“The Revolution Will Not Be Televised”
Gil Scott-Heron
Feministična art-punk skupina Pussy Riot je s svojimi akcijami napadla “carsko” Rusijo. S punkovsko, manj kot minuto dolgo molitvijo v moskovski katedrali je zabrisala mejo med cerkvijo in državo ter razgalila njuno enost. Sklicujoč se na huliganstvo je država sprožila policijsko hajko, užaljena cerkev pa moralno paniko. Sledil je sodni proces in po montiranem scenariju sta dve od treh razkrinkanih deklet dobili dve leti delavnega taborišča. Tretja služi pogojno kazen na prostosti. Zgodba Pussy Riot kafkovsko odkriva totalnost tiranije uglašenega delovanja države in cerkve v Rusiji.
V dokumentarnem filmu o Pussy Riot izstopa prizor, ko verski aktivist jezikavo prigovarja in cinično grozi očetu eni od deklet, da bi bilo treba tudi njega kaznovati. In glej ga zlomka. Pred tedni je Putin vložil v obravnavo kazenski predlog, da morajo tudi člani družine, matere in očetje (kdo bi vedel, mogoče tudi sestrične in bratranci, dedki in babice), odgovarjati za dejanja teroristov, ker so jih vzgojili v družbene izrodke. S takšnimi besedami je pred dobrim letom dni, po razsodbi na sodišču, grmel verski fanatik na očeta – preroški posnetek.
Kdor (je) bolj pozorno spremlja(l) aktivnosti pred in po procesu proti Pussy Riot ali se (je) seznanja(l) z njihovimi akcijami na pussy-riot.livejournal.com, ostane po ogledu filma o njih Pussy Riot: A Punk Prayer kar malce jezen. Razočaran. Že uvodna špica napove Nadjo, Mašo in Katjo kot zvezde filma, ki ne skriva fascinacije, navdušenosti in naklonjeosti do početja teh jarkih in hrabrih deklet. Osredotoča se nanje. Na njihove obraze, osebnosti, karakterje, biografije. Riše njihov osebn(ostn)i profil. O njih spregovorijo starši, ki se med ostalim tudi sprašujejo, če so kaj naredili narobe. Spremljamo očetovske reakcije in materinske krče na sodnem procesu, kako starši doživljajo kalvarijo svojih hčera. Ta bigbrotherska dokumentaristika doseže vrhunec s posnetki iz sodne dvorane. Audio-video materiali z obravnav in policijskih zaslišanj kreirajo tok filma in njegova vrednost je prav v njih – razgalijo namreč absurdnost (ruskega) sodnega sistema. Kruto pa je, da je selekcija povlekla na dan bolj sentimentalne dele, ki igrajo na čustva gledalcev. Kdor je na spletu (iz)brskal, prebral ali pogledal zaključne govore dvajsetletnih deklet pogreša boljši izbor konciznih, analitičnih, duhovitih in poglobljenih izjav. Počelo cele zgodbe in sama umetniška angažiranost in radikalnost Pussy Riot se skozi film sprevrže v polnilo. Ne gre pozabiti, da so punce z balaklavami na glavi in v živopisnih mini-krilih še pred pravoslavnim hramom “napadle” in “okupirale” trgovine, salone, strehe avtobusov, metro, Rdeči trg in šle s kitarami, zvočniki in mikrofoni pred pripor pozdravit aretirane protiputinovske demonstrante. Ti posnetki flash mob akcij proti režimu Vladimirja Putina, ki so jih Pussy Riot sproti obešale na splet in s tem pošteno najedale potrpljenje njegovih aparatčikov, so v filmu za spremljavo in tlesknejo kot blici. Punkovska molitev je padla kot ata na mamo, ne samo za oblastnike, ampak tudi za sam scenarij filma, čigar najšibkejši člen je pavšalna obravnava sovjetske, konstruktivistične in eksperimentalne umetnosti v kontekstu Pussy Riot.
Film je narejen (na) hitro in površno. Televizijsko kombinira različne formate, od punkovsko diletantskih do arhivskih posnetkov, in se brez poglobljenega pristopa sprevrže v prozahodni dokumentarec o današnji Rusiji. Režiserski tandem Mike Lerner in Maksim Pozdorovkin je zapostavil kolektivni duh in nastop Pussy Riot, ki tako izpuhtijo kot milni balonček.
