z Mino Špiler
V novi 5ki razmišljujoče glave iz vrst glasbenikov, glasbenih poznavalcev in kritikov premlevajo pet muzičnih misli renomiranih glasbenikov, producentov, literatov, filozofov, sociologov – od Gustava Mahlerja, Igorja Stravinskega do Milesa Davisa, Franka Zappe, Johna Lennona, Theodorja Adorna, Jacquesa Attalija in mnogih drugih. Dvaindvajsetič musko mislimo s pevko in avtorico Mine Špiler.
Glasbena pot Mine Špiler se je začela z ustanovitvijo skupine Melodrom, v kateri deluje kot avtorica in pevka. Skupina je po začetku, ki ga je zaznamovalo ukvarjanje s scensko glasbo, sodelovala na drugem klubskem maratonu Radia Študent, izdala tri studijske albume – Melodrom (2004), The Guide (2006), Vse kar si pustila da leži na tleh (2010) –, ploščo remiksov (Variacije, 2008) ter odigrala številne koncerte po Sloveniji in tujini. Po sodelovanju pri remiksu pesmi skupine Rammstein Ohne dich, se je leta 2006 kot izvajalka priključila tudi skupini Laibach, s katero redno sodeluje še danes.
Mislim, da je na splošno igranje v živo bedna ideja. Veliko odrskega dela je v predstavitvi osebnosti. Mene to ni nikoli zanimalo. (Brian Eno)
Veliko je tako rekoč anonimnih skladateljev, tekstopiscev, producentov, izvajalcev in studijskih tehnikov, brez katerih ne bi bilo marsikaterega antologijskega komada in albuma, ampak Eno res ni eden izmed njih, zato me takšna izjava iz njegovih ust preseneča. Če ga to nikoli ni zanimalo, zakaj potem ekstravagantni kostumi, porteti na naslovnicah albumov, trud, da bi izstopal in tudi mimo odra bil prepozna(ve)n? Ne deluje, kot da bi ga (lahko) ravno kdo silil. Lahko bi ostal v senci, pa ni. Lahko ne bi bil »The Brian Eno«, pa je. Bi bila zato njegova glasba drugačna? Verjetno ne. Morda bi bila njegova denarnica nekoliko tanjša.
Po kakšnem slabem koncertu se sicer tudi meni zazdi, da je igranje v živo bedna ideja. Koncerti znajo biti s svojo neposrednostjo naravnost zoprni. Če tehnične probleme nekako odpišeš kot »naravno katastrofo« in če te nezainteresirana publika včasih lahko navda z mislijo, da pač prodajaš šivalni stroj avtomehaniku, pa te občutek, da preprosto nisi uspel prepričljivo oživiti svojega lastnega dela, približa otroku, ki je ure in ure zlagal svojega zmaja, da je potem ob slovesni splavitvi pred širšim sorodstvom namesto zmagoslavnega poleta doživel strmoglavljenje v prvo blatno lužo. Toda, ko poleti, je to vredno več kot tisoč trepljajev po rami pred tem.
Ne glede na to, da se mi bo vedno zdelo bolj zanimivo samo delanje glasbe in da koncerti še zdaleč niso cilj ustvarjanja glasbe, pa jih jemljem kot njegov vitalni del. Kot pomemben del tega pa ne vidim predstavljanja lastne osebnosti, ampak nadevanje osebnosti glasbi, ki jo izvajam.
Zares ne verjamem, da mora biti nekdo trpeča duša, da lahko piše dobre pesmi. (P.J. Harvey)
Se strinjam – tudi jaz ne. Ne verjamem pa tudi, da jih ne more, če je tako imenovana trpeča duša. Prav tako ne verjamem, da taka duša lahko piše le dobre trpeče pesmi, in tudi ne, da od zadovoljnega človega ne gre pričakovati dobre melanholične pesmi, od žalostnega pomirljive, od ekstatičnega morbidne, od dolgočasneža zanimive. Je bil Prešeren s svojim genialnim opusom od globine do prostaštva bolj veseljak ali depresivnež?
Ali kdo dejansko verjame v romantično zastarel mit genialnega umetnika kot melanholične trpeče duše, ki živi s polnimi (četudi astmatičnimi) pljuči in piše z velikimi zamahi, okoli njegove osebe pa plapola tančica mističnosti in nerazumljive globine čutenja?
Žal ni tako preprosto, da se moraš samo jemati skrajno resno, pomilovati usodo, narediti par življenskih napak in dobre skladbe bodo kar privrele iz tebe. Čeprav se je tega recepta verjetno že marsikdo poskušal poslužiti. Vsak ima svoje vzgibe in metode pisanja, lahko da se jih zaveda, lahko da se o njih niti ne sprašuje, ampak mislim, da pravila za pisanje dobrih komadov ni. Kot je nekoč izjavil Andy McCluskey (Orchestral Manoeuvres in the Dark): »Če bi na sintu imel gumb hit for a hit, bi ga vsakič pritisnil.«
Nikoli nisem imel namena biti kontroverzen, vendar je v pop glasbi lahko biti kontroverzen, saj nikoli nihče ni. (Steven Morrisey)
Pop, kot si ga predstavljam, deluje, kot da so njegova pravila večna, čeprav so hkrati neprestano podvržena spreminjanju, ker drugače postanejo dolgočasna. V tem smislu je kontroverznost v popu nekaj, kar si potihem želimo.
Zdi se mi, da so bili pop izvajalci zmeraj povezani z izgraditvijo neke podobe, nekega avatarja, ki ima lastne zakonitosti in omejitve. V tem kontekstu v popu nikoli ni manjkalo provokatorjev, in kontroverznost je le korak od provokacije, če je ta uspešna. Kontroverzne pop ikone so po mojem tako stare kot pop. Morrisey pa mi v njihovi družbi v bistvu ne deluje šokantno; je pronicljiv pisec pesmi, kritičen do sveta okoli sebe, zlasti pa do oklepanja tradicionalnih vzorcev družbene moči in porazdelitve kapitala, ki na glas pove, kar misli. Prej kot kontroverzno se mi to za nekoga, ki nastopa kot moralna avtoriteta, zdi normalno. Od njih ne pričakuješ nič manj, kvečjemu več.
Ljudje ne razumejo, kakšna borba je potrebna, da lahko snemaš, kar hočeš in kakor hočeš. (Billie Holiday)
V nekaj desetletjih so se glede tega stvari obrnile na glavo. Ob današnjem razvoju in dostopnosti tehnologije upravičeno živiš z občutkom, da ni lažjega kot posneti kar hočeš, kadar hočeš, pa tudi na javni displej lahko obesiš vsako noto posebej, če ti paše. Vsak dan verjetno izide na tisoče albumov, takorekoč vsak se lahko snema, kolikor hoče, do nosu smo zakopani v takšne ali drugačne posnetke, glasba pa je v vseh oblikah lahko dostopna zastonj, kar zmanjšuje njeno ceno (za mnoge, ki jim je to eno in isto, pa tudi vrednost). Zakaj bi plačeval za nekaj, kar lahko dobiš zastonj? Linija med idealistom in idiotom je tanka. A pri vsem tem se zdi, da je veliko težje najti presežke, kot je Billie. Je to stvar nekakšne otopelosti do glasbe spričo njene dostopnosti in razpršene prisotnosti? Paradoksalno bi danes lahko parafraziral: ljudje ne razumejo, kakšna borba je potrebna, da prideš do njih – če bi rad bil najden ali če bi jih rad našel.
Na drugi strani so oprema in možgani studijev še vedno enako nedostopni (beri dragi), in medtem ko je lahko pritisniti record in posvojiti DIY logiko, je precej težje doseči, da komad v končni fazi zveni tako, kot hočeš. (M)učiš se na lastnih omejitvah. Pot od naivca do profesionalnega naivca je v tem smislu hkrati osvobajajoča (odvisen si samo od sebe in – vse je mogoče) in frustrirajoča (včasih se počutiš kot doktor Frankenstein).
Potrebujemo vojsko, saj mainstream sovraži ženske. (Alice Glass, Crystal Castles)
Kadar sem soočena z mnenjem, ki je tako daleč od mojega, z moje strani po navadi najprej sledi odstavek tišine. V tem času me ponavadi tudi mine želja po kakšni debati, ker to konec koncev ne bi bila zanimiva debata.
Kakšna vojska? Ženska fronta? Boj za mainstream? Sovraštvo?
Najbolj šovinistična izjava te kot ženske ne more užaliti tako, kot te lahko trapasta »feministična«.
