Arto Lindsay : Mundo Civilizado (For Life Records/Ryko, 1996)
Godba na relaciji New York – Brazilija. Tule je nekdanji član dveh kultnih »no wave« bendov – DNA in The Lounge Lizards s preloma sedemdesetih v osemdeseta leta. Arto Lindsay je anti-kitarist. Kitaro z ojačevalcem rabi kot moderni tolkalec, še danes ne ve, kaj so akordi in jih ne zna/noče igrati. Zaradi skvika, značilnega osebnega podpisa trušča polnega eksperimentalnega primitivizma so mu pripeli naziv »kralj skronka«, ki so ga vsak zase lepo porabili John Zorn, Bill Laswell, Laurie Anderson, Kip Hanrahan.
Toda Lindsay je tudi pisec pesmi, sčasoma je bil čedalje bolj pevec, ki se je priučil petja melodije in se zgledoval pri mrmravcih bossa nove. To je bilo daleč stran od ihtavega vreščanja v DNA. Medtem je postal tudi cenjeni producent, ki je tonsko obdelal tako newyorške kot brazilske glasbenike, Caetana Velosa, Mariso Monte, Waldemarja Bastosa in Davida Byrna. Radi so ga imeli, ker iz njihove muzike ni hotel delati svojih producentskih spomenikov.
Ves čas je bil povezan z Brazilijo. Odraščal je v Recifeju, pozneje končal umetniški koledž v ZDA in se zgodaj znašel v newyorškem downtownu in na tamkajšnji artpunk sceni.
V osemdesetih letih je skupaj s klavituristom Petrom Schererjem ustanovil zanimiv funkovski pop bend Ambitious Lovers, ki mu je vedno malo zmanjkalo za preboj v pop svetu. Poenostavljena formula je bila: spojina soula Ala Greena s sambo. V devetdesetih letih je zapored posnel nekaj odličnih albumov, ki so ob pravem času ujeli senzibilnost časa, gojili dialoškost med popularnimi formami, kot so samba in bossa nova, odetimi v blagi pop artizem in podloženimi s tedaj aktualnimi zvoki bobn’basa.
Mundo Civilizado je najboljši med njimi. Je nenavaden pop album erotičnih pesmi, pesmi za omikani svet. Omika potiska željo. Seznam sodelujočih glasbenikov je impresiven: Vinicius Cantuaria, Melvin Gibbs, Scherer, Marc Ribot, DJ Spooky, Bernie Worrell, DJ Mutamassik. Pop, kakršnega bi želeli v današnjem svetu. Zafrknjeno privlačen. DJ Spooky je s kolegi didžeji album ponovno zmiksal v hvaljeni Hyper Civilizado.
Caetano Veloso je ob neki priložnosti dejal, da bi moral sam – kot brazilski velezvezdnik – Braziliji predstaviti Arta Lindsaya podobno, kakor je David Byrne v ZDA v ospredje porinil brazilskega tropikalista Toma Zéja, ko je izdal njegove stare in nove albume pri založbi Luaka Bop. Tega Veloso vendarle ni storil.
Nekaj komadov z Mundo Civilizado popamo posamič. Med njimi sta sočni priredbi komadov »Simply Beautiful« Ala Greena in »Erotic City« Princa, slednji z Lindsayevo neposredno užitkarsko poanto v pesmi, ki jo Prince previdno zabrblja. Ljubimec/ka tu pač sredi pomisli o dveh lepih ljubimcih v erotičnem mestu reče: »Lahko bi fukala do zore.«
Lindsaya smo na srečo s tem repertoarjem videli pri nas, v srednji dvorani Cankarjevega doma. Vtis je bil, da je takšen arto-pop za naše kraje vendarle preveč poseben.
The Young Gods : L’Eau Rouge (Play It Again Sam, 1989)
Švica na prvi pogled ne izgleda ravno kot inkubator prodornih glasbenih idej v rocku in alter muzikah. Historična zmota. Pokopljimo stereotipe, spotoma obudimo spomin na dadaiste in se potopimo v drugi album benda, ki na vso moč dela še danes. Bend iz mesta Fribourg, na meji med nemško in francosko govorečo Švico, si je ime sposodil pri komadu newyorških Swans. Večjezičnost Švice – besedila pesmi so v francoščini, nemščini in povrhu tudi v angleščini – se je na dolgi rok izkazala za pomembno. S preklopom med jeziki Young Gods nikoli niso imeli problemov. Tudi s preklopi med muzikami jih niso imeli, kar jim je omogočilo različna sopostavljanja »nezdružljivega«.
L’Eau rouge (Rdeča voda) je drugi album, ki ga je naredil trojec in z njim postal prvak muzike z »industrijskimi« primesmi in prepoznavno napadalnostjo, pravo bendovo atako. Že prvenec iz leta 1987 so pri britanskem Melody Makerju razglasili za album leta. Bend, ki je proč zalučal kitare – bile so preveč dolgočasne in predvidljive – in med prvimi v osemdesetih zares kreativno uporabil sampler, tudi s semplanjem kitar iz sveta metala in hard cora, tako hudo, da jih na odru nisi pogrešal med bljuvanjem »rockizmov«. To je prikupno zmedlo ortodoksne rockerje in kritike.
The Young Gods so močan bend, v katerem so bili od začetkov Franz Treichler (glas, pesmi), Cesare Pizzi (sampler), Frank Bagnoud (bobni). V igri so bila brihtna, razgledana sposojanja klišejev in zvočnih plasti iz vseh muzik, tako kos Šostakoviča fino leže v weillovski »La fille de la mort«. Pozna se, da je svoje dni Treichler študiral klasično kitaro in muziko. Njihov prvi koncert v ljubljanskem klubu K4 je bil nepozaben. Bomba nenarejenih, ki vedo, kaj delajo. Iskreni darkerji za svetlejše čase. Tega se pri Young Gods ne da zgrešiti.
