Verena Mösenbichler-Bryant, Johann Mösenbichler, Douglas Henderson in Jerry Junkin, dirigenti
Čeprav avstrijsko mestece Schladming, ki premore komaj nekaj nad 4.300 prebivalcev, velika večina Slovencev dobro pozna predvsem (ali celo izključno) zaradi TV-prenosov in zimsko-smučarskih užitkov, ki jih nudijo tamkajšnji hribi in ledeniki, pa omenjeni kraj prekipeva od življenja tudi vsako poletje, saj se že od leta 1997 vsak začetek julija tam odvije en največjih svetovnih festivalov pihalne glasbe, imenovan Mid Europe. Na njem povprečno nastopi okrog 40 pihalnih in trobilnih orkestrov ter ostalih zasedb z dobesedno celega sveta, zaradi bližine pa so redni gostje festivala tudi slovenski glasbeniki in orkestri.
V sklopu festivala vsako leto zaživi tudi takoimenovani WYWOP – World Youth Wind Orchestra Project oz. Svetovni mladinski pihalni orkester. Vanj so po posebnem izbirnem sistemu, ki prepriča komisijo, vključeni mladi ljubiteljski in poklicni glasbeniki do 35. leta. Sistem dela orkestra je zelo intenziven in precej zahteven, saj glasbeniki v dobrem tednu s po tudi 10 urami vaj dnevno naštudirajo koncertni program na vrhunskem nivoju. Zasedba orkestra je vsako leto močno mednarodna (letos je bilo zastopanih 12 držav sveta, med njimi ZDA, Avstralija, Japonska in z dvema zastopnicama tudi Slovenija) in obsega med 50 in 60 glasbenikov, ki jim vselej dirigirajo vsaj trije dirigenti. Dva sta zadnja leta takorekoč stalna – Avstrijec Johann Mösenbichler (gostoval je tudi že pri nas, ko je pred leti dirigiral Policijskemu orkestru in vodil seminar za dirigente), ki sicer vodi Bavarski policijski orkester, in njegova hči Verena Mösenbichler-Bryant, med letom dejavna v ZDA, sicer pa glavna organizatorka WYWOP-a in ena gonilnih sil Mid Europe. Ostali dirigenti so gostujoči in se menjajo, običajno so to največja svetovna dirigentska imena pihalnih orkestrov (v preteklih letih npr. Jan Cober, Henrie Adams, Isabelle Ruf-Weber in Miguel Etchegoncelay); letos sta bila to Američana Douglas Henderson in Jerry Junkin, dirigent znamenitega pihalnega orkestra Dallas Wind Symphony.
Koncert orkestra WYWOP, ki vsako leto neformalno zaključi festival Mid Europe, se je v 16. izdaji začel z znamenitimi Coplandovimi Fanfarami za preprostega človeka (Verena Mösenbichler-Bryant); izvedba veličastne skladbe z nedosledno skupno igro tolkal in razmeroma neimpresivnimi trobili ni segla dlje od povprečnosti. Letošnjo Wagnerjevo obletnico je z solidno izvedbo odlomka Prihod gostov na [grad] Wartburg iz opere Tannhäuser (Johann Mösenbichler) obeležil tudi pričujoči orkester. Skladbe avstralsko-angleškega skladatelja Percyja Aldridga Grangerja so na koncertih pihalnih orkestrov stalnica že več kot stoletje; tokrat smo slišali priljubljeno Shepherd’s Hey (Douglas Henderson). Sledili sta skladbi mladega, a že izjemno uspešnega in izvajanega ameriškega skladatelja Stevena Bryanta (redni gost in dober prijatelj WYWOP-a), ki se ponaša z zelo specifičnim glasbenim izrazom; večina njegovih skladb je od začetka polnih tihe, a intenzivne energije, ki proti koncu skladbe izbruhne v čustveno nabitem vrhuncu. Tako je bilo tudi pri relativno preprosti (a intonančno zelo zahtevni, kar je orkestru povzročilo nekaj težav) Idili (Idyll), ki ji je sledil še energični in bučni Vrtinec (Whirlwind; obe skladbi Verena Mösenbichler-Bryant). S “politično uverturo” (kot jo je poimenoval sam skladatelj) Slava! Leonarda Bernsteina (napisal jo je za inavguracijske koncerte Mstislava Rostropoviča za njegovo prvo sezono z ameriškim National Symphony Orchestra) je še zadnjič nastopil Douglas Henderson; v solidno izbrušeno izvedbo se je vtihotapilo le nekaj manjših nedoslednosti.
V sklepnem delu koncerta je na dirigentski podij naposled stopil Jerry Junkin in z orkestrom izvedel pihalno verzijo znamenite Orffove scenične kantate Carmina Burana. Od koncertne izvedbe, ki jo dobro poznamo in poslušamo najpogosteje, se pričujoča verzija za pihalni orkester razlikuje predvsem po odsotnosti zbora in solistov, obenem pa je skrajšana približno za polovico. Godalni parti so dokaj spretno prepisani klarinetom in saksofonom, ki predstavljajo “godalno sekcijo” koncertnega pihalnega orkestra, parte tolkal pa je aranžer John Krance z minimalnimi izjemami (npr. trkanje s pivskimi kozarci v In taberna quando sumus) pustil nedotaknjene. Rezultat je pustil mešane občutke; splošni vtis je bil vsekakor dober, orkester dobro pripravljen in energija na odru zelo pozitivna, a odsotnost celotnega pevskega korpusa se je pri vokalno tako izrazito zastavljeni kompoziciji vendarle zelo poznala. Pri nekaterih stavkih (npr. Ecce gratum, Amor volat undique) se je Junkin odločal za precej radikalne posege v partiturne oznake tempov; njegovi tenuti in rallentandi so počasni in dolgi, kar nekaterim pasažam daje občutek razvlečenosti. Še najbolje je uspel sklepni del skladbe, lirična In trutina in Dulcissime ter zmagovita Ave formosissima in seveda kultna O Fortuna, ki ima tisto vselej prisotno dramatično moč, s katero kot zadnji stavek kantate sklene Fortunin krog in navduši občinstvo; tako je bilo tudi tokrat.
