z Jožetom Bogolinom
V novi 5ki razmišljujoče glave iz vrst glasbenikov, glasbenih poznavalcev in kritikov premlevajo pet muzičnih misli renomiranih glasbenikov, producentov, literatov, filozofov, sociologov – od Gustava Mahlerja, Igorja Stravinskega do Milesa Davisa, Franka Zappe, Johna Lennona, Theodorja Adorna, Jacquesa Attalija in mnogih drugih. Enaindvajsetič je svoje »muskomisleče« celice razmigal tolkalec in glasbeni pedagog Jože Bogolin.
Tolkalist Jože Bogolin je svojo glasbeno pot je pričel v glasbeni šoli Krško, nadaljeval šolanje na SGBŠ Ljubljana (sedanji Konzervatorij za glasbo in balet), Akademiji za glasbo v Ljubljani in zaključil z magisterijem na muenchenski Visoki šoli za gledališče in glasbo v razredu dr. Peter Sadla, enega najbolj znanih tolkalcev na svetu.
Med šolanjem je prejel številne nagrade in priznanja – zlate plakete na TEMSIG 2002, 2005, 2008, Povolletto Italija 2005, s tolkalnim duom v Luxemburgu, (2009), Plovdivu v Bolgariji (2009), na Almere Chamber Music Festivalu (nagrada publike 2011 in 2012) ter na tekmovanju Salieri-Zinetti v Veroni.
Zadnje čase se Jože posveča predvsem komorni glasbi – igranju v tolkalskem duu Drumartica (s Simonom Klavžarjem), s katerim veliko gostuje doma in v tujini: Srbija, Hrvaška, Španija, Italija, Avstrija, Nemčija (Berlinska filharmonija), Luxemburg, Nizozemska, Anglija, Češka, Bolgarija, Poljska, Rusija (Hermitage Theater), Amerike (Carnegie Hall) pa vse do Kitajske.
Leta 2010 je Drumartica ustanovila festival tolkal Xylodrum v Ljubljani. Člana dua sta zelo dejavna na področju izobraževanja mladih glasbenikov v okviru seminarjev in delavnic. V začetku leta sta izdala tudi zgoščenko Drumartica – Slovenian Percussion Duo ter se pripravljata na jesensko turnejo po ZDA.
Glasbo ljubim z vso strastjo. Zato jo skušam osvoboditi jalovih tradicij, ki jo dušijo. (Claude Debussy)
Ljubezen + strast = GLASBA. Enostavna enačba vsakega ljubitelja glasbe, umetnika, glasbenika… Kaj v glasbi privlači ljudi, kaj jih odbija, kaj jim nasploh pomeni? Kot glasbenik se vedno sprašujem, kako svojo glasbo približati ljudem, kako ustreči njihovim muham, se poigravati z različnimi žanri, stili, kljub temu pa obdržati samega sebe? Na žalost je nekdo vedno razočaran, kajti ljudi je preveč, preveč je glav, ki pričakujejo nekaj drugega, katerih slika o tem, kaj si želijo, je preveč jasna. To niti ni slabo, saj potrebujemo občinstvo, ki je izobraženo in željno nekaj novega, kar je izven okvirov tradicionalnega mišljenja in pogleda na glasbo. Odmikamo se od časov blaginje, udobnih dvoran in udobne kulture. Prihaja čas novih tradicij in idej, katerim je dorasla le peščica. Ne trdim, da je tracionalno slabo, zakrknjeno, nekonkurečno, trdim pa, da so ljudje naveličani okvirov tradicije, bontona lepega oblačenja in kulturnih modnih pist.
Prihajamo v čas, kjer je vsa umetnost enaka, pa naj bo klasična, popularna ali underground. Konec koncev moramo vsi preživeti in prodajati sebe ter svoje produkte. Načinov je ogromno, eni so produkt družinskih vplivov, drugi prijateljskih krogov, tretji svojih idej, nekateri sreče, pri nekaterih pa je lahko združeno vse našteto.
Na koncu nam še vedno ostane glasba – produkt trdega dela, ščepca talenta, strasti in ljubezni, ki jo čutimo do te prečudovite umetnosti.
Preveč skladb se konča predolgo po tem, ko jih je že konec. (Igor Stravinsky)
Tema predolgih skladb je na področju komponirane glasbe že od nekdaj prisotna. Kdo o tem odloča je jasno – skladatelj, pa čeravno bi marsikatero delo zvenelo bolje, če bi bilo krajše. V teh časih pa se pojavlja polemika glede sklad in njihove dolžine. Naročnik skladbe ne more naročiti »dobre« skladbe, lahko pa določi njeno dolžino. Seveda to predstavlja veliko tveganje v tem, kako bo skladba zvenela, kaj bo predstavljala in kako se bo sam izvajalec v njen našel. Plačilo dela pa zaradi same narave ustvarjanja ni povezano s kvaliteto, pač pa z dolžino.
V Sloveniji problematika sega zelo globoko, saj se naročuje večinoma preko javnih razpisov, za katerimi tičijo ogromni lobiji društev, vez in poznanstev. Na žalost smo prišli tako daleč, da smo vsi podrejeni ustvarjanju »krstnih« izvedb, katere pa zaključijo v obliki »enkratnih« izvedb. Se pravi, da v času masovne produkcije (vsak lahko svoje delo posname, ga založi in tudi predvaja) kriterij dobre glasbe podrejamo vezam in poznanstvom – moči in denarju. Brez sredstev ni plačila in brez lobijev ni sredstev. Tako tudi v glasbenem »biznisu« vsako naročanje in razvoj pripeljeta do tveganj, katere nosi sam naročnik. Potrebno pa je izpostaviti dejstvo, da v glasbi naročnik ni občinstvo, pač pa sam glasbenik, ki nosi tveganje naročila, kvalitete, dolžine, izvedbe in obiska dvoran, slednji pa seveda vpliva na finance vseh vpletenih.
Privlačnost virtuoza za občinstvo je zelo podobna tisti, ki jo množice dožiljajo v cirkusu. Oboji upajo, da se bo zgodilo kaj nevarnega. (Claude Debussy)
Biti virtuoz na svojem področju pomeni obvladati svojo umetnost s tako lahkoto, kot si jo zamislijo le redki. V 21. stoletju, ko je tehnika instrumenta že sama po sebi skorajda dovršena, informacije dostopne na vsakem koraku, posnetki koncertov, spektaklov dostopni že iz naslonjača, se pojavljajo vprašanja, kako se dokazati kot najboljši virtuoz med virtuozi.
Prepričani smo, da se nam to dogaja šele v tem času, čeprav so se podobne stvari dogajale že stoletja pred nami. Moje mnenje o tem je, da ljudje same virtuoznosti ne opazijo več v smislu nevarnosti, pač pa v smislu udobja. Še vedno so med nami ljudje, kateri porabijo svoj denar za vstopnico na koncert ne zgolj zato, ker umetnika poznajo, pač pa zaradi radovednosti, kaj mu ta lahko ponudi. Moramo priznati, da večina hodi na koncerte v svojem prostem času (tudi jaz), ki nam predstavlja čas za sprostitev. Vsak o tem odloči na svoj način in izbere dogodek, ki mu je ljub (glede na okus, žanr, počutje in še kup drugih dejavnikov). In če ta oseba pride na pravi koncert (koncert, ki mu je všeč, ki ga preseneti, navduši…), bo umetnika ohranil v dobrem spominu in ga bo s tem podprl tudi pri nadaljnjem ustvarjanju. Se pravi, da je poslušalec v določenem trenutku zadovoljen-potešen. To pa je posledica dobrega počutja, časa, kraja in pa ravni šoka (šoka v dobrem smislu), ki ga je poslušalec doživel na koncertu nekega izvajalca.
Če imaš občutek, da dolgočasiš občinstvo, igraj počasneje, ne hitreje. (Gustav Mahler)
Kako vedeti kdaj dolgočasiš občinstvo? To je vprašanje na katerega je mogoče odgovoriti na milijon načinov. Lahko bi se uporabil rek: »sto ljudi, sto čudi«.
Iz lastnih izkušenj lahko povem, do sedaj še nisem imel občutka, da bi se nekdo na mojem koncertu dolgočasil, pa čeprav vem, da tega ni mogoče popolnoma zanikati. Glede počasnega igranja pa je imel gospod Mahler čisto prav. Veste, biti instrumentalist na odru in izvajati dela skladateljev, je vedno sad dolgih priprav in veliko preživetega časa v vadbenih studijih. Ko pride čas, same izvedbe (včasih še prehitro), se marsikomu zdi, da se je odvalil kamen od srca, saj bo delo komponista in samega izvajalca končno zaživelo na odru. Pri tem je pomembno dobro predznanje o skladbi, njeno natančno izvajanje in pa seveda lastna interpretacija, da imaš delo, kot radi rečemo, »v malem prstu«. Glede na to, da si ta umetniški izdelek tolikokrat ponovil, ga analiziral, preučil in seveda odigral v milijon različnih variantah, je tvoja prednost pred občinstvom neizmerno velika. Zato se vsi izvajalci soočajo s podobno težavo – nedojemljivost do tega, kako skladbo dojame in razume občinstvo, ki sliši delo le enkrat, v enem trenutku, na enem odru. Seveda to ne opravičuje slabih izvedb ali kompozij, pač pa samo dojemanje in kontrolo časa-tempa, ki ga ima izvajalec na odru.
Včasih se mi na odru zgodi, da mi izgine občutek celotne skladbe, čeprav večina ljudi tega sploh ne opazi, saj v realnem času to ne traja niti eno sekundo!
Ne priznam razlike med resno in zabavno glasbo. Obstaja samo dobra ali slaba glasba. (Kurt Weill)
Velikokrat me ljudje sprašujejo, kakšno glasbo Drumartica pravzaprav sploh igra? Glede na to, da je tolkalni duo relativno nova zasedba glasbenikov mlajših generacij (par deset let), ljudje sprašujejo, kakšen stil glasbe izvajava. Marsikdo misli, da gre za moderno, avantgardno, klasično, jazz, rock ali indie glasbo, pa imajo vsi po malem prav. S Simonom Klavžarjem igrava vse od stare glasbe (npr. gregorijanski koral, Bach), do najbolj avantgardnih kompozicij sodobnega časa, predvsem pa dobro glasbo, pa naj bo resna ali zabavna, klasična ali metal!
Weill je seveda zagovornik dobre glasbe, kar je potrdil s svojimi mnogokrat šaljivimi kompozicijami, v katerih se je rogal stilskim in žanrskim opredelitvam v glasbi.
S tem torej zaključujem svojo petko in vam priporočam, da si poiščete dobro glasbo katerega koli stila, žanra ali usmeritve. Pomembno je, kako se ob poslušanju ali izvajanju počutite, kakšno kritiko si izoblikujete glede na svoje počutje in okus. Vseeno pa ne bodite prehitro zadovoljni ali zdolgočaseni, pač pa radovedni in nenasitni!
