Uvod je namenjen vsem, ki za Boruta Kržišnika še niste slišali, ostali ga mirne duše preskočite. Gre za (v Zagrebu rojenega) slovenskega skladatelja letnika ’61, ki je kot mladostnik živel skoraj nomadsko življenje človeka, ki se seli iz kraja v kraj in po poti, kot je za mladega človeka značilno, vsrkava in se opaja z vsem videnim, slišanim in doživetim. Omenjeno je siceršnjega diplomiranega psihologa, ki se je svoje življenje odločil zapisati glasbi, kot skladatelja neizbrisno in usodno zaznamovalo. Že od začetka je bil pravi glasbeni multipraktik, ki mu ni bil prevelik noben izziv in tuje nobeno področje glasbenega izražanja. Preizkusil je takorekoč vse in po poti srečeval umetnike, kot so Peter Greenaway, Emil Hrvatin, Edward Clug, Vinko Möderndorfer in Matjaž Pograjc. Za filme tu omenjenih in drugih režiserjev je napisal tudi veliko filmske glasbe. Lightning je njegova sedma plošča.
In čeprav Lightning uradno ni soundtrack, to nedvomno je. Za film, ki si ga v glavi ob poslušanju zamisliš in posnameš sam. Tudi sam sem si ga posnel, saj je glasba dejansko filmska. Že prvi komad, popolnoma primerno naslovljen Persistence of Flesh (podčrtal T. V.), neustavljivo zagrabi z “zaciklano” silno močjo ritmičnega ostinata, ki se neusmiljeno vrti v novih in novih krogih, se v osrednjem delu zlovešče potuhne v zvočne teksture godalnih pizzicatov, tolkalnih efektov in disonanc in se nato vrne z novo, osveženo močjo. Mnogi deli skladb, posamezni drobci, motivi, (dis)harmonije, tonski postopi in ritmična stopnjevanja v spomin dejansko nehote prikličejo nekatere filmske skladatelje in njihova avantgardnejša dela, omenim naj samo Jerryja Goldsmitha in njegovega kultnega Aliena, pa Davida Arnolda in morda Marca Beltramija.
Obširna uporaba godalnih pizzicatov v nekaterih skladbah (Invisible Borders, Breaktrough) močno spominja na Morriconejevo uporabo brenkanja v soundtracku Carpenterjevega The Thing, kjer je pri gledalcu/poslušalcu povzročila nervozo in strah. Tudi pri Memory Prism, ki se celo začne nekako idilično z godalnim ostinatom in solom horna, ne traja dolgo, ko pizzicati odpihnejo namišljeni ljubezenski prizor in pripeljejo zraven nelagodje in negotovost. Kompozicije, katerih dolžina seže od dobrih dveh do dobrih osmih minut, so zelo kompleksne (po “šolski” deifiniciji gre tu vendarle za moderno glasbo) in polne predvsem dramatičnih kompozicijsko-melodičnih prijemov, trobilnih udarov, tolkalnih učinkov in ostalih (pre)bliskov, katerih pogostnost in menjava spominjata na svetlobno hitrost, s katero po naših živčnih celicah in med sinapsami potujejo impulzi naših strahov, ljubezni, veselj, skrbi in vseh ostalih čustvenih vrtincev, ki jih doživljamo vedé ali nevedé. Večina skladb ima “vgrajen” nepopustljiv ostinatiran ritem, ki se zajeda globoko v podzavest. Skladatelj sam se sprašuje: We see sparks everywhere: from atoms, microscopic sparks in synapses in our brain to social unrests and revolution. Is lightning a fight between the opposites, or rather a bridge between the two?
Neverjetno, kako je tehnologija sintetičnih orkestralnih samplov že napredovala, ob mnogih skladbah in njihovih delih namreč ob nekoliko bolj površnem poslušanju ne bi pomislil, da gre za t.i. “virtualni orkester”, s katerim je skladatelj vse skladbe dejansko izvedel sam. Pozornejše in večkratno poslušanje seveda hitro razkrije odsotnost človeških komponent, kot sta npr. artikulacija ali interpretacija ter zdaj manj, zdaj bolj očitno uporabo sintetike in tehnaže (kar je strategija, ki jo – zanimivo – pri svojem delu uporabljajo tudi npr. Zimmer, Horner in že omenjena Arnold in Beltrami). Edini “živi” gost je s kratkim prispevkom violinist Klemen Bračko.
Toda nobena asociacija ob prisluhu pričujoči fascinantni plošči ni bila močnejša od tiste na nekaj stavkov, s katerimi je ameriški skladatelj David Maslanka opisal svojo 5. simfonijo za pihalni orkester: “Much of the music of this Symphony is urgent and insistent. I have used the words ‘aggravated’, ‘angry’, and ‘overwhelming’ by way of description. But for all its blunt and assertive force, the Symphony is not tragic. It is filled with a bright and hopeful energy.” Prav vse to namreč – tako mi sporoča uho – v celoti velja tudi za Lightning, katere glasba nikakor ne bi mogla spremljati romantične komedije, ampak (v večini) kakšen horror – popolnoma brez sramu tudi katero od omenjenih mojstrovin Carpenterja ali Scotta (ob poslušanju sem si močno zaželel, da bi slednji Kržišnika poklical za svojega Prometeja in njegov morebitni sequel).
Če gojite kakršnekoli simpatije do filmske in/ali sodobne glasbe in Kržišnika še ne poznate, je to ogromna zamuda, ki jo kaže nadomestiti čimprej. Boljše in učinkovitejše arcnije, kot je Lightning, si ne morete predpisati. Plošča, ki je izšla pri majhni, avdiofilsko usmerjeni angleški založbi Claudio Records, v naših trgovinah verjetno ne bomo videli, gotovo pa zanjo lahko pobarate avtorja.
