z Ano Hofman
V novi 5ki razmišljujoče glave iz vrst glasbenikov, glasbenih poznavalcev in kritikov premlevajo pet muzičnih misli renomiranih glasbenikov, producentov, literatov, filozofov, sociologov – od Gustava Mahlerja, Igorja Stravinskega do Milesa Davisa, Franka Zappe, Johna Lennona, Theodorja Adorna, Jacquesa Attalija in mnogih drugih. Pod jubilejno, trideseto izdajo rubrike mislečih, se je podpisala etnomuzikologinja Ana Hofman.
Etnomuzikologinja dr. Ana Hofman je diplomirala in magistrirala na Oddelku za etnomuzikologijo Glasbene akademije Univerze v Beogradu. Junija 2007 je doktorirala na Fakulteti za podiplomski študij Univerze v Novi Gorici na temo glasbe in politike spolov v socialistični Jugoslaviji. Trenutno je zaposlena kot znanstvena sodelavka na Znanstveno raziskovalnem centru SAZU, v Sekciji za interdisciplinarno raziskovanje. Kot predavateljica in raziskovalka je sodelovala s številnimi univerzami in znanstvenimi inštitucijami v tujini (ZDA, Nemčija, Romunija). Trenutno je štipendistka avstrijske znanstvene agencije in gostujoča raziskovalka na Centru za jugovzhodno-evropske študije Univerze v Gradcu, kjer dela raziskavo na temo reaktualizacije partizanskih in revolucionarnih pesmi na območju nekdanje Jugoslavije ter v Avstriji.
Področje njenega raziskovalnega zanimanja zadeva glasbo v socialističnih in post-socialističnih družbah s poudarkom na nekdanji Jugosloviji, glasbo in politiko spolov, glasbo in spomin ter angažirano etnomuzikologijo. Rada poje, se ukvarja z jogo in veliko potuje.
Glasbo pač potrebuješ, ne vem zakaj. To se verjetno navezuje na vprašanje Josepha Campbella, zakaj potrebujemo ritual. V življenju potrebujemo magijo in srečo, moč in mit, praznovanje in religijo. Glasba je dober način, kako to zaobjeti. (Jerry Garcia)
Glasba je eden tistih vseprisotnih fenomenov, ki se ne dajo ubesediti in ki jih včasih ne moremo niti misliti, saj je vedno »onflow«, vedno onkraj besed in definicij. Glasba in ples sta namreč dve osnovni dejavnosti človeka, ki jih najdemo v vseh družbah. Delujeta izkustveno, skozi občutja in lahko izzoveta močne čustvene, psihične in telesne odzive. Prav zato je o glasbi zelo težko govoriti, da o nezmožnosti njene teoretizacije sploh ne izgubljam besed.
Strinjam se, da glasba nudi magijo, srečo, spodbuja domišljijo in utrjuje mite, pomaga nam, da se s pomočjo praznovanja, proslavljanja in protokolov sprijaznimo z realnostjo. Je pomembna označevalka individualne in kolektivne identitete, ki spodbuja nacionalna čustva in kohezijo družbenih skupin. Po drugi strani pa glasba obstaja neodvisno od pomena, je nepredvidljiva, sprehaja se med različnimi označevalci in ideologijami in ni nujno vezana na identiteto ali pripadnost. V tem smislu je pri glasbi najbolj magično prav to, da jo vsi ljudje lahko doživljamo na enak način (čeprav lahko nekatere napolni bolj čustveno kot druge), vendar v različnih čustvenih dimenzijah, kontekstih in različno intenzivno.
Prav zaradi tega pa ne smemo pozabiti, da glasba ni nujno povezana s srečo in proslavljanjem, pozitivno platjo naših življenj, ampak tudi z bolečino, trpljenjem, nesrečo, diskontinuiteto, nevarnostjo in konfliktom. V zgodovini je bila glasba večkrat uporabljena tudi kot pomembno orodje pri mučenjih, v vojnah in konfliktih.
Glasba izraža tisto, česar besede ne morejo in tisto, ob čemer je nemogoče biti tiho. (Victor Hugo)
Glasbo lahko dojemamo kot nekakšno »tretje stanje« med aktivnostjo in pasivnostjo, med vsebino in učinkom. Prav zato ponuja nove možnosti tudi v načrtovanju družbenega in političnega delovanja. Stališče, da je glasba »samo« glasba, ki je v širšem družbenem in političnem okolju omejena, spregleda pomembne povezave med politiko, etiko in estetiko.
Prežeta z neubesedljivo, a zelo učinkovito intenzivnostjo in resonancami, odločilno vpliva na naša politična in druga prepričanja. Ker neposredno vpliva na telo, je njen potencial še posebej močen v trenutkih socialnih sprememb, izbruhov upora in boja za pravice. V takšnih okoliščinah deluje tudi kot gradnik ustvarjanja začasnih kolektivitet, ki se ustvarjajo na ravni zvočne izkušnje (ulični protesti, manifestacije, športni dogodki ipd.).
Kolektivna glasbena izkušnja ustvarja poseben »zvočni prostor«, v katerega ljudje čustveno investirajo. Omogoča t. i. sinhronizacijo (kolektivno sinhronizirano dejavnost), ki je ključnega pomena za ustvarjanje občutka družbene kohezije in podlaga za estetsko produkcijo družbenosti.
Vendar pa ni nujno, da ljudje, ki sodelujejo pri takšnem ustvarjanju kolektivnosti, čutijo, čustvujejo ali dojemajo glasbo enako, saj v glasbo in zvok vlagajo svoje, individualne in zelo različne čustvene dispozicije in razpoloženja.
Biti intelektualec ustvarja veliko vprašanj in ne daje nobenega odgovora. Svoje življenje si lahko napolniš z idejami, toda domov odhajaš osamljen. Vse, kar imaš in kar res nekaj pomeni, so čustva. To je zame glasba. (Janis Joplin)
Glasba, kot rečeno, izziva dihotomije kot so ideje/čustva, umsko/telesno, subjektivno/objektivno in zato sproža paradoksalne ter nepredvidljive odzive poslušalcev. Za izvajalce in publiko so izkušnje glasbe tako idejne kot čustvene, sama ne dajem prednosti ne enim ne drugim.
Menim, da težko razumemo takšne izkušnje zgolj na podlagi emocionalnih mehanizmov zvoka oziroma brez upoštevanja njihovega pomena in obratno. Sama zvočna izkušnja namreč zagotavlja zelo močne učinke na večih ravneh.
Po drugi strani pa razumem glasbenike, katerim glasba predstavlja ne le pomembno sredstvo izražanja in samoidentifikacije, ampak tudi (samo)terapije in (samo)zdravljenja. Na tej ravni glasba deluje kot eden najboljših katalizatorjev čustev, ki se posredujejo poslušalcem in oblikujejo tudi njihove posamezne čustvene izkušnje. Vsak koncert je ne le estetska izkušnja, v katero pozamezni poslušalec vtisne svoj pomen, ampak tudi kolektivna (psiho)terapija.
Pustimo zvokom, da so, kar so, ne da jih uporabljamo kot sredstva za teorijo izražanja človeških čustev. (John Cage)
Zelo zanimiva izjava, ki bi bila med sodobnimi raziskovalci glasbenega materializma gotovo zelo priljubljena. Ti namreč poudarjajo, da ima glasba svojo materialno eksistenco – kot frekvenca, ki je predmet tako zavedne kot tudi nezavedne izkušnje (kot v primeru »brainwave« glasbe, ki je naše uho ne sliši, registrirajo jo pa naši možgani). Sam zvok lahko obstaja kot materialni objekt, torej ne rabi nujno poslušalca oziroma subjekta poslušanja.
Seveda pa skozi čas določeni zvoki dobivajo določene pomene in podobe, ki se spreminjajo. Nekateri zvoki pa postajajo vezani na določena čustva in omogočijo njihovo univerzalno razumevanje. Tako zvoke narave pogosto prepoznamo kot pomirjujoče in sproščujoče, medtem ko zvoke mesta dojemamo kot hrup, neprijeten za ušesa. Odnos hrup vs. zvok ne deluje na ravni frekvenc, temveč je družbena konvencija, ki določa, kaj (in kdaj) je nekaj zvok in nekaj hrup. Včasih to določajo tudi uradne odločbe oziroma zakonske regulative, kot na primer pri cerkvenih zvonovih (ali so hrup ali glasba).
Dobri, naravno nadarjeni izvajalci, imajo instinktiven občutek za dinamiko nastopanja: kako regulirati pričakovanja množice, da njihova pozornost postane bolj angažirana. Ko to dosežejo, se pozornost občinstva usmeri in spodbuja. Ko je spodbujena, je povečana in ko se poveča, nastop dobi krila. Takrat se množica transformira v občinstvo. Nato občinstvo prisluhne glasbi in morda jo tudi sliši. (Robert Fripp)
Glasba je umetnost, hkrati pa je tudi delo. Glasbeni izvajalci so delavci, ki živijo tudi od užitka publike. Dober glasbeni nastop pogojujejo ustvarjanje atmosfere, trenutka in že omenjene prostorsko-časovne kolektivitete. Pri tem gre za močno energetsko izmenjavo med glasbenikom in publiko, ki sodelujejo v različnih fazah nastopa in ustvarjajo kolektivno vzdušje glasbenega dogodka. Transformacije, ki jih vsi skupaj doživljajo, se dogajajo v trenutku in kot pravi Fripp, imajo posebej nadarjeni izvajalci še posebej izostren občutek za trenutek in atmosfero, da lahko ustvarijo t. i. povezovalno energijo in »udobje trenutka«.
Izpostavljanje razlike med prisluhniti in slišati (»listening« and »hearing«) se mi zdi v tem citatu še posebej zanimivo. Namreč, vsakodnevna izpostavljenost glasbi v različnih »zvočnih okoljih« (v našem domu, na ulici, med prevozom, v javnih prostorih, v službi ipd.), se lahko razlikuje od glasbe, ki jo poslušamo zavedno. Enako lahko trdimo za glasbene dogodke, kjer obstajajo različne intenzivnosti »slišanja« in participacije v kolektivni zvočni izkušnji. Od intenzivnosti tega »slišanja« je odvisna tudi intenzivnost naše emocionalne in estetske izkušnje glasbe.
