Dve leti nazaj je ameriško-čilenski elektronski glasbenik Nicolas Jaar po nekaj EP-jih, s katerimi je pridobil pozornost neodvisne glasbene scene, izdal prvenec Space Is Only Noise (Circus Company, 2011). Na njem je zastavil značilne karakteristike svoje glasbe, ki ni bila toliko namenjena klubskim odrom kot bolj glasbenemu sprehodu poslušalca skozi njegov skrivnosten artistični svet. Lasten slog minimalističnega techna, ki ne izpostavlja beata tako močno, je Jaar, kot priznava tudi sam, delno zasnoval po vzoru rojaka Ricarda Villalobosa. Od njega se razlikuje predvsem po prisotnosti besedil, raznih citatov in posnetkov, ki pestrijo njegovo glasbo. Na prvencu skozi skromne klavirske improvizacije in na prostem posnete zvoke prodre njegov globok glas, ki počasi pripoveduje ali recitira v francoščini in je nepogrešljiv del njegove prezence. Naslikana pokrajina na Space Is Only Noise je pusta, a kljub temu privlačna in zanimiva, predvsem zaradi posredovanega vzdušja. Temu podrobnemu glasbenemu kolažu je Pitchfork dal zeleno luč in ga celo uvrstil na seznam petdesetih najboljših albumov leta 2011. Njegova popularnost je počasi rasla, nastopal je po vedno večjih diskotekah in postal eno osrednjih imen sodobnega elektronskega undergrounda.
Na tem mestu vstopi v zgodbo multiinstrumentalist Dave Harrington, druga polovica zasedbe Darkside, ki je z Jaarom začel sodelovati kot kitarist na njegovi turneji ob izidu prvenca. Na njej sta skupaj napisala prvih nekaj pesmi in konec leta 2011 izdala samonaslovljeni EP, na katerem je očiten Harringtonov doprinos. Glasbi je dodal več ritma in melodije s sladkim priokusom jazza in funka. Nekaj pozornosti si je dvojec pridobil tudi z nedavnim remiksom dolgo pričakovanega albuma zasedbe Daft Punk, ki sta ga pod psevdonimom DaftSide in rahlo satiričnim naslovom Random Access Memories Memories objavila na spletni strani Soundcloud in naletela na večinoma pozitiven odziv poslušalcev ter kritikov. Zdaj pa smo dočakali še njun prvenec Psychic, ki je še en dokaz za njuno odlično kemijo.
Iz začetnih srhljivih donenj enajstminutnega uvodneg komada Golden Arrow se počasi oblikujejo beati in vedno bolj oprijemljive melodije, ki se jim proti sredini pridruži Harringtonova blues-jazz kitara. Ta ni pretirano uporabljena in pride do večjega učinka v komadih Heart in Paper Trails, ki sta še najbolj spevna. Po tem porastu melodije pa se nenadoma znajdemo v raznolikem in ponekod popolnoma neenotnem delu plošče, kjer je Jaar sam ustvaril pestro zmedenost premnogih elementov. Ti, zlasti na Freak, Go Home, tvorijo kaotično celoto, ki zveni kot nelogična futuristična nočna mora, polna spominov in repeticije. Somnambulno auro, ki preveva album, zmoti agresiven, skoraj industrijski konec dotičnega komada. Sledi mu obetavna pesem Greek Light, ki prehitro odzveni v končni Metatron, ta pa v nekakšni subtilni sprijaznjenosti odlično povzame in zaključi ploščo.
Privlačna puščoba Jaarovega prvenca je pozabljena in izgubljena. Zapolnjena je s polnejšimi zvoki, Harringtonovimi odrezavimi akordi in skorajda pinkfloydovskimi solažami. Plošča ohranja Jaarov stil in vzdušje skozi počasen tempo in nepredvidljive podrobnosti v obliki raznih »glitchev«[1] in mestoma nerazumljive vokale. Z njimi se posreduje odtujeno vzdušje, kateremu skozi celoten album poizkušamo priti do dna.
[1] Angleški izraz ‘glitch’ pomeni okvaro oziroma napako in se navadno uporablja za drobne napake znotraj tehnologije.
