z Jeleno Rusjan
V novi 5ki razmišljujoče glave iz vrst glasbenikov, glasbenih poznavalcev in kritikov premlevajo pet muzičnih misli renomiranih glasbenikov, producentov, literatov, filozofov, sociologov – od Gustava Mahlerja, Igorja Stravinskega do Milesa Davisa, Franka Zappe, Johna Lennona, Theodorja Adorna, Jacquesa Attalija in mnogih drugih. Devetindvajsetič je svoje misli o muski natrosila Jelena Rusjan – performerka, basistka in gonilna sila benda TRUS!
Jelena Rusjan: avtoportret
Jelena Rusjan je vsestranska angažirana umetnica – igralka, plesalka, performerka, ustvarja tudi s škarjami (blagovna znamka KreaturA), poznamo pa jo tudi kot »front woman« v glasbeni skupini TRUS! (http://trus-trus.bandcamp.com)
Odraščala je v Beogradu, preko noči pa se je odločila zapustiti rodno mesto in se preselila v Sarajevo, kje je dokončala študij igre. Za popolni restart v svojem življenju se je odločila še ko se pred leti preselila v Ljubljano, kjer kot ustvarjalka na neodvisni gledališki sceni prisega na angažirane projekte, ki gledalca spodbujajo k razmišljanju.
Jelena je pozornost vzbudila s svojim prvim avtorskim projektom Škrip Orkestra, v katerem sedem deklet s pomočjo improviziranih inštrumentov in pankovske drže opozarja na družbene an(o/i)malije (spolne zlorabe, samomori, nasilje v družini ipd.).
V Ljubljani se po čistem naključju dotakne bas kitare, brez katere si danes ne more več predstavljati življenja.
Všeč mi je, da (lahko) izgledam kot lahkoživka in mislim kot politik. (P.J. Harvey)
Obožujem dvojnosti, kontradiktornosti in združevanje nezdružljivega. To je eden mojih najljubših virov inspiracije. Moram priznati, da me je v tej izjavi bolj pritegnila ravno ta dvojnost kot samo sporočilo. Ampak tudi s tem se lahko strinjam, ker imamo ženske lahko moč, ki je tako zelo mehka. Mehka in hkrati čvrsta. Privlačna in neznosna. Vedno me zanima gledati na stvari iz drugega zornega kota. Pri tem mi je še poseben izziv kako stvari pojasniti in približati ljudjem na povsem nepričakovan način, ter jih s tem pripeljati do nečesa čisto drugačnega od pričakovanega. Včasih mi to uspe in takrat to občutim kot malo osebno zmago.
Performativna umetnost govori o veselju, o ustvarjanju nečesa, ki je tako polno nekega divjega veselja, da tega ne moreš ubesediti. (Laurie Anderson)
»Divje veselje ustvarjanja« je moj glavni motiv delovanja na področju performativne umetnosti. Včasih se to dogaja na nivoju ideje, včasih na nivoju giba ali prizora, včasih pa na nivoju enega samega tona.
V vsakem primeru, ko enkrat začutiš, da si ustvaril nekaj dobrega, ni več poti nazaj. Za vedno si ujet in postaneš odvisen od te magije ustvarjanja. Užitek v nastopanju in izvajanju, oziroma v reanimaciji tega kreativnega trenutka, pa je nekaj povsem drugega.
Seveda se med izvajanjem poskušaš vedno znova spomniti zakaj in kako je določena stvar nastala ter na nek način znova podoživljaš ta trenutek kreacije, vendar ga nikoli ne moreš priklicati in ponovno doživeti v primarni obliki. Po drugi strani pa tudi ta podoživeti trenutek ni nikoli enak, saj je vedno odvisen od okoliščin, trenutnega razpoloženja in tudi odziva publike, kar vsemu skupaj daje poseben čar in užitek.
Ravno zaradi tega je izziv izvajati isto stvar vedno znova, ker nikoli ne veš, kaj te čaka za vogalom in v katero smer se bo uigrana scena odvrtela. Toda ravno tisti trenutek, ko pri ustvarjalnem procesu vsi začutimo, da se dogaja nekaj posebnega in se vsi enoglasno strinjamo, da je to to, je zame glavna motivacija, nagrada in veselje.
Kreativnost zahteva pogum, da zapustimo gotovost. (Eric Fromm)
Ko se porodi ideja in greš v akcijo ter jo poskušaš kontretizirati, takrat ne bi smelo biti preračunljivosti.
Pri meni ideje pogosto prihajajo v nepričakovanih trenutkih. Udarijo kot strela z jasnega in v tistem trenutku niti ne vem natančno, kaj bi z njimi. Velikokrat so reakcija na provokacijo, ali pa asociacija na neko drugo idejo. Zelo redko pa so plod racionalnega in organiziranega procesa v stilu »usedi se in razmišljaj, mogoče ti bo padlo kaj na pamet«. Do tega pridem kasneje, ko idejo začnem razvijati naprej in ko se v ta proces vključijo tudi drugi ljudje, s katerimi skupaj razvijamo in nadgrajujemo začetno misel, pogosto v povsem nepričakovane smeri.
Obožujem tak proces, v katerem nimam pojma, kaj se bo zgodilo in kam vse skupaj vodi, jasno mi je le, da v tem absolutno ni prostora za kalkulacijo. Kreativni proces vedno doživljam kot pohod v pragozd, v katerega greš z vsakim korakom globlje in globlje. Podajaš se na nevarno avanturo, brez strahu kako se bo vse skupaj končalo. In v vsem skupaj so dogodivščine odvisne od vseh ljudi, ki so s teboj v tej avanturi. Včasih preživimo vsi, včasih preživi samo ideja, vedno pa je drugače.
Po mojem mnenju lahko le na tak način ustvarjaš nekaj novega in drugačnega od tega, kar je bilo včeraj. V nasprotnem primeru stagniramo in se hitro začnemo dolgočasiti – mi, ki ustvarjamo, in naša publika, ki nas spremlja.
Če se delaš, da ni razlike med tabo in tvojimi moškmi kolegi, potem je verjetno res ni. (Jenny Conlee)
S takimi in podobnimi izjavami imam težavo, ker se mi vedno zdi, da me silijo, da moram nujno izbrati stran. Kot da mi med vrsticami sporočajo: »Ali si z nami ali si proti nam.«
Vendar se pri svojem delovanju z razlikami med moškimi in ženskami niti ne obremenjujem. Da, seveda razlike obstajajo, ampak to je popolno. Ustvarjamo in se dopolnjujemo. Če teh razlik ne bi bilo, bi se verjetno vsi, vključno z okorelimi feministkami in zadrtimi moškimi šovinisti, na smrt dologočasili v enoličnosti in monotoniji tega sveta.
Več časa, ko porabiš za staro idejo, več energije investiraš vanjo, vse bolj trda bo postajala in vse bolj bo izključevala nove ideje. (Brian Eno)
Rada istočasno ustvarjam na različnih področjih. Včasih za eno stvar potrebujem čas, včasih premor, včasih se stvar zgodi v enem dihu. Vendar se mi ne zdi vedno napačno, če za nekaj časa opustiš idejo in se kasneje vrneš k njej z novo in svežo energijo.
Ni nujno, da je to vedno uspešno, ampak včasih ko prideš nazaj in še enkrat prebereš, poslušaš ali pogledaš stvar z distance, se odgovor ponudi kar sam od sebe. Prav lahko pa boš takrat idejo tudi samo vrgel stran.
Seveda ima vsak svoj način ustvarjanja in nobeden način ni »pravi«, ključno pa je, da znaš prisluhniti samemu sebi. Pogosto se mi zgodi, da nisem dovolj pozorna in se »zakvačkam« z nepomembnimi stvarmi. Včasih potrebujem več časa, včasih je sploh nemogoče nekaj ustvariti, včasih pa se vse skupaj zgodi v enem hipu.
Moramo pa se zavedati, da živimo 21. stoletju, kjer nas neprestano bombardirajo z kupom informacij, vse teče z neverjetno hitrostjo, hkrati pa se od nas pričakuje, da imamo pripravljene odgovore in ustvarjeno mnenje o vsem živem.
V tej prezasičenosti vsega je včasih težko sploh najti čas in mir, da določeno idejo postopoma razvijaš in se ji posvetiš na dolgi rok. Tudi zaradi tega se sama poskušam izolirati od balasta, ki me obkroža. Po drugi strani pa včasih s tem lahko mimo spustim tudi kakšno nesluteno priložnost, ampak tudi to ni konec sveta – pač »prošao voz, prošao voz ali nema veze, doći će drugi!«.
