Mitja Reichenberg

Nočem preživeti – hočem živeti!

12 let suženj (12 Years a Slave, 2013; režija Steve McQueen, glasba Hans Zimmer)

 

Film je posnet po neverjetni resnični zgodbi moža, ki se je boril za preživetje in svobodo. Kaj točno oboje pomeni, je vsekakor vprašanje, vendar sta to brez pomisleka dve absolutni pravici, ki ju ima vsako živo bitje. V ZDA pred državljansko vojno ugrabijo in prodajo v suženjstvo sicer svobodnega črnca s severa zvezne države New York. Možak po imenu Solomon Northup (Chiwetel Ejiofor) je tako prepuščen krutosti usode in svojega gospodarja Edwina Eppsa (Michael Fassbender). Ko omenimo tega igralca, seveda ne smemo pozabiti, da ga je ‘odkril’ režiser Steve MyQueen in mu omogočil eno boljših vlog v filmu Sramota (Shame, 2011), pred tem pa Lakota (Hunger, 2008). Kakorkoli – ko po dvanajstih letih Solomon spozna moža po imenu Bass (Brad Pitt), se mu končno nasmehne sreča. Film je pretresljiva drama o tem, kako in na kakšne načine vse je možno človeka ponižati, onemogočiti, šikanirati  in mučiti ter kako je možno izkrivljati dejstva in resnico – kaj vse je možno početi z močjo gospodarja. Film je že prejel Zlati Globus za najboljšo dramo. A naj nas raje zanima glasba, saj smo se namenili film tudi poslušati.

Filmsko partituro je naredil že z oskarjem nagrajeni skladatelj, sicer zelo znano ime velikega platna: Hans Zimmer (1957). Njegov opus obsega do sedaj že skoraj 160 filmov, zadnji večji pa so bili brez dvoma Izvor (Inception, Christopher Nolan, 2010),  Angeli in demoni (Angels and Demons, Ron Howard, 2009), DaVincijeva šifra (The Da Vinci Code, Ron Howard, 2006), Hannibal (Ridley Scott, 2001) in Gladiator (Ridley Scott, 2000). Oskarja je prejel za svoj prispevek v animiranem filmu Levji kralj (The Lion King, Roger Allers in Rob Minkoff, 1994). Partirura za film 12 let suženj ima kar enaindvajset samostojnih glasbenih enot, ki so smiselno zaokrožene. Prva ima naslov Devil’s Dream – kratek violinski solo, ki zapečati Solomonu usodo. Prisluhniti velja skladbi Solomon in Chains, v kateri Zimmer s počasnostjo in premišljenostjo plete linijo violončela, skozi katerega spregovori nekakšen statičen, melanholičen pogled človeka, ki je ujet ne le v verige, temveč v neizmerno moč nevidne krivice. Skoraj meditativni elementi, glasbena premišljevanja in odsotnost jasne ritmične strukture dajejo tej skladbi idejo pričakovanja in premišljevanja. Vsekakor se ta delo glasbeno in idejno naslanja na naslovno temo, imenovano Solomon Northup, ki se v filmu pojavlja tako spontano in zabrisano, da ji je potrebno resnično dobro prisluhniti – s svojo počasnostjo in spevnostjo godal se namreč več kot odlično prekrije s sliko. In marsikdaj se zazremo v filmsko platno, pa niti ne vemo, da je Zimmer povzročil našo zamaknjenost. Sam Main Title je kratek, vendar je njegova ideja jasna: čas in melodičnost sta na naši strani.

Več kot zanimiva glasbena igračka ima naslov Bedtime, nekakšen pravljičen in otroški spomin Solomona na čase, ko je bila svoboda pisana z veliko začetnico. Sledi prihod v Washington, torej Arrival in Washington – kratka glasbena pripoved skoraj coutry značaja. Kakor bi biblično ime dajalo glavnemu junaku možnost, da se odloči v imenu vseh temnopoltih ljudi, tako imamo ob glasbi vedno možnost slišati njegove izredne misli. Ena teh je zagotovo ta, da ni smisel v tem, da pač nekako preživi, temveč le v tem, da hoče živeti. To pa ne pomeni ‘preživeti’ v smislu suženjstva in absolutnega podrejanja gospodarju. Temveč prav obratno.

V nadaljevanju lahko prisluhnemo delu z naslovom Preparing for Trevel, kar še najbolj spominja na temna leta inkvizicije, v katere je skoraj v tem času bila vpletena Evropa – sicer po mnenju nekaterih ‘civilizirana’ celina. Sunkovit in učinkovit Boat Trip to New Orleans je vsekakor s svojim ladijskih zvokom in trobljo pravo glasbeno popotovanje v svet onkraj resnice in življenja, v temačen kot nočne more, teme in groze. Toda Solomon je s svojim zvokom enega od godal (tukaj violine) odmaknjen, kakor bi imela usoda z njim posebne račune. Globoka trobila pa ustvarjajo skoraj brezizhodno situacijo mračnih človeških sil, pogledov in pričakovanj. Sledi koprenasta skladba Saratoga Flashback – in kakor že sam naslov nakazuje, gre za sanjsko, iluzionistično pripoved oddaljenega otoka sreče, zadovoljstva in upanja. V River Rafting Claps slišimo to, kar clap je, torej plosk, s tem pa se preselimo v nadaljevanje prejšnjih sanj: Eliza Flashback. Le-te pa se, logično, glasbeno spajajo z melanholično temo Solomona, sedaj v klavirski izvedbi. Hans Zimmer se vedno znova izkaže kot mojster mehkobe in sanj.

Escape Sequence je več kot očitno trdo nabijanje metronomskega časa, ki odzvanja po lesu, kot bi usoda hotela stopiti tja, kjer ji je edino mesto: v življenje in ne le v preživetje. Tudi Time Passing Sequence je namenjena več ali manj sliki, s katero se skladatelj poistoveti: tako postane njegov inštrumentarij glasbena pripoved, prekrita s filmsko podobo. Sledi Devasted Crops, partitura, katere deli so resnično tako sanjavi in odmaknjeni, da se v filmu sprašujemo, če pravzaprav ne živimo v nesrečnih sanjah, ki jih sanja Solomon, pa se morda nekega dne prebudi – točno tam, kjer je pričel svoje dvanajstletno popotovanje. Sledi Plantation Life Pt A, trpko odzvanjanje godalnih flažoletov, ki se nadaljujejo v Plantation Life Pt B in tako zaokroža idejo. V Judge Yarney’s Ball se Zimmer spogleduje s samotnim godalnim zvokom, podobnim godalnim kvartetom zgodnjega Beethovnovskega principa počasnih, elegičnih stavkov, temu pa sledi pizzicato del Letter Writing, kar vsekakor logično nadaljuje že vso ostalo glasbeno pripoved. Toda – Solomon Burns the Letter, kar nam pomaga preposlušati a ne preslišati njegovega notranjega glasu. A je to res potrebno? A je to edina pot?

Sledi Soap, globoka godalna drama, polna izkušnje brezčasja in temačnosti. Le tu in tam se razpre akordična vez, s katero skladatelj nakaže možnost drobne zvezde na koncu dolgega, vse predolgega tunela žalosti in groze. Ampak to je življenje, ki se prične in konča prav tako v črnini noči, v gluhoti časa in prostora.  Za vsakogar – tako za sužnje, kakor za gospodarje. In končno A Free Man! Pričakovali bi glasbeni spektakel, toda – ne. Zimmer se ponovno usmeri v Solomonovo glasbeno misel in jo ponovi, kakor bi želel spomniti, da smo pravzaprav vedno enako svobodni ali nesvobodni, pač glede na odločitev in moč duha, v katerem in s katerim živimo.

Za konec svoje partiture nam Zimmer ponudi del, o katerem bi lahko napisati knjigo. Ta glasbeni stavek ima naslov Nothing to Forgive. Ker smo ponovno v glavni temi Solomona, se nam lahko zazdi, kakor da se nismo premaknili ves čas trajanja glasbe in filma nikamor. A smo se? Ničesar ni moč odpustiti. Ne gospodarjem, ne tistim, ki so jih naredili za gospodarje, ne svetu, ki je pač takšen, kakršen je. Ničesar ni možno pozabiti, ne spregledati, možno je le hoteti in s tem spreminjati stvari, ki izgledajo na prvi pogled brez možnosti spreminjanja. Nekateri tem stvarem rečejo usoda, nekateri karma, nekateri pa jih ne imenujejo, temveč jih samo preživijo.

Življenja ni mogoče samo preživeti, če ga dejansko ne živiš in s tem spreminjaš. In kako ločiti med stvarmi, ki jih lahko spreminjamo in onimi, ki jih ne moremo? Kako vedeti, s katerimi se moramo spopadati in katere opustiti?

To je modrost, po kateri vedno sega pogum.