Takole se je zgodilo: John Carter Cash je brskal po zapuščini svojega očeta in našel še neobjavljene trakove iz leta 1984. Točneje: kar celo ploščo, ki naj bi jo takrat produciral prosluli Billy Sherrill, a založba Columbia naj bi jo zavrnila. Dve leti pozneje je zavrnila tudi Casha.
Mit o Cashevem odhodu leta 1986 je še en od skrbno negovanih mitov country glasbe, zgodba o »izgubljeni plošči« pa najnovejši del tega mita. Res je, da je založba Columbia Casha v osemdesetih jemala precej z levo roko, res pa je tudi, da se niti sam ni kaj dosti trudil, da bi ga jemala resneje. Karkoli že zapiše dobri sin v spremni knjižici, drži dejstvo, da je Cash že v drugi polovici sedemdesetih postal nekoliko izgubljen. Velika prepoznavnost konec šestdesetih in v prvi polovici sedemdesetih mu je nekolikanj zameglila sicer oster fokus – iz uporniškega rokerja, ki ni nikoli ravno ustrezal pokrovu countryja, je nastal dobrodušni možiček, ki je potihem podpiral konservativne ameriške sile (beri: Nixona), se smehljal na ploščah in v TV-specialih, ki jih je produciral po tekočem traku, se družil z verskimi blazneži in počasi izgubljal glasbena tla pod nogami. Hej, kljub temu je naredil nekaj dobrih albumov. Denimo tistega z naslovom John R. Cash leta 1975 s pesmimi Randyja Newmana in Davida Allana Coeja, a na vsakega takega sta prišla dva s pesmimi kot so No Charge (skoraj neprebavljivo pocukrana balada o užaljeni materi z repertoarja Tammy Wynette), Look At Them Beans in družinska različica Svete noči z albumom za otroke vred. Cash je občasno pokazal svoj izreden smisel za humor (One Piece At The Time, Sold Out Of Flagpoles, After Taxes, Chicken In Black), a se v javnosti takoj distanciral od skoraj vseh tovrstnih pesmi (in duhovitih spotov zanje). Največja težava je bila iskanje sodobnega zvoka in posledična preproduciranost, ki je škodila njegovim ploščam iz obdobja med leti 1979 in 1986. Na njih sicer najdemo odlične izvedbe, kot so Muddy Water, Georgia On A Fast Train Billyja Joeja Shaverja, The Last Time in Here Comes That Rainbow Again Krisa Kristoffersona ter Paradise in Unwed Fathers Johna Prina, a vse trpijo zaradi produkcije, ki Cashu ne sede. Nekakšna svetla izjema je zgolj album Johnny 99, ki je nastal leta 1983 in na katerega je Cash uvrstil dve Springsteenovi pesmi – po mojem mnenju dve svoji najboljši izvedbi po letu 1971, zlasti izvedba pesmi Highway Patrolman. Poleg tega je med letoma 1980 in 1983 znova bíl hud boj s tabletnimi demoni, ki ga je sicer za nekaj časa izbojeval, a potem je začelo zdravje kazat zobe.
V takem čudnem obdobju so se rodili tudi posnetki s pričujoče plošče. Sherrill je Casha produciral že leta 1981 (The Baron), rezultati niso bili kdove kako dobri, Cash pač ni bil slavček tipa Tammy Wynette ali George Jones. Sherrill ni bil zanj. Tudi ne iskanje modernih smernic v countryju, ki je vse bolj zahajal v pop, tudi po zaslugi filma Urban Cowboy iz leta 1980, ko je izročilo ameriškega Juga naenkrat postalo zanimivo za New York; ta ga je seveda koj zmaličil in skomercializiral do burleske. Odličen film, ki je prikazal to bedo, je bil Rhinestone s Stallonom in Dolly Parton leta 1985. New Yorku je nastavil duhovito in premisleka vredno zrcalo, a so film kritiki takrat bolj ali manj popljuvali.
»Izgubljena plošča« je, kakršna je. Za (nas) kompletiste bo dobrodošel dodatek. Za zaprisežene Casheve fene obvezen nakup, vsem drugim pa svetujem, da raje kupijo kako drugo Cashevo ploščo, denimo že omenjeno Johnny 99 iz leta 1983. Na pričujoči plošči Out Among The Stars je namreč vse, česar Cashu ne bi bilo treba početi. Na njem ni ničesar esencialnega, z izjemo predelave I’m Movin’ On Hanka Snowa, ki jo zapoje z Waylonom Jenningsom, in balade She Used To Love Me A Lot, ki se na koncu ponovi v izvrstni produkciji Elvisa Costella (človeku pridejo kar solze v oči, ko pomisli, kaj bi Costello lahko naredil z nekaterimi drugimi neizdanimi pesmimi (ne s te plošče) in sproduciral izvrsten album). Naslovna balada o izgubljeni duši, ki prime za pištolo, je generični Cash, niti sam ne verjame več v to, kar poje, in to je tudi največji primanjkljaj plošče: Cashu je sredi osemdesetih enostavno zmanjkalo gušta, dobrega gradiva pa ni dobil ali pa se ni dovolj potrudil, da bi ga dobil. Solzavi Tennessee z otroškim zborčkom. Generični avtorski gospel I Came To Believe. Še ena generična avtorska balada Call Your Mother. Pa Rock And Roll Shoes – ko bi Cash vzel vsaj tisto pesem Chucka Willisa in se ob njej spomnil svojih memphiških korenin, a pesem je napisal Paul Kennerly, takrat producent (in simpatija) Emmylou Harris, ki se je tudi izgubljala v čudno omlednih produkcijah. Dva dueta z June Carter Cash. In za piko na i še If I Told You Who It Was, kjer se pojavi ameriška »Regica« Minnie Pearl s svojim How-deeee. Pesem sta kot zabavljico (ali poklon?) napisala Bobby Braddock in Curly Putnam, eminentna countryjevska pisca, ki pa sta nekolikanj pretiravala. Tudi če pesem vzamemo kot parodijo na čudne kurnike (govorimo tudi o zakulisju) Grand Ole Opryja v petdesetih, nekako ne užge. Cash je bil pravzaprav (poleg Hanka Williamsa) eden prvih, ki je country glasbo povzdignil v umetnost in ji z oči potegnil plašnice, nakar je sam nespretno zašpilil ta krog z izbiro pesmi, kot so Who’s Gene Autry (1975) in tale zgoraj omenjena. Z zaprtimi očmi bržčas najdemo boljše poklone countryjevskim legendam, že Kristoffersonova The Pilgrim je ena taka pesem ali pa Are You Sure Hank Done It This Way Waylona Jenningsa, ki je hkrati še odlična bodica Nashvillu.
Naslovnica pričujoče plošče govori sama zase: kjer je v šestdesetih stal nevaren Cash in v devetdesetih spet nevaren Cash, tokrat stoji utrujen in naveličan Cash.
Dobra novica: na naših policah zdaj najdete ponatise vseh Cashevih plošč za Rubinovo založbo American – na vinilu!
