda:
»Samo glasba je presunljiva.« in
»Slišati pomeni, da se nas nekaj dotakne iz oddaljenosti.«
Glasba. Tista, ki jo poslušamo, je drugačna od tiste, ki jo ustvarjamo. Obe sta lahko opisni, subtilni kot besedilo med vrsticami, hladno tehnični, neposlušljivi, lahko sta neopazni, terapevtski ali manipulativni… Vendar …
Tista, ki jo poslušamo včasih deluje na naša čustva, ampak še pred tem deluje na naše telo; na tem mestu lahko glasbo definiramo kot fizikalen pojav. Vibracije in frekvence, valovi, nadzorovan in manipuliran zvok, osnovan na matematiki harmonije, intervalov, kontrapunkta…
Tista, ki jo ustvarjamo, pa kot da ne bi imela veze s telesom, s fiziko. Nastane v etru, v mislih, duši, imenujte to, kakor želite. Uho je ne zaznava zares. Ustvarjanje glasbe je pravzaprav predvidevanje zvoka. Predvidevanje, kjer se pomešajo misli, čustva, znanje in posluh. (Kakšni so motivi za ustvarjanje glasbe bi lahko bila naslednja tema, ampak jo bomo preskočili.)
Gluh skladatelj glasbe ne more zares poslušati, njegovo uho je pač ne zazna, lahko jo pa ustvarja. V tem leži njena moč in pomen.
Hvala Tolstoj. Hvala Quignard. Hvala Beethoven.
Ko moški ustvarjajo jezno glasbo, se tej reče rokenrol. Kadar ženske v svoj slovar vključijo jezo, nenadoma postanejo jezne in militantne. (Ani DiFranco)
Ker je spol prvo, kar opazimo pri človeku, je pa tudi najpomembnejša razlika med nami. In na neki točki se je človeštvo verjetno iz čiste pragmatičnosti (kaj lahko pričakujem od neznanca/ke, ki mi stoji nasproti) pač navadilo posameznikove osebnostne lastnosti razdeljevati na moške in ženske principe glede na pogostost pojava. Iz tega sledi, da je jeza moško čustvo, žalost pa žensko … na primer. Prav. S tem ni pravzaprav nič narobe. Problem nastane, ko stereotipe dojemamo kot pravila, ki se jih ne sme kršiti, ko na nekoga gledamo zviška (večinoma iz strahu, zmede), ker čuti ali nosi nekaj, kar mu/ji kot moškemu/ženski ne pritiče. Ne gre za to, da ni razlik med moškim in žensko. Seveda so. Gre za to, da je teh razlik še precej več. Da bi pravzaprav morali reči, da obstaja nešteto razlik med moškimi in ženskami. Tako. V množini. In da s tem ni prav nič narobe.
Če nimaš ničesar za povedati, potem ne moreš posneti plošče. (Willie Nelson)
Plošč, ki ne želijo povedati ničesar, je ogromno. Vendar je ogromno tudi poslušalcev, ki od teh plošč tega ne pričakujejo.
Če parafraziram: Če nimaš ničesar za povedati, potem ne moreš posneti Plošče.
