Na tretji koncert zlatega abonmaja v koncertni sezoni 2013/14 je v Ljubljano pripotovala Češka filharmonija, znameniti češki orkester, ki sicer domuje v praški dvorani Rudolfinum. Od leta 2012 je njihov šef dirigent Jiří Bělohlávek. Nasledil je legendarna imena kot so Rafael Kubelík, Václav Talich in Vladimir Aškenazi. Orkester je v navezi z gostujočim solistom, pianistom Nikolajem Luganskim, pričakovano nastopil z rusko-češkim programom.
Že od začetka je bila zanimiva postavitev orkestra. Če jo primerjamo s takšno, kot smo je vajeni pri nas, so mesta zamenjali kontrabasi in timpani oz. tolkala. Priročna primerjava so pri takšni postavitvi na primer Dunajski filharmoniki, ki imajo kontrabase prav tako postavljene v zadnji (ravni) vrsti, kar zanimivo vpliva tudi na zvočno sliko, ki doseže poslušalca. Zvok godalne sekcije Češke filharmonije je bil pričakovano žlahten in poln. Gre pač za drugačno godalno šolo in celo koncertni list je obljubljal orkester, ki “s svojim toplim, blagoglasnim zvokom navdušuje občinstvo vsega sveta”, čeprav mu ne tako spretni pihalna in trobilna sekcija (z izjemami) odvzameta nekaj leska.
Najprej smo prisluhnili Rahmaninovemu Koncertu za klavir in orkester št. 2 v c-molu, op. 18. Želel bi si, da bi timpanist izbral trše palice, kar bi nedvomno pripomoglo k artikulaciji in bolj uravnoteženi prisotnosti v orkestrski zvočni sliki. Ruski pianist Luganski je zelo spreten, na trenutke nedvomno virtuozen, a njegovo občasno precej mehanično igranje in trši, bolj tog, izrazito ritmičen in “metronomski” pristop k materialu marsikomu zapusti mešane občutke. Več lirizma je solist pričakovano prikazal v počasnem stavku (pojavile so se tudi težave z razglaševanjem klavirja, morda povezanim z omenjenim pianistovim pristopom), v zadnjem pa sem bil navdušen nad serijo resnično tihih in odlično izvedenih udarcev na par činel (katerih izvedba je v praksi zelo zahtevna in pogosto ponesrečena) ob spremljavi tremola timpanov. Finale je s široko, zanosno izvedeno melodijo godalne sekcije dal slutiti, kako bi zvenelo, če bi igrali slavni koncert Čajkovskega. Luganski je z briljantnim zaključkom navdušil razprodano Gallusovo dvorano. Koncertu je prisluhnil tudi naš cenjeni dirigent Uroš Lajovic.
Malo simfonij je resnično tako priljubljenih, kot je 9. simfonija v e-molu, op. 95 Antonína Dvořáka, ki ji je skladatelj pripisal zgovorni podnaslov ‘Iz novega sveta’. Najbolj znano češko simfonijo sem v živo nazadnje poslušal pred skoraj petimi leti, ko sta jo v okviru Festivala Ljubljana prav tako izvedla češki orkester in dirigent, Praški simfoniki in Jiří Kout, pretežno medla izvedba pa ni navdušila (gl. Musko 9–10/2009, str. 61). Tokrat je bilo vendarle bolje. Omeniti velja tudi, da sta pričujoča orkester in dirigent ravno dobro posnela celoten cikel Dvořákovih simfonij, ki bo pri založbi Decca izšel letos. Če sem že pri Rahmaninovu začel s timpanistom, naj se tu ponovim – part je pri Dvořáku namreč igral drug glasbenik (z občasno neprijetnim, preveč topim in zadušenim tonom), kar je bila precej nenavadna poteza. Zanimivo, da ji je dirigent očitno prikimal. Zamenjala sta se na primer tudi prvi flavtist in klarinetist. V prvem stavku je bila po sicer preglasnem uvodu (namesto predpisanega pp godal in pihal smo slišali bolj p-mp) jasna in pohvalna dirigentova pozornost do detajlnih isker in izpeljav posameznih fraz, ki pogosto umanjkajo, tokrat pa so bile vsekakor prisotne. Madež, ki ga je ob začetku drugega stavka zapustil ponesrečen nastavek trobilnega akorda, je kaj kmalu izbrisal zelo soliden solist na angleškem rogu, ki je v znano lepoto melanholične melodije uspešno prelil tudi nekaj širine češke duše, kot jo vzorčno slišimo na primer v Smetanovi Moji domovini. Zmotili so le še preglasni pizzicati kontrabasov (Poco meno mosso; v partituri vendarle zgolj pp!). Triangel je bil v spretno skercoznem tretjem stavku občasno preglasen, pa tudi igran precej grobo, brez občutka in nenazadnje sedé, kar je neprimerno, razen če resnično ne gre drugače. Še najuspešnejši je bil zadnji stavek, odigran z dobršno mero zanosa in zmagovite energije.
Po navdušenju, ki je sledilo, je Bělohlávek pridal še kar tri dodatke, na primer Smetanovo Skočnó in enega od Dvořákovih Slovanskih plesov. Po mojem mnenju vendarle preveč, saj se je koncert ob poznem začetku časovno pošteno raztegnil. Po tretjem dodatku pa so začeli poslušalci “v strahu”, da ne bi slišali še četrtega, že kar množično zapuščati dvorano. Vedeti je treba, kdaj je dovolj, morda toliko bolj v zlatem abonmaju. V tem smislu je bil tokratni koncert solidno umerjen, a brez posebnih presežkov. Mogoče je namreč – sploh pri Dvořáku – iti še višje.
