Mitja Reichenberg
Življenje po in ob življenju knjig
Kradljivka knjig (The Book Thief, režija Brian Percival, glasba John Williams, 2013)
Najprej je bila knjiga.
Napisal jo je avstralski pisatelj Marcus Frank Zusak leta 2006. Knjiga Kradljivka knjig je izšla leta 2010 tudi v slovenskem prevodu (Katarina Draškovič) in je več kot vredna branja. Marcus Zusak je navdih za roman črpal iz materinih pripovedi o nacistični Nemčiji, bombardiranju Münchna in o Judih, ki so korakali skozi malo nemško mesto, kjer je živela. Knjiga je v Avstraliji izšla kot leposlovje za odrasle, v ZDA pa je po izidu kar 105 tednov vztrajala na lestvici najbolj prodajanih knjig za mladostnike.
Tega najnovejšega filma žal v slovenskih kinematografih ne bomo dočakali, kljub temu, da je skladatelj originalne partiture John Williams nominiran za oskarja za filmsko glasbo. Morda je tudi zato dobro, da bi temu filmu prisluhnili.
Celotno zgodbo pripoveduje Smrt (Roger Allam – glas), ki pa ni vedno tako trpka, jedka in žalostna, kakor se jo standardno prikazuje. Zgodba se prične leta 1939. Devetletna Liesel Maninger (Sophie Nélisse) živi s svojima krušnima staršema (Hans Hubermann/Geoffrey Rush in Rosa Hubermann/Emily Watson) v Münchnu, saj jo je tja komaj ‘skrila’ njena prava mama (Heike Makatsch) pred podivjanim nacizmom. S pomočjo svojega rejniškega očeta se nauči brati, knjige postanejo njena strast. Drugi kradejo hrano za preživetje, ona pa krade knjige, ki jih nato med bombnimi napadi deli z drugimi. Gre za mračno življenjsko zgodbo, ki prikazuje preživetje in boj človeškega duha. Tako Hans Huberman igra harmoniko, Liesel bere in krade knjige (ki bi jih sicer zažigali), v kleti piše nove besede, ob njih pa Hubermanovi skrivajo še enega mladega žida, Maxa Vandenburga (Ben Schnetzer). Ker je glavna pripovedovalka Smrt (s srcem), je še toliko bolj vznemirljiva zgodba, saj je čas vojne in Smrt je utrujena. Vendar se tudi Smrt ustavi in tako zaokroži zgodbo mlade Liesel.
Partituro je napisal veteran filmske glasbe John Williams (1932– ), pravilneje in s polnim imenom John (Johnny) Towner Williams, rojen v Long Islandu (New York). Glasbo je študiral na univerzi v Los Angelesu (Kalifornija), po nekaj kratkih službenih avanturah pa je bil odkrit v letu 1956 od filmske ekipe 20th Century Fox ter postal najmlajši pianist (imel je le 24 let) v njihovem studijskem orkestru. Kariero je pričel zelo delovno – sodeloval je mnogih TV – show programih (Gilligan’s Island, Lost in Space, Wagon Train, Land of the Gigants’…), vzporedno pa je pričel tudi s komponiranjem glasbe za zelo nizkoproračunske filme, prvi veliki met pa mu je uspel s filmom Dolina lutk (Valley of the Dolls, Mark Robson, 1967). Film je bil takoj nominiran za oskarja v kategoriji izvirne avtorske glasbe. Od takrat dalje so sledile Williamsovi glasbi samo še pohvale, nominacije tako za prestižnega oskarja kot tudi za Zlati globus, občudovanja marsikaterega glasbenika enako iz filmskega sveta, kot tudi iz sveta odrske in koncertne glasbe. Postal je eden najbolj iskanih komponistov Hollywooda, bil več kot tridesetkrat nominiran za najvišjo nagrado Akademije (prejel jo je kar petkrat) ter skoraj dvajsetkrat nominiran za Zlati globus, katerega je prejel trikrat. Po letu 1970 se je pojavil čudežni filmski par John Williams – Steven Spielberg in skupaj sta ustvarila resnično legendarne filme.
Za tokratni film je Williams napisal 22-stavčno filmsko partituro, vsekakor v svoji znameniti sladko-trpki maniri. Prvi stavek ima naslov One Small Fact in pospremi gledalce in poslušalce v svet mlade Liesel, ko ji Smrt odnese bratca. Klavir, znamenito glasbilo najbolj osamljenih duš, se pod Williamsovim peresom spremeni v pero, ki prične tiho pisati življenje dekleta. Knjiga je odprta in lahko stopimo vanjo. Drugi stavek se imenuje The Journey to Himmel Street, in oboa naznani takoj izhodiščno tezo – skupaj s klavirjem se prelevita v glasbeno pripoved tega, kar je Himmel (prev. nebo), saj je prav tam skrito vse, kar nosi v sebi veliko upanje. Williams se poda naprej – naslednji del ima naslov New Parents and a New Home, kjer se glasba preko klavirja in igrivega orkestra spoji z naivno radostjo mladega dekleta, ki doživlja čas vojne pravzaprav nekoliko zastrto. Skladatelj se celo pomladno razživi, kako bi hotel poudarili očarljivost in čistost otroka, a klavir ponovno sklene zgodbo – ter jo postavi v Lisa’s Library. Skrivnostno preigravanje kratkih glasbenih fraz je kakor preletavanje strani, na katerih so črke, besede, pripoved – s čimer se mora Liesel šele srečati. Filmska glasba stopi tukaj v film kot knjiga – vedno prisotna, toda zaprta za onega, ki je ne zna brati.
V nadaljevanji slišimo glasbeni stavek z naslovom The Snow Fight, ki je pravzaprav več ali manj simpatično podčrtavanje filmske dogodivščine, v kateri otroci pozabijo na vojno, lahkoto in smrt. Glasba se nadaljuje v Learning to Read, saj se po uvodu harfe razpre orkester prav tako, kakor bi hotel spregovoriti namesto znakov v knjigi. Liesel se poglobi v smisel besed in z vsakim korakom bolj in bolj spoznava svet pripovedi, svet življenja v platnicah. In ga vsekakor vzljubi. Njen ponotranjen svet, svet dialoga otroške duše in krutosti realnega časa vojne, se vedno znova prelije v Williamsove klavirske zvoke, prepletene z odzvenom nostalgije in upanja. Nadaljevanje je skladba Book Burning, kjer smo neme priče dejanja, ko so nacisti sežigali knjige, da bi pokazali svojo moč in nadvlado. Liesel iz pogorišča reši eno knjigo, kar pa ji pomeni toliko, da spozna njihovo vrednost. Kaj so knjige naredile slabega? Zakaj jih je potrebno odstranjevati? Kaj je v njih takšnega? Tokrat tudi klavir nima odgovora, le sanjavo preplavi pogled na veliki kres literature.
Naslednji glasbeni stavek je I Hate Hitler!, nekakšno tiho in hkrati glasno spoznanje, da je kljub vsemu nekaj hudo narobe. Sklep je kratek – če Hitler sovraži knjige, ki jih jaz tako zelo spoštujem in ljubim, potem sovražim Hitlerja. Toda tega seveda deklica ne sme povedati prav na glas, saj ni čas za takšne resnice. Hitler pač niti ne ve, da se ga lahko sovraži tudi zaradi knjig. Skladba Max in Liesel je mehko odkrivanje mlade simpatije, ki pa (še) ne more prerasti v kaj več, saj je (otroški) svet še vse prepoln žalostnih stvari, ki se dogajajo okoli njiju. Sledi The Train Station, lahko bi rekli, da je to elegija in želja, da bi se na postaji vendar prikazali ljudje, za katerimi so se v vojni vihri izgubile sledi. Vračanje vojakov s fronte in njihovo pričakovanje je za Liesel nekakšno pričakovanje Tistega, ki bi jo odpeljal v lepši čas. A vračajo se le preživeli. Del Revealing the Secret se poglobi v filmsko vsebino do te mere, da z njim Williams podčrtava skrivnostno delovanje, branje, početje in skrivanje. Vse to je zajeto v mehke tone godalnega orkestra, s katerim se komponist podpisuje v ta film. Skrivnostnost je tako dobro prikrita v dolgih melodičnih frazah in izmikajočih se harmonijah.
Foot Race je ponovno otroška igra, nekakšna dirka in glasbena zgodba o tem, kdo bo hitrejši. Vse ima poanto prav v tem, da obstaja deček, ki se želi športno udejstvovati v teku in zato trenira tudi tako, da izziva Liesel. Stavek The Visitor at Himmel Street se zazre nazaj v pojoče oboo, nato pa melodično skrije v orkester. Skrivnostni obisk hiše Hubermann bo ostal in postal pomembna točka resnice vojne: ni še vse izgubljeno, dokler poznamo sočutje, človečnost in dokler imamo zdrav razum, katerega ni prekrila ideologija takšne ali drugačne barve. Williams nadaljuje z violončelom solo in nas popelje v Learning to Write – kakor bi prijel roko mlade Liesel in z njo počasi a zanesljivo zapisoval prve črke, nato besede in nato misli: včasih tako resnično trpke, da mora še Smrt zatisniti eno oko. Zapisana beseda pač ostane, izgovorjena odleti. To ve tudi John Williams.
The Departure of Max je žalostno-rahla glasbena pripoved in nas v filmu spomni predvsem na to, da obstaja nekje skrita Usoda, s katero smo prepleteni. Res je, da je vojna nekakšna zbirateljica trpkosti in krutosti, vendar se vse premalo zavedamo resničnosti, ki zna biti prav takšna, le da ne opazimo njenih korakov, ker niso tako hiti in tako očitni. Vendar je odnos med Liesel in Maxom dejansko odnos, katerega plete Williams iz melodij v harmonijo, počasi a vztrajno. Tako v durovo, kakor tudi v molovo. Klavirski svetlejši zvoki se pojavijo v delu Jellyfish, harfa pa pomaga prepredati skrivnost ‘meduze’. V Rescuing the Book imamo opraviti pravzaprav s temo, ki jo v filmu zasledimo vsakokrat, ko se Liesel odloči, da bo kakšno knjigo ‘rešila’ pred pozabo, pred izgubo v veliki knjižnici, pred kakšnim človekom. Vedno gre za reševanje tega, kar knjiga zanjo je: pogled v drug in drugačen svet. In končno: Writing to Mama. Liesel se odloči, da bo napisala mami pismo. Ni pomemben naslov, kamor bi naj pismo poslala, pomembno je to, da svoje misli in besede preslikuje na papir, saj verjame, da jih bo njene mama lahko prebrala – kjerkoli že je. Tako nastane skrivnostno podajanje notranjega govora in želja preko žlahtnega medija, papirja, do tistega, ki ga pogrešamo, ljubimo in – pričakujemo. Ali je pismo samo pretveza, samo upanje, da obstaja način pogovora z mamo? Morda.
Sledi skladba Max Lives, ki odpira nova poglavja v življenju. Kakorkoli že, življenje najde vedno pot. In branje Liesel, ko je bil Max bolan, obrodi sadove. Njen mlad prijatelj, s katerim je vedno tekmovala v teku, Rudy, ne preživi bombnega napada. Tako je skladba Rudy is Taken poklon mlademu junaku, s katerim se tako rekoč končuje otroški pogled glavne junakinje. Toda vojna ji vzame tudi krušnega očeta in mamo – skladba zaključi z odprto kadenco, kakor bi se odprla prazna pot za Liesel, po kateri mora sedaj stopiti sama. Sledi sklepni del z naslovom Finale, ponovno z oboo in njenim pojočim zvokom, kakor bi v daljavi zvenelo upanje. Očitno je, da bodo leta minevala, preden bo Smrt povedala vso zgodbo. Klavir oblikuje počasen valček in filmsko sliko zaziblje v podobe iz fotografij, v čas žalostnih trenutkov in poguma, v samoto knjig, črk in besed, iz katerih je nastala tudi tale pripoved. Williams se pod celotno partituro podpiše še z glavno temo, ki ima naslov The Book Thief in je klavirsko oblikovan valse triste, kot bi ga navdihnil Jean Sibelius davnega leta 1904.
