z Bojanom Vrličem
V novi 5ki razmišljujoče glave iz vrst glasbenikov, glasbenih poznavalcev in kritikov premlevajo pet muzičnih misli renomiranih glasbenikov, producentov, literatov, filozofov, sociologov – od Gustava Mahlerja, Igorja Stravinskega do Milesa Davisa, Franka Zappe, Johna Lennona, Theodorja Adorna, Jacquesa Attalija in mnogih drugih. Sedemindvajsetič retrospektivno, memoarsko, intimno, a hkrati poživljajoče in časovno, glasbeno ter družbeno še kako relevantno o muzikah priča Bojan Vrlič – legendarni ploščarnar (ŠKUC/Vinilmanija, Dallas Mute Shop) in glasbofil.
V prvi polovici devetdesetih se ga spominjamo kot prodajalca v second hand glasbeni trgovini v Galeriji Škuc. Naslednjih petnajst let je bil glasbeni selektor in gonilna sila ene redkih specializiranih ploščarn v mestu – Dallas Mute Shop. V preteklem desetletju je nekaj let kot rezidenčni DJ sukal muziko na festivalu Sajeta v Tolminu. Je občasni sodelavec spletne glasbene revije Nova Muska ter koncerni in turnejski merchandiser skupine Laibach. Bivši igralec Kriket kluba Mežica, na prvi tekmi proti Beli krajini v Valburgi je izločil mlajšega od bratov Jakofčič.
Vedno, ko družba postane preveč utesnjujoča in zadušljiva, ko pravila postanejo preveč kompleksna, pride do neke vrste glasbene eksplozije. (Slash)
Gunsov in njihovega klišejskega, stadionsko-garažnega rocka nikdar nisem maral, tako, da se – v kolikor je Slash pri tem mislil na njihovo detonatorsko vlogo – v krasnem novem svetu se raje vzdržim direktnega komentarja in namesto tega podam par opazk.
Nedavno sem slišal zgodbo o nastopu pionirjev jugoslovanskega rock’n’rolla, zagrebških Bijelih strel, sredi šestdesetih v Velenju, na katerem so publiko, verjetno nepripravljeno na vrhunske dražljaje, pretresli v takšni meri, da je ta v navalu evforije razbijala inventar. Verjetno povsem spontano dejanje, ki bi ga sicer lahko pripisali sprostitvi frustracij, ki jih je v sebi tlačila takratna socialistična mladina, če se ne bi podobna demoliranja istočasno dogajala tudi na koncertih Stonesov v Franciji, Angliji, na Irskem…
Jugoslovanski novi val je po smrti diktatorja leta 1980 tudi izven trikotnika Ljubljana-Istra-Zagreb naravnost eksplodiral, a bolj ko se je politična situacija začenjala ponovno zaostrovati, manj je bilo na jugoslovanski sceni zaznati uporniškega naboja. Še celo ljubljansko alternativo je sredi osemdesetih na vrhuncu mandata Železne Milke (Planinc, op. K.J.) na festivalu Novi rock pokoril konformistični Plavi orkestar. Že dve leti zatem je navkljub Bregovićevi novo-partizanski »pljuni i zapjevaj moja Jugoslavijo« na taistem Novem rocku mistično-pravoslavni intro skupine Mizar nekega nacionalno prebujenega pankerja iz publike, prevzetega nad novonastalo opcijo meje na Kolpi, očitno tako iztiril, da je prepoznal v njih direktne krivce za gospodarski kolaps in začel kričati »Banda! Agrokomerc!«. Afera Agrokomerc (Velika Kladuša) iz leta 1987 je bil namreč prvi veliki jugoslovanski bančni škandal katerega posledica je bila povečana stopnja inflacije.
Do konca osemdesetih pa so se nekateri prvoborci že tako naivno zlizali z novonastajajočimi zanilci sprememb, da je prvo grlo upora – Pero Lovšin – v beograjskem Ritmu aprila 1990 celo izjavil: »Anarhija za katero smo se borili pred trinajstimi leti je izbojevana. Vsaj v Sloveniji.« Ne bi se mogel bolj motiti.
Odziv na družbene razmere je, čeravno ga prav v današnji zaostreni situaciji razen na glasbenih obrobjih skoraj ni zaznati, vsekakor hvalevreden in še kako potreben. A kakorkoli specifičnost vsake posamezne situacije lahko še kako vpliva na način in silovitost kreativne eksplozije, se svobodomiselni duh počuti bolj ali manj utesnjenega v katerem koli družbenem ustroju.
Punk zame predstavlja obliko svobode govora. To je bil trenutek, ko so se vsakovrstni čudni glasovi, ki jih sicer noben razumen človek ne bi pričakoval v javnosti, nenadoma pojavili povsod. (Greil Marcus)
Rušilni udar, ki ga je povzročil najnevarnejši boyband v zgodovini popularne glasbe, je iz podtalja res privlekel kopico do takrat prezrtih likov in njihovih zgodb. Vprašanje je celo, ali bi za jugoslovansko sceno tako ključen lik kot je brijem-bradu-brkove-da-ličim-na-Pankrte Johnny Štulić v razmerjih moči pred pojavom punka prišel do diskografske besede. Bolj od povratka na sicer še kako dobrodošle tri akorde so bili zame pomembni predvsem vsi ti čudaki kot so Pere Ubu, Cabaret Voltaire, Throbbing Gristle, The Residents, Suicide, s temne strani rocka, ki so iz bizarnih posebnežev, na katere je do takrat tripal le ozek krog privržencev in kak ljubitelj porajajočega se opozicijskega rocka, naenkrat zrasli v »pravo stvar« in najpomembnejšo strujo naprednega rocka, ki je bil do takrat rezerviran le za že rahlo presihle legende šestdesetih in kvazi virtuoze »progresivnega« rocka.
Čeprav se s slovenske perspektive morda komu zdi, da je bilo punk gibanje predvsem upor proti okostenelemu (pri nas socialističnemu) družbenemu ustroju, v Angliji punk ni bil le produkt delavskega revolta ampak predvsem artistični eksperiment in obenem medgeneracijski konflikt znotraj takrat že zgledno podmazanega kolesja diskografske industrije. V luči ohranjanja spoštovanja in ponovne afirmacije pozitivne preteklosti in protipola stalinizmu (»bolje slabo novo kot dobro staro«), ki je bil še kako prisoten na ljubljanski punk sceni, gre vsekakor posebna čast ljudem, ki so furali Borghesio in FV. Šlo je namreč za starejšo ekipo naših let, ki ni zrasla le na dieti treh akordov, ampak so bili kot mi neka vmesna generacija, ki je bila premlada za hipije in prestara za punk. S podobnim backgroundom (nemška elektronika, Warhol, dada, zametki rocka v opoziciji, pri nas pa recimo Brecelj, Feo, Makavejev, Gledališče predrazpadom, Papakinjal band) so s svojo glasbeno, scensko in klubsko dejavnostjo tvorili vez s prenonšalantno zavrženimi in že tako ali tako obskurnimi koreninami. Z besedami Nevena Korde: »V punku smo videli predvsem energijo, ki podira staro, ne da bi zaničevala preteklost.«
Glasba je v bistvu skupna kombinacija zvokov, katerih emocionalni odmevi so popolnoma odvisni od osebnih in skupnih zgodovin občinstva, ki jih imajo kot poslušalci. (Brian Eno)
Definitivno!
Svoje otroštvo in najstniška leta sem preživljal na trdem industrijskem, rudarsko-železarskem Koroškem in velik del glasbe, ki sem in jo še poslušam je že vseskozi odraz tega »love-hate« odnosa do po eni strani geografsko obrobnega in utesnjujočega, po drugi pa že kar kozmopolitskega, migracijsko bogatega in spon domačijsko zatohle preteklosti osvobojenega razvijajočega se domačega okolja.
Prvo glasbeno odrešitev sem doživel pri osmih ali devetih letih prek bratove zbirke plošč. Nekaj singlov in le en LP, ki pa mi je spremenil življenje: Rolling Stones – Big Hits (High Tide On The Green Grass). Posebaj me je sezula druga stran ovitka, kjer so slikani skozi »ribje oko«. Zame so bili to najgrši in hkrati najelegantnejši, najbolj odštekani in najbolj karizmatični ljudje, kar jih je do takrat uzrlo moje oko. Še danes imam ta vinil. Glasba pa itak!
Do takrat sem poznal zabavno in pop glasbo, zadeve pri katerih je bil izpostavljen vokal in so bili instrumenti zgolj za spremljavo, tu pa je bil zvok tako našponan, da se je moral pevec dreti, če je uspel biti v vsaj približno isti liniji kot kitare in bobni. Kljub neki mono kišti, pri kateri je bil zvočnik obenem tudi pokrov, ki smo jo premogli doma, se je čutila neverjetna intenzivnost. Ta muzika je bila tako divja, da je zvenela glasno tudi če si jo poslušal potiho. Obenem so bile to pesmi o želji, da se ves svet obarva v črno, devetnajstemu živčnem zlomu in nezmožnosti doživeti zadoščenje, na katere si lahko celo plesal in se imel neizmerno lepo. Ob poslušanju Stonesov sem se dejansko počutil kot tista petletna Jenny v pesmi Loua Reeda: Saved by rock’n’roll!
Tudi kasnejši glasbeni razvoj je bil nedeljivo povezan z okoljem, v katerem sem odraščal. Pripadnost industrijskemu hrupu, monotoniji krautrocka in neizprosno trdim podzemnim rovtarskim rockom bendov kot so bili Grand Funk Railroad, Mountain, Black Sabbath, Magma, a tudi nebrzdan pobeg v hedonizem glam aristokracije Davida Bowieja in Roxy Music, Rolling Stonesov in elektronskega vesolja.
Na Ravnah smo v srednješolskih letih pogosto viseli v Športnem parku nad Železarno, od koder se je slišal nenehni ropot kovaških kladiv, ki so v kombinaciji s prometom in oddaljenimi zvoki mesta tvorili kaotično simfonijo hrupa, v kateri smo znali neizmerno uživati. Ko je nekaj let za tem izšel prvi album berlinskih kovinarjev Einstuerzende Neubauten, ki je bil za tiste čase nadvse radikalen, smo ga v trenutku posvojili. Bil nam je kot prasket domačega ognjišča.
Ko sem se preselil v Ljubljano, nov krog mojih prijateljev niti približno ni bil v vodah, v katerih smo pluli na Koroškem. Nekateri so bili nad našim glasbenim okusom celo vidno osupli. Krautrock je bil takrat napol pozabljena suha veja in vsaj še deset let oddaljen od ponovnega ovrednotenja in sprejetja. Sem pa nekaj let kasneje spoznal vrstnika, ki je odraščal v geografsko in tudi kulturno navidez povsem drugačnem, a prav tako rudarskem bosanskem Kaknju in presenečen odkril, da so tudi oni poslušali povsem iste bende. Jetiji, mi in oni.
Če želite najti svoj glas, je začetna točka v votlini, v kosteh, ne v tujih CD-jih. (Aleksandar Stojković – St, Goribor)
»Revolucionarne« spremembe, ki jih je prinesla digitalizacija in z njo vsesplošna dostopnost praktično vse glasbe, ki je bila kdajkoli narejena in izdana, je po svoje hvalevredna, a na drugi strani zaradi nje umanjka tisti faktor nepredvidljivosti, ki ga nosi v sebi le nevednost in pomanjkanje informacij. Vse to se še kako odraža v aktualni glasbi.
Zadeva je pravzaprav paradoksalna. Današnji podmladek ima na voljo neprimerno boljšo štartno osnovo. Kvalitetne instrumente, možnost dokaj kvalitetnega snemanja v domačih sobnih razmerah in vso zgodovino popularne glasbe, ki si jo lahko kadarkoli pretočijo z neta, a prav vsled tega umanjka tisto najpomembnejše. Omejena je možnost poti v neznano in predvsem pravica do napake, ki te tja lahko pripelje. Pred leti je v Sobotni prilogi to lepo formuliral basist Demolišnov Nikola Sekulović, ki je dejal, da so ravno zaradi tega, ker so imeli slabe instrumente, nepopolno znanje in le malo informacij z newyorške no wave scene, po kateri so se zgledovali po sili razmer, Gastrbajtrsi in njihove izpeljanke ustvarjali to, kar so. Posledično to ni bil le goli prepis tega, kar jih je inspiriralo ampak nek zelo unikatni približek. Kakršen koli že je bil, je bil striktno njihov, originalen in neponovljiv.
V času, ko je tudi »eksperiment« vse bolj le še žanrska definicija, je glasba in poetika skupine Goribor in Damirja Avdića, dveh zame najpomembnejših avtorskih imen (ne samo) postjugoslovanskega rocka, najboljši dokaz, da resnična ustvarjalna moč leži predvsem v bogastvu notranjega izraza in nezaustavljivi potrebi »da pišem i kad jedva dišem«, kot pravi St, in ne le v bolj ali manj uspešnem reflektiranju tujih vplivov.
Zakaj se naši glasbi reče world music? Gre za vljudnost. V resnici je s tem mišljena glasba tretjega sveta. Včasih so nam rekli, da smo nerazviti, danes pa, da gre za države v razvoju. Vljudnostno. (Miriam Makeba)
Z »glasbami sveta« se je širše zahodno občinstvo začelo globlje spoznavati šele v osemdesetih letih prejšnjega sveta. Pred tem sta bila svetova razen modnih vpadov sitarja in občasnih vzhodnjaških (tudi balkanskih) elementov v glasbi kakih Kaleidoscope, bolj ali manj ločena. Sam sem se s pretežno afriško ritmiko srečeval v glavnem preko jazza (AEOC, Don Cherry, Dollar Brand ipd.), pionirskih terenskih posnetkov Briana Jonesa (B.J. presents Pipes of Pan At Joujouka) ali prek hibridov kot so bili E.F.S. (Ethnological Foggery Series) skupine Can. Smo jo pa že takrat dojemali kot integralni »outer space« del ostalih čudaških godb, ki smo jih smo konzumirali. A moj prvi stik s terenom je bil, ko sem kot sedemnajstletnik nedolgo po masakru na trgu Taksim v še precej naelektrenem policijskem ozračju v takrat še zelo eksotičnem Istanbulu, srkal zvoke turškega popa z obskurnih čajnic in kafičev, po katerih sem se potikal, meni, podalpskemu Evropejcu vseeno precejšen kulturni šok. Ta glasba mi je šele tu, zlita z nepredvidljivim okoljem, zaživela v svoji polni moči. Dejanski »tretji svet«. No Fun.
A vseeno: world music? Že sam naziv je precej čuden. Ali gre za etnične glasbe nasploh ali za glasbo tretjega sveta? Če gre za prvo, potem je world music tudi elektronska glasba skupine Kraftwerk, ki so svojo glasbo poimenovali za industrijski folk, oziroma Industrielle Volksmusik, etnično glasbo modernega zahodnega industrijskega bitja. A v Cankarjev cikel Glasbe sveta se dejansko uvrščajo le glasbe tretjega sveta, včasih tudi že prav nevarno zlite s primesmi sodobnega popa ali rocka. Ja, Miriam ima še kako prav. V ta predalnik se dejansko umešča sicer žanrsko zelo raznolika glasba tretjega sveta. Čas bi že bil, da enakovredno zavzame pozicijo »planetarne« glasbe. A kaj hočemo, eksotično, pa naj bo Halid Bešlić ali Konono No.1, je le eksotično, sploh dokler gravitira v polju zabave in umetnosti, a je polju resničnega življenja morda še vedno prenevarno.
