z Juretom Longyko
V novi 5ki razmišljujoče glave iz vrst glasbenikov, glasbenih poznavalcev in kritikov premlevajo pet muzičnih misli renomiranih glasbenikov, producentov, literatov, filozofov, sociologov – od Gustava Mahlerja, Igorja Stravinskega do Milesa Davisa, Franka Zappe, Johna Lennona, Theodorja Adorna, Jacquesa Attalija in mnogih drugih. Kot osemnajsti se je pofočkal Jure Longyka – človek, ki gnezdi v različnih svetovih govorjene besede kot radijski urednik in snovalec danes že legendarnih glasbenih oddaj, igralec, pripovedovalec, novinar, voditelj, interpret in še in še.
Jure Longyka je star radijski maček, ki se tega medija loteva z vseh plati. V dveh desetletjih in pol je ustvaril prek tisoč ur avtorskih radijskih oddaj, med katerimi so (bile) najbolj odmevne Oldies-Goldies lestvica (Radio Študent 1990-1996), Telstar (Val 202 1997-) in Izštekani (Radio Študent 1993-1997, Val 202 1998-). S Telstarjem, staroglasbenim satelitom Vala 202, se vozi na izlete v globine dvajsetega stoletja. V Izštekanih je nastalo več sto ur ekskluzivnih posnetkov živega izvajanja slovenske popularne glasbe, številni nastopi so izšli tudi na ploščah. Skuša se tudi kot bralec, govorni interpret, voditelj prireditev, novinar, urednik zvočnih izdaj, svetovalec za izbor glasbe pri filmu in pedagog govornih spretnosti. Od leta 2009 se vse pogosteje pojavlja na gledaliških odrih, predvsem v umetniških akcijah in predstavah režiserja Matjaža Bergerja v produkciji Anton Podbevšek teatra iz Novega Mesta. Leta 2007 je z basistom Žigo Golobom in multiinstrumentalistom Boštjanom Gombačem ustanovil pripovedalsko-glasbeno skupino Gobec in godec, ki je doslej nastopila več kot tridesetkrat. Od leta 2011 nastopa v duetu s harmonikarjem Juretom Torijem kot govorni interpret poezije Rudija Medveda in mnogih drugih avtorjev.
Veliko pop glasbe je ustvarjene zato, da krade žepnino otrokom. (Ian Anderson)
Hja. Bo držalo. Ampak tudi prodajalce sladkorne pene, cirkusante, izdelovalce pisanih igrač, oblikovalce sličic in založnike otroških knjig bi lahko obtožili istega. (Joj, ne bom pozabil, kako sem se zgražal nad mnogimi slabimi prevodi otroških knjig, ki sem jih pred leti bral svojemu sinu… naredila so jih tudi velika prevajalska imena, očitno prek dotičnega organa, le z mislijo na honorar…). Otroci so posebna publika. Zahtevna in sila hvaležna hkrati. Ter seveda večno obnavljajoča se. Dokler ni žepnine, bodo skrbni in ljubeči starši pač vselej pripravljeni seči v denarnico. In žal je malo tistih, ki znajo prepoznati, kako je večina »nasmejane in živahne« otroške glasbe – spet z velikimi imeni tega žanra na čelu – velika laž. Ko pa se začne žepnina, je seveda odvisno od tega, kaj so ti starci nudili prej. Če si v plenicah poslušal Ježka in Makarovičevo, najbrž ne boš tekel po prvi Bravo in Justina Bieberja. No, saj ta mulc zna muziko celo igrati. A je pač povsem pozabljiv del naštudiranega in predvidljivega glasbenoprodukcijskega sistema. V njem je vse jasno. Določen del mladeži bo to kupil, to bo prineslo toliko, produkcija in promocija staneta toliko… in račun se izide, dobiček bo. Le še enega Bieberja potrebujemo. Kateri od nešteto kandidatov bo to postal, je sicer še vedno nepredvidljivo, a nekdo bo uspel. In šel v denar.
To je tako kot hrana, »obogatena« s primerno mešanico maščob, soli in sladkorja. Vedno bo šla v slast. In v denar. Kdo je kriv? Poslovneži, ki to furajo, ali starši, ki niso otrok znali opremiti tako, da se temu glasbenemu fast foodu ognejo? Težko reči. A poslovneže povsem oprati krivde je tako kot revščino ali krizo sodobnega kapitalizma označiti za naravno danost. Vse te reči si človeštvo dela samo. Naravne so le toliko, kolikor je takšna človekova narava. Se res ničesar ne naučimo? Ne, očitno res ne. Aja, kje je v tem mojem razmisleku glasba? Ni je. Saj je tudi v osnovni misli ni. Temu, kar ta sistem prodaja, težko sploh rečemo glasba. Čeprav… od hormonov omamljeni trinajstletnici bo tista Bieberjeva melodija tam nekje zadaj ostala za vse večne čase…
Romantično gledano so najbolj nesrečni ljudje tisti, ki poslušajo pop glasbo. Ne vem, ali je pop glasba tista, ki povzroča žalost, vem pa, da ti ljudje poslušajo žalostne pesmi dlje, kot doživljajo svojo žalost. (Nick Hornby)
Da ne bo pomote. Pop glasbo spoštujem. Rad jo poslušam (dobro pop glasbo seveda), z njo delam in menim, da ima velik vpliv na naša življenja. Veliko večji, kot so tisti, ki pop glasbo zavračajo, zmožni dojeti in priznati. Pri tem se, ne glede na to, da glasbe ne ustvarjam, prištevam med praktike, ne teoretike. Pop glasbo kot medijski delavec posredujem poslušalcem. Pri tem sem zaveznik glasbenikov, a obenem delujem v interesu poslušalcev. To je lepa, privilegirana pozicija. To razlagam zato, ker se bom zdajle osramotil s tem, da ne vem, kdo od teoretikov je to resnico prvi prinesel na plano; a za to, da ti je resnica jasna in da veš, da velja, poznavanje teorije ni nujno. Pop glasba je glasba želje. Neizpolnjene želje. Želje, ki traja. Želje zaradi želje. Če bi bila ta želja kdaj izpolnjena, bi bil to konec pop glasbe. Kar se seveda ne sme in niti ne more zgoditi. Pop glasba je večno ponavljanje istega. Potrošna roba, ki jo zavržemo, kadar v našem srcu ne producira več željenega – to je želja. No, temu lahko rečemo tudi patos ali grenkosladko veselje ali občutek, da smo nesrečni.
Pa vendar ima pop glasba kljub vsej svoji potrošnosti in pogrošnosti čudovito lastnost, da lahko in mora govoriti o našem času, o našem svetu. Hote ali nehote ga reflektira. In če je dovolj močna (beri: dovolj popularna), na svet tudi vpliva. Pop glasba je krasen medij, široko odprta vrata do src množic. Pravi umetniki pop glasbe znajo skoznja stopiti in tam ostati. V tem ne more biti nič slabega. Pop glasba lahko posameznika in množico napolni in motivira bolj kot marsikateri drugi množični medij. Resda jo lahko obtožimo, da pri tem premalo poziva k razmisleku. Toda ali ni zahteva, naj glasba sama sili k razmisleku, k intelektualiziranju, k distanci… strel mimo bistva glasbe? Če glasba ni čutna in intuituvna, je ni. Razmislek pride kasneje, ko se soočimo z učinki glasbe, v posamezniku ali pri množici.
Nirvana je bila pop. Lahko uporabljaš distorzirane kitare in ljudje lahko trdijo, da si alternativec, vendar ne moreš pobegniti konstruktom pop glasbe in se kljub temu ves čas pojavljati na radiih in v medijih. (Kirstin Hersh)
Drži. In ali je v tem kaj slabega? Ali to zmanjšuje kakovost Nirvanine glasbe, njihovo pomebnost v zgodovini rokenrola? »Pobegniti konstruktom pop glasbe«? Utopija! Otroci, ne poskušajte tega v domači garaži. Pristali boste med tistimi zateženci, ki igrajo tri tisoč not pred tremi ljudmi. Veliko bolj zabavno je igrati tri akorde pred tri tisoč ljudmi. Ne gre za to, da bi bilo treba pobegniti konstruktom pop glasbe. Na ta način ne moreš ustvarjati nobene oblike popularne glasbe, pa naj bo rokenrol ali alternativa ali pop ali karkoli. To je zablodela, povsem nedorasla ideologija; kot najstnik, ki se je ustavil na točki razvoja, ko sovraži svoje starce. Gre za to, da konstrukte pop muzike osvojiš in uporabiš v svoj prid. Potem si zares velik. In delitve na pop in alternativo izgubijo smisel. Ki ga itak nikoli niso imele.
Glasbeniki ne govorijo o ničemer drugem kot o denarju in delu. Veliko raje se družim z biznismeni – njih glasba in umetnost zanimata. (Jean Sibelius)
Sibelius je s to izjavo seveda predvsem ironiziral glasbenike, dosti bolj kot poveličeval biznismene. Ni namreč dovolj, da te glasba zanima, še kako pomembna so vprašanja okusa in to, za kaj porabiš svoj denar. Kako ga razumeti? Mislim, da gre za znano vprašanje hobija in posla. Tudi sam sodim med tiste, ki se jim je nekdanji hobi spremenil v posel, v dejavnost, od katere živijo. To je nekaj najlepšega, kar se lahko človeku zgodi. A ima tudi zajebano plat. Hobi zadobi tudi vse slabe lastnosti posla – in v bistvu si izgubil hobi. Glasbeniki so plačani za svoj (nekdanji) hobi. Biznismeni plačajo za svoj hobi. V tem je razlika. Biznismeni se morajo vsaj pretvarjati, da jih umetnost zanima in da ne gre za denar (če bi se hvalili, koliko so plačali za kakšno sliko, bi izpadli res bedno banalni). Glasbenikom se ni treba pretvarjati, odkrito lahko govorijo o denarju. In kateri bi bili rajši vi? (smeh)
Kadar se spola razlikujeta v lepoti, v moči petja ali v ustvarjanju tistega, kar imenujem instrumentalna glasba, samci skoraj vedno prekašajo samice. (Charles Darwin)
Pa naj še kdo reče, da moški nismo bolj gizdavi od žensk! Stereotip ženski spol imenuje nežnejši, lepši, ženske posvetijo urejanju in lišpanju nekajkrat več časa in drugih virov kot moški. A resnica je ravno obratna! Lepota pojavnosti ali petja ali muziciranja v osnovi služi parjenju. Stvar je povsem funkcionalistična. Kadar je ženski spol tisti, ki se kiti zato, da privabi drugi spol, se proces vedno nekje ustavi. Ostane funkcionalističen, ženske pa prizemljene. Le moški spol se je sposoben docela zamakniti v svoje petje ali svojo podobo ali svoje muziciranje in pozabiti, zakaj to sploh počne. Ni brezveze, da je bil Narcis moškega spola. Toda – ali ste opazili podrobnost v Darwinovi izjavi? Izrecno omenja instrumentalno glasbo. Popolna zamaknjenost v izvabljanje zvokov iz instrumenta (ki je, priznajmo si, v nekaterih žanrih na meji onanije) je precej bolj v moški kot v ženski domeni. Poznate kakšno žensko, ki se lahko izgubi v neskončnih solažah in poslušalstvu tudi pošteno zateži? Jaz ne.
Po drugi strani je izvajanje vokalne glasbe z besedilom veliko bolj sporočilno, hkrati pa prihaja bolj neposredno iz globin duha in srca. In če od tam nimaš veliko sporočiti, te pri petju prej zmanjka. Ne moreš se zateči v Onanovo početje. Zato bom tvegal dopolnitev Darwinove misli: pri ustvarjanju vokalne glasbe, ki vključuje besedilo, samice prekašajo samce. Moj občutek, moja izkušnja to potrjujeta. No, morda le zato, ker sem moški. In mi je ženska, ki poje, veliko bolj seksi od tipa, ki masturbira na svojem instrumentu.
