Black metal – tako kot metal na splošno – se zelo rad ukvarja z mračnimi tematikami trpljenja, depresije, osamljenosti in obupa ter je posledično zelo dobro opremljen za njihovo izražanje. Irski metalci Altar of Plagues so že s prejšnjimi izdajami raziskovali te izrazne možnosti, na novi plošči pa premaknejo meje dlje kot kadarkoli doslej, kar je v relativno konservativnem žanru tvegano. Skupina je popolnoma zanemarila vsa pričakovanja kritikov in oboževalcev ter ustvarila nekaj, kar je zvesto njim samim. Z inventivnim izražanjem agresije so presegli žanrske šablone.
Altar of Plagues so z raznimi EP-ji ter demo posnetki nase opozorili že pred izdajo prvenca White Tomb (Profound Lore, 2009), na katerem so poizkušali inovativno pristopiti k black metalu, a le v smislu kompozicije in strukture. Na naslednjem albumu Mammal (Candlelight/Profound Lore, 2011) so meje premaknili še dlje in nanj umestili nekatere izvenžanrske elemente. Zavedali so se namreč, da black metal ni edini žanr, ki zmore izraziti morbidne tematike in možnosti so poiskali v elektronski in ambientalni glasbi. Kot nekakšen končni produkt njihovega iskanja je letošnji Teethed Glory and Injury, ki v raznolikosti presega dosedanje plošče in doseže popoln izraz najmračnejših segmentov obstoja.
Album se začne s počasnim, stopnjujočim in zloveščim uvodom Mills, v katerem sonična moč dark ambientalne glasbe nastopa v kombinaciji z odmevajočimi kitarami in bobni. Ta vodi neposredno v God Alone, na kateri neprizanesljivi in trpinčeni vokali, ki skozi celotno ploščo posredujejo večinoma nerazločno vsebino, pridejo še najbolj do izraza. Plošča nima šibkih točk, pri katerih bi se sonično nasilje nad poslušalcem umirilo. Ponudi največjo možno količino raznolikosti znotraj določenih tematskih in žanrskih okvirov ter ostane zanimiva skozi celotnih petdeset minut. Poseže po več vrstah zvočnega nasilja, od neutrudljivih ritmičnih repeticij bobnov in elektronskih elementov do prodornih dronov, in poskrbi za neudobje poslušalca na več nivojih. Nekatere pesmi so zmiksane tako, da se na trenutke zdi, da se je ponesreči ugasnil bas, da je kontakt v slušalkah fuč ali da nekdo obrača gumb za glasnost.
Težko je zanikati izjemno sonično moč Altar of Plagues na novem albumu. Gre za popoln odmik od black metala kot takšnega (če sploh želimo vztrajati pri tej oznaki). Priča smo njegovi smrti in ponovnemu rojstvu v novi, nadgrajeni obliki, ki je kot nekakšna kiborg verzija le-tega. V elektronskih delih so eksplozivnejši, sodobnejši in osvobojeni svojega norveškega, z naravo obdanega izvora, kar jih naredi še bolj neusmiljene. Naslavljajo nam vsem skupna vprašanja obstoja v urbanem, betonskem, elektronskem in neosebnem okolju.
