Na začetku sedemdesetih so ameriško (in evropsko) deželo preplavili nadebudni mladeniči s kitarami in klavirji, ki so pisali poezijo, jo uglasbljevali in sami tudi prepevali z glasovi, ki so bili daleč od pop lestvic. Mediji so jih oklicali za »nove Dylane« in, čeprav je večini teh osebkov (med njimi so Loudon Wainwright III., Kris Kristofferson, John Prine, Bruce Springsteen, Randy Newman idr.) Dylan bil res velik vzornik, je dejstvo, da so fantje našli svoj »individualni glas« ali pa ga imeli že kar od začetka. Definiciji individualnega težko kdo ustreza bolj kot John Prine, ki pravi, da je vedno najbolj sovražil prisiljeno vzpodbujanje občinstva k petju in ploskanju. Umetnik, ki je prvi album izdal leta 1971 in se z njim že kar takoj zapisal med največja sodobna glasbeno-pesniška peresa, pri štiriinšestdesetih še neumorno ustvarja in koncertira. Rezultat nastopov iz zadnjega obdobja je plošča, ki jo imamo pred seboj, sicer tretja uradna Prinova koncertna plošča (po John Prine Live (OhBoy, 1988) in Live On Tour (OhBoy, 1997)).
Po čem se razlikuje od prejšnjih? Predvsem po izkušnji, ki se zrcali v Prinovem glasu, in po silni volji do življenja, ki je pri teh letih še prepričljivejša. Repertoar je spretna mešanica starega in novejšega, nekakšen prerez kariere. Največjo osvežitev programa ponuja nekaj pesmi z zadnjega, z grammyjem nagrajenega studijskega solo albuma Fair & Square (OhBoy, 2005), med njimi pretresljiva Long Monday, pa skrbno izbrane utrinke iz preteklosti (The Bottomless Lake, Saddle In The Rain) pa je pravi užitek slišati v svežih, asketskih koncertnih aranžmajih. Poleg duhovitih Prinovih medgovorov poskrbi za veselo razpoloženje njegov duet z izvrstno kantavtorico Iris Dement v pesmi In Spite Of Ourselves (včasih se mu pri izvedbi namesto Dementove pridruži Patti Griffin), ni pa se mogoče upreti poskočnemu cinizmu dveh še kako aktualnih pesmi Spanish Pipedream, ki zadnja leta otvarja večino Prinovih nastopov, in Flag Decal, ki je po skoraj štiridesetih letih še vedno aktualna in dokazuje, da se stvari tudi skozi desetletja ne spreminjajo tako zelo. Med drugimi sodelovanji velja omeniti še klasiko Angel From Montgomery z Emmylou Harris, na odru pa se Prinu pridružijo tudi Josh Ritter (Mexican Home), Sara Watkins (The Late John Garfield Blues) in Kane Welch Kaplin (Paradise). Zanimivo je denimo tudi poslušati razkorak med Prinovo in nedavno Fogertyjevo (Blue Ridge Rangers Rides Again, 2009) interpretacijo te zadnje pesmi. Medtem ko jo je Fogerty nekako netipično popeljal v johndenverjevski singalong, je pri avtorju obdržala avtentično grenkobo izpred let in jo kvečjemu še potencirala.
Pri občinstvu so se tudi novejše (če lahko tako rečemo pet let starim pesmim, stokrat preizkušenim na koncertih) Prinove pesmi precej prijele in večjih razkorakov med starim in novim pri recepciji ni. Kar dokazuje, da je iz primeža »kulta« težko izdvojiti katero koli Prinovo pesem in je izbor, tak, kakršen je, pravzaprav le ena od različic najboljšega, kar ponuja Prinov repertoar. Izvedba Spanish Pipedream s te plošče je morda celo njegova najboljša od do zdaj zabeleženih. Mojster se še ni izpel in tudi z nastopi še ne namerava prenehati. In če bodo kdaj res začeli podeljevati literarne nagrade tudi umetnikom, katerih (sicer péta) beseda stoji tudi na papirju, Prinu tovrstno priznanje ne uide, čeprav ga (kot Dylan) pravzaprav ne potrebuje.
