Albumi, na katerih se izvajalci in avtorji poklanjajo svojim vzornikom, so v svetu popularne glasbe vse prej kot redkost. Nekateri izmed njih, če se ta hip omejimo samo na zvrst country glasbe, so precej vplivni in komercialno uspešni, denimo Same Train – A Different Time (1969) ali To Lefty From Willie (1977). Gre za albuma, na katerih Merle Haggard in Willie Nelson na svoj način izvajata pesmi Jimmieja Rodgersa in Leftyja Frizzella. Haggard je leto za izidom »Rodgersovega« albuma izdal še poklon Bobu Willsu, ki je bil prav tako komercialno uspešen, Willie Nelson pa se je leta 2006 denimo poklonil Cindy Walker, ki je podpisala nekatere klasične skladbe countryja, denimo When My Blue Moon Turns To Gold Again, Cherokee Maiden in You Don’t Know Me, pristaši pop in rock glasbe pa jo bržčas poznate tudi po dveh skladbah, ki ju je pel Roy Orbison – Dream Baby in Shahdaroba. Haggard je vajo ponovil leta 2001 s ploščo Roots Vol. 1, Nelson pa je tudi ves čas snemal glasbo drugih izvajalcev, denimo jazzovske, bluesovske in pop standarde (Milkcow Blues, American Classic, Let’s Face The Music And Dance).
Sodobni časi in njihova instantnost prinašata s seboj tudi oziranje po koreninah in tako vedno več izvajalcev izdaja albume z glasbo, ki jih je navdihovala za lastne kariere. Ker mladi mislijo, da je country glasba tisto, kar izvajata Taylor Swift in Miley Cyrus, je dobro, da se pózna srednja generacija izvajalcev ne da in opominja na že omenjene korenine. Leta 2007 je tako Dwight Yoakam izdal odmeven album s skladbami Bucka Owensa, letos pa smo dobili kar dve podobni zbirki – izdala sta ju Vince Gill in Randy Travis. Obe sta tesno povezani z bakersfieldskim zvokom country glasbe, torej z glasbo Bucka Owensa, Merla Haggarda, Tommyja Collinsa in še koga. Gill je ploščo celo naslovil Bakersfield, medtem ko Travis ni prezrl nashvillskega pola iste zgodbe.
Randy Travis se je na sceni pojavil v osemdesetih in čeravno je kariero, zlasti v zgodnjih devetdesetih, precej umerjal v cajtgajstovsko countryjevsko produkcijo solzavih pop-countryjevskih balad (Forever And Ever Amen), je načeloma vedno bil pristaš honkytonkovskega zvoka in posledično tovrstnega nashvillskega in bakersfieldskega odseka (On The Other Hand). V povezavi s prvim govorimo denimo o Georgeu Jonesu in Ernestu Tubbu, z drugim pa, vsaj pri Travisu, zlasti o Merlu Haggardu. Jones in Haggard sta rdeča nit pričujoče plošče, ki je po desetih letih, odkar je Travis izdal album nabožne glasbe (z bluegrassovskim pridihom), njegova najvidnejša izdaja, na splošno pa sodi med njegove najboljše.
Travisov glas je bil vedno mešanica Frizzella, Haggarda in Jonesa, z leti pa je, tudi zahvaljujoč lastnikovemu precej legendarnemu življenjskemu slogu, pridobil na verodostojnosti. Ta je tudi največja odlika albuma. Glasbeno se Travis ni preveč odmaknil od izvirnikov, le da so nekatere skladbe posodobljene s klasičnim travisovskim zvokom, ki ga je ves čas uporabljal na ploščah, torej sodobni honky tonk (včasih ga je bolj zabeljeval s sodobnejšimi produkcijskimi prijemi), kot ga denimo prakticira George Strait.
Na Travisa niso vplivali zgolj bakersfieldsko-nashvillski veljaki, pač pa tudi afroameriška glasba, kar je dokazal že pred leti s predelavo balade Brooka Bentona It’s Just A Matter Of Time. Tudi na pričujoči plošči srečamo Big Butter And Egg Man, staro jazzovsko skladbo o velikem zapravljivcu, ki jo je glasbeni producent Percy Venable leta 1926 napisal za Louisa Armstronga in pevko May Alix, vrh tega pa še Pennies From Heaven. V filmu sta nastopila tako Armstrong kot Bing Crosby, kar pomeni, da Travisove korenine v širino merijo precej več, kot se zdi na prvi pogled. Armstrongova navezava je še v eni skladbi, Trouble In Mind, vendar se zdi, da je Travis to skladbo slišal pri tekaškem kralju western-swinga Bobu Willsu, ki pa je bil tako ali tako tesno povezan s svetom jazza.
Plošča se sicer začne s predelavo Haggardove Someday We’ll Look Back, sledi ji že omenjeni Big Butter, nakar je na vrsti še ena Haggardova What Have You Got Planned Tonight Diana, ena njegovih najlepših balad, ki jih ni sam napisal. Travisu se pri tej pesmi zares ni bilo treba preveč truditi. Bil je rojen za tovrstne pesmi in zlahka je ustvaril bržčas najboljšo predelavo na plošči. Tudi Ever Changing Woman je s Haggardovega repertoarja, takisto I’m Always On A Mountain When I Fall. Barve Ernesta Tubba so zastopane s skladbo Thanks A Lot, ki jo je pozneje uspešno izvajal tudi Hank Williams Jr., Why Baby Why pa je bila prva velika uspešnica Georgea Jonesa davnega leta 1955.
Lefty Frizzell je avtor in izvajalec, ki je na Travisov vokalni slog posredno (preko Haggarda) bržčas najbolj vplival. Povezan je tako z Nashvillom kot z Bakersfieldom, Travis pa je za ploščo izbral njegovo zadnjo res veliko uspešnico, Saginaw Michigan, ki jo je Frizzell posnel jeseni 1963. Na tem mestu gre že nekako zaslutiti, da se bo Travis tako ali drugače navezal tudi na izročilo »izobčenskega« countryja, in res srečamo skladbo Waylona Jenningsa in Billyja Joeja Shaverja You Asked Me To. Leta 1975 jo je na album Promised Land uvrstil tudi Elvis Presley, posnel pa že leta 1973. Čisto na koncu Travis s skladbo Tonight I’m Playing Possum (v njej sodeluje tudi countryjevski glasbenik mlajše generacije Joe Nichols, ki redno izvaja Haggardove pesmi, sodeloval pa je tudi z Georgeom Jonesom), lepo zaključi krog svojih countryjevskih vplivov. Spomin na Georgea Jonesa (njegov vzdevek je bil The Possum) je tolikanj bolj pomenljiv, saj je Jones preminil konec aprila letos.
Čeravno je Randy Travis zadnjih nekaj let bolj kot z glasbo medije polnil s temi ali onimi izpadi in težavami, ki jih je imel, je pričujoči album dokaz, da njegova glasbena moč ne usiha.
