Pete Seeger (1919 – 2014)
Pisati o Pete Seegerju v trenutkih, ko so vsi svetovni mediji preplavljeni z njegovimi slavospevi, morda res nima kakega posebnega smisla ali učinka. Iz nekrologov, tributov, osmrtnic, osebnih spominov nanj, lahko izveste čisto vse, kar ste se želeli izvedeti o njem in še več. Brez, da bi si zavrteli eno samo njegovo pesem, kak delček njegove oddaje Rainbow Quest (glej youtube) ali dokumentarcev, ki sta jih, podobno kot je to počel Lomax, posnela z ženo Toshi (Singing Fishermen of Ghana in Afro-American Worksongs in a Texas Prison sta v celoti dosegljiva na folkstreams.net). Pristavljati lonček v ocean »in memoriamov« zna izpasti pretenciozno ali trivialno. Osebnih spominov na Peta namreč nimam, golo kopi-pejstanje biografskih podatkov in naštevanje repertoarja pa me na smrt dolgočasita. Lahko pa, glede na to, da se me je njegova smrt iz osebnih razlogov močno dotaknila, napišem, zakaj je bil Pete Seeger poleg Miriam Makebe in Victorja Jare najpomembnejša osebnost mojega glasbenega kozmosa, ki me je pregnetla najprej in najbolj v intimnem, človeškem, družbenem pa seveda tudi v glasbenem smislu.
Konec koncev sem se od Seegerja naučila tudi komad Which Side Are You On? oziroma ga prepesnila v Na kateri strani si?, ki od začetka glasbene poti ni niti enkrat umanjkal na mojem repertoarju, ne glede na to, kje, kdaj, komu in s kom sem ga pela. Brez prepevanja s publiko, brez participacije slehernega udeleženca koncerta ali protesta, tega komada ni! In Pete je to dobro vedel.
V (angloameriško) folk revival muziko iz 60ih, v kateri je kipelo od priredb, ki sta jih povečini popularizirala prav Guthrie in Seeger, so me kot najstnico najprej vpeljali notranjski zbiratelji glasbe in kasneje stari socialisti (tud kak član komunistične partije ali trockist se je znašel med njimi) na škotskih folk festivalih. Tako enim kot drugim bom večno hvaležna za ljubečo podporo, glasbene, pa tudi povsem politične debate in za vse »singalonge«, ki so odmevali iz odrov, šotorov in (takrat še) zakajenih pubov in v katere sem se po začetnih zadregah in spodbudnih besedah aktivno vključevala tudi sama. Kot mali (in mladi) pritepenki iz eksotične post-komunistične države, ki je vandrala po folk festivalih in iskala svojo »communitas«, se mi ni bilo težko spajdašiti z njimi.
Predvsem zaradi slednjih sem danes to, kar sem, in počnem to, kar počnem. In če so se slednji grajenja skupnosti in upora proti vsakršni obliki razčlovečevanja in potlačevanja malega človeka učili skozi glasbeno participacijo in kolektivno petje, so to počeli zato, ker jih je tako učil Pete Seeger. In od njih sem se družbenega etosa in politične odgovornosti nalezla tudi sama.
Starosta angleške folk muzike in Seegerjev prijatelj Martin Carthy je danes v Guardianu zapisal, da britanska folk scena brez Seegerja ne bi obstajala. Ko se je namreč Pete s sklicevanjem na prvi člen ameriške ustave (ki med drugim dopušča slehernemu državljanu svobodo govora in mirnega zborovanja) po večletnem zasliševanju komisije za antiameriške aktivnosti izognil 10-letni zaporni kazni zaradi domnevnega komunističnega delovanja (pri čemer ne smemo pozabiti, da je na črni glasbeni listi oziroma v glasbenem podtalju zaradi povojnega makartističnega lova na komunistične zarotnike občepel kar 17 let), je pripotoval na turnejo v Anglijo, da bi se oboževalcem zahvalil za podporo in jih pri tem še »okužil« s svojo sveto misijo, ki je bila grajenje politično aktivne »communitas« – skupnosti, ki se vzpostavlja skozi aktivno glasbeno participacijo in skozi pesem artikulira ne le človeške stiske, ampak predvsem politične zahteve po boljšem jutri. »Za gospoda Seegerja sta bila folk glasba in občutek za skupnost neločljivo povezani. Tam, kjer je videl skupnost, je videl tudi možnost za politično delovanje«, so včeraj zapisali v njujorškem Timesu.
Peter Seeger je zato zame osmislil folk muziko. Beseda folk v povezavi z besedo glasba tudi zaradi Seegerja v slovenščini ostaja neprevedljiva, ker gre po definiciji za subverzivno, politično angažirano, skupnostno glasbovanje – zato ni ne ljudska in še manj etno! V tem kontekstu se lahko prevaja zgolj skozi delovanje posameznikov/ic, ne glede na žanr ali glasbene preference.
Folk je torej, vsaj zame, prej etični kot glasbeni imperativ. Tega me je naučil Pete Seeger in tega so me naučili otoški folkiji, ki so svoja življenja in glasbene kariere posvetili (in posvečajo) iskanju prostorov svobode, ustvarjanju solidarnosti, skupnosti in družbeni kritiki – Billy Bragg, Martin Carthy, Alastair Hullet, Dick Gaughan, Michael Marra, Christy Moore, Adam McNaughtan, Karine Polwart in nešteti drugi, javnosti povsem neznani muzičisti, ki sem jih srečevala v festivalskih šotorih, na ulicah in pubih.
Pete Seeger je bil mehki revolucionar, družbeni aktivist in preprosto – človek, ki je verjel v moč pesmi. Poskrbel je za soudtrack premnogih revolucij, uporov in raznih političnih gibanj v ZDA in praktično povsod po svetu. Z bendžom, na katerega je (podobno kot njegov kompanjon Woody Guthrie) napisal Ta mašina obkroža sovraštvo in ga prisili k vdaji, je več kot 70 let vandral po svetu, budil ljudi in gradil skupnosti.
Pri tem so mnogi kronisti spregledali sicer za mnoge minorno, neglamurozno, ampak za preživetje muzike in njenega ustvarjalnega etosa zelo pomembno dejstvo. Seeger se je namreč od časov podtalnega delovanja pa vse do svoje smrti intenzivno posvečal muziciranju z otroki. V zadnjih petdesetih letih je posnel veliko albumov in oddaj s pesmimi za najmlajše, obredel nešteto osnovnih šol po celi državi in tako vzgojil več generacij mladih folkijev, glasbenikov, aktivistov in humanistov, ki so peli We Shall Overcome še preden so dobro izplezali iz plenic, pa vse do Occupy Wall Street, ko je folkijaške himne kot 92-letnik pel skupaj z mladimi protestniki. Pete Seeger nas uči, da brez zgodnje iniciacije v kolektivno in aktivno glasbeno ustvarjanje, scene nimajo nobene resne možnosti, da preživijo na dolgi rok.
Če dobro pomislim, sem se Peta pravzaprav (skoraj fizično) dotaknila preko njegovega nečaka Anthonyja Seegerja, znanega ameriškega etnomuzikologa (ki nadaljuje akademsko tradicijo svojega deda Charlesa), s katerim sem o njegovem stricu kramljala pred dobrimi desetimi leti. Za revijo Muska sva takrat napravila izčrpen intervju, v katerem mi je med drugim povedal: »Naj vam povem, kaj mi je dejal moj stric Pete, ko sem prevzel vodilno mesto založbe Folkways. Pete Seeger je igral pomembno vlogo pri prevzemu založbe. Pravzaprav je bil on edini, ki je imel nadzor nad svojimi posnetki, in nekoč je že zagrozil, da jih bo umaknil iz založbe, Smithsonian pa bi jih na ta način zlahka pridobil zase. Ko sva tako sedela na koncertu v Washingtonu, mi je rekel: “Tony, imam idejo, kaj narediti z založbo Folkways. Na vsako ploščo natisni: Prosim, naredite si toliko izvodov, kot jih potrebujete, in jih razdajte vsem svojim prijateljem.” Pogledal sem ga in mu rekel: “Pete, to je najboljša ideja, kar sem jih kdaj slišal. Edina težava je v tem, da si ti edini, ki bi mi to dovolil.” Res je verjel, da je to najbolje, kar bi lahko naredil z založbo. To povsem ustreza njegovemu značaju in odnosu do glasbe. Pete je vedno hotel, da ga ljudje slišijo, da slišijo te pesmi, njemu ni mar za denar, ki prihaja od posnetkov, ne poskuša obogateti…« (Muska, 11+12/2003, str. 38)
V luči današnjih dogodkov je Seegerjev hudomušni radikalizem pravi odgovor na lokalne razprtije okoli glasbenih rent in avtorskih pravic.
Seeger je bil glasbeno, politično in tudi fizično aktiven skorajda do zadnjega diha. Menda je še pred desetimi dnevi sekal drva. Tudi ob reki Hudson, kjer sta z ženo Toshi (aktivistka in filmarka, ki je po skoraj 70. letih zakona preminila pred pol leta) pred desetletji z lastnimi rokami postavila hišo in s pomočjo mnogih lokalcev po večih letih okoljskega boja uspela očistiti reko, je zahladilo.
S Petom Seegerjem se je poslovil še eden od varuhov človečnosti, ki so, kot je včeraj nekdo napisal na facebook, »rešili 20. stoletje pred popolnim debaklom«. Zapušča nam svet, ki je še za odtenek temnejši, manj solidaren in tovariški. Vendar si velja zapomniti njegovo misel: »Mislim, da bo svet rešilo milijon malih stvari. Preveč stvari gre namreč lahko narobe, ko postanejo prevelike.« /…/ »Sodelovanje je tisto, kar bo rešilo človeštvo.«
Te male stvari moramo zdaj negovati mi, vsak pri sebi in skupaj. SKUPAJ! Naj razume, kdor more.
Pete, hvala, ker si me učil, kaj pomeni biti glasbenik in kaj pomeni biti človek!
Lahko noč, kamerad, in mirno spi!
