Precej črnila je že bilo prelitega o poskusih starim pesmim vdihniti novodobnega duha. Dobre pesmi so, če so res dobre, brezčasne, vedno »novodobne« in vedno aktualne, posledično pa novih oblek in duhov ne potrebujejo. Spomnimo se na ploščo Roya Orbisona In Dreams – The Greatest Hits, ki je izšla leta 1987; nanjo je ponovno posnel devetnajst svojih uspešnic iz šestdesetih let, vendar pa so aranžmaji, sicer noto za noto prekopirani s starih plošč, utrpeli »modernizacijo« pri produkciji, točneje: zvok bobnov je obupen, kot je bila takrat žal navada, pozna pa se tudi, da je Royev vokal, sicer močnejši kot njega dni, utrpel klasično »poškodbo« dolgoletnega preigravanja teh pesmi: tehnično je odpel brezhibno, a nove različice nimajo »občutka« izvirnikov, izgubil se je nekje na večni poti med odrom in odrom, kjer so bile te pesmi že tisočkrat zguljene in podzavestno nekako samoumevno »odrinjene« ter šablonizirane.
Podobno se dogaja Fogertyju na novi plošči, ki jo je napovedoval kar nekaj časa: iz predala je potegnil kupček svojih uspešnic, dodal dve novi pesmi, k sodelovanju povabil »imena« in … zvečine ubil duha izvirnikov.
Novi pesmi, Mystic Highway in Train Of Fools, sta tipični Fogerty; morda celo nekoliko preveč tipični. Mystic Highway je, glede na preostanek plošče, sicer kljub temu presežek, Fogerty se potrudi: v novih predelavah starih pesmi, denimo Proud Mary, sem prav mrzlično iskal nekaj, kar bi upravičilo gostovanje Allana Toussainta, pa mi nekako ni uspelo. Od Ikea in Tine Turner se s pesmijo ni kaj dosti zgodilo in se najverjetneje tudi ne bo, kar velja tudi za gostovanje denimo eminentnih Foo Fightersov, ki sicer fino nažgejo Fortunate Son, vendar pesmi še vedno umanjka nekoliko »Little Richarda«.Ta izvedba sodi sicer med najboljše na albumu.
Fogerty zadnja leta nima sreče z »reprizami«. Po zadnjem pravem avtorskem studijskem albumu Revival iz leta 2007, ki je prinesel nekaj dobrih pesmi in nekaj »lennonovske« utopije v manjši uspešnici Don’t You Wish It Was True s skorajda neprebavljivim videospotom, je mojster učinkovitega rifa in preproste, a presežne rockovske lirike leta 2009 skušal ponoviti zanimiv izlet iz leta 1973, ko se je kvadrupliciral kot Blue Ridge Rangers in posnel ploščo countryjevskih standardov. Medtem ko je na prvem delu posegel v izročilo Hanka Williamsa in Merla Haggarda, se je na drugem lotil Johna Denverja (no ja, priznamo, tudi Johna Prina in Everly Brothers). Celota ni izpadla prepričljivo, niti z imenom Brucea Springsteena kot gosta. Na pričujoči plošči pa gostje kar dežujejo, od že omenjenih in Fogertyjevega podmladka še Miranda Lambert, Tom Morello, Keith Urban, Brad Paisley, Kid Rock idr. – 14 pesmi s šestnajstimi gosti. Izbor je sicer resnično precej jagoden, rezultat pa precej sredinski. Fogerty bi morda storil bolje, če bi k sodelovanju (z že izrečeno izjemo Foojev in morda še koga) povabil nekatera malce bolj alter imena, denimo Hanka III, Dalea Watsona, Justina Townesa Earla in podobne, take, ki imajo korenine na countryjevski in rockovski strani, niso pa mainstream. Zanimivo bi bilo slišati, kaj bi potem nastalo iz starih pesmi. Morda pa bi bilo zanimivo izbrati nekatere manj znane pesmi.
Sicer pa – to je zgolj paberek, oceniti mora vsako uho zase. Spodajpodpisano pogreša »edge«, ki ga imajo izvirniki in ki bi ga v teh časih, ko so vse te pesmi še kako aktualne, lahko imele tudi reprize. Ponekod se to sicer zgodi, vendar poredko. Se je pa mojstra splačalo ujeti leta 2008 v Tivoliju. Res je, igra zvečine »goldies package«, vendar je to najbolj aktualen »goldies package« ta hip, oster in sporočilen. Ne glede na dve, po mojem mnenju nekoliko ponesrečeni plošči, bi mu bilo težko očitati konformizem. Zobe še vedno zna pokazati.
