Demetrio Stratos : Cantare la voce (Cramps, 1978)
Glas-inštrument. Glas, ki želi ubežati tiraniji jezika, gospostvu kulturnih konvencij. Glas, ki je pripet na telo enega najbolj fascinantnih glasbenikov-pevcev moderne dobe. Demetrio Stratos je bil več kot pevec. Efstratios Dimitriou se je rodil leta 1945 v Aleksandriji v pobožni grški družini. V mladosti se je učil igranja klavirja in harmonike, zatem se je s starši za krajši čas preselil v Nikozijo na Cipru in pri sedemnajstih prišel v Italijo, v Milano, kjer je vpisal študij arhitekture in ga pustil. Igral je v zgodnjih italijanskih rokenrol ansamblih.
Leta 1972 je v Milanu skupaj s kolegi ustanovil eno najbolj prodornih, inventivnih skupin progresivnega rocka, Area – International POPular Group. Z bendom Area je bil skupaj do leta 1978. Stratos je bil noro dober frontman in ognjevit klaviaturist v bendu, ki je zastopal odkrita politična stališča. Vznemirljivi Area so bili sopotniki nove italijanske politične levice, glasbeno pa resnični rock v opoziciji, ki je spajal glasbo mediteranskega bazena in Orienta z rockom, jazzom, eksperimentom, elektrofonijo. Prva dva albuma Area pomenljivih naslovov, Arbeit Macht Frei (1973) in Caution Radiation Area (1974), sta klasiki sodobnega mednarodnega progresivnega rocka.
Stratos je bil izjemen raziskovalec in obseden mislec glasu, proučeval je glasovne tehnike vzhodnjaških in mediteranskih ljudstev. Njegovo eksperimentiranje z možnostmi glasu in oblikovanje izjemne glasovne tehnike sta ga približala sodobni eskperimentalni glasbi, italijanski in mednarodni. Redno je izvajal Cagev komad »Sixty-Two Mesostics Re Merce Cunningham« za glas in mikrofon in z njim nastopal pred mladim občinstvom. Med drugim ga je izvajal na festivalu proletarske mladine v Milanu pred 15.000 poslušalci. Izvajal je tudi skladbe drugih sodobnih skladateljev na uglednih mednarodnih festivalih.
Njegov prvi album Metrodora (za milansko založbo nove muzike Cramps iz leta 1976) je pojem oblikovanja novega polja glasovnosti. Metrodora je bila slovita bizantinska zdravilka v 6. stoletju našega štetja. Na primer, Diamanda Galas, leta 2005 prejemnica nagrade sklada Demetria Stratosa za glasbeni eksperiment, mi je v intervjuju izdala, da je bil Stratos v začetku njene glasbene poti ena največjih inspiracij, pravi svetilnik brezkompromisnosti.
Njegov drugi album Cantare la voce (1978) je izjemen dokument komadov-glasovnih študij, izdelanih vokalnih tehnik, difonije z grlenim petjem, diplofonije, dvotonskega petja. V teh letih je intenzivno sodeloval s padovskim inštitutom za fonetiko in raziskovalci človeškega vokalnega aparata. Osupljivo dejstvo je, da so njegovi glasovni parcialni toni – podobni zvenu piščali – dosegli predirnih “nečloveških” 7000 herzov.
Stratos je umrl zaradi levkemije leta 1979, star komaj 34 let. Z bendom Area so ga srečneži videli na legendarnem koncertu na Titovem trgu v Kopru maja 1978 (skupaj z Buldožerji in Pankrti).
The Gun Club: Fire of Love (Ruby Records, 1981)
Smo v Kaliforniji, v delavski četrti vzhodnega Los Angelesa. »Slab Indijanec« Jeffrey Lee Pierce in njegova banda razdajajo punk z bluesovskimi emocijami. Pierce, nekdanji lokalni šef fan kluba Blondie, je bend ustanovil s sovrstniki, ki so se klatili po losangeleških garažnih punk klubih. Med njimi je bil tudi kitarist Brian Tristan alias Kid Kongo, rudimentaren kitarist prodornega tona, ki je tik pred snemanjem prvega abuma postal član The Cramps (ti so se iz New Yorka preselili v LA), se pozneje vrnil v bend, hkrati pa je na začetku osemdesetih začel igrati tudi z The Bad Seeds in Nickom Cavom. Vez The Gun Club z The Cramps je bila stalna. Pierce je rad ponosno povedal, da je njegova mama, Mehičanka indijanskega rodu, skrbela in kuhala za Luxa, Poison Ivy in druščino.
The Gun Club so bili posebneži, deca eskplozivnega punka, ki črpa iz bluesovskega občutenja, rockabillyja in bogatega izrazja ameriškega Juga. Na prelomu v osemdeseta leta so bili nekakšen anahroni retro-blues-punk bend s svojsko teatralično energijo in pojavnostjo na odru. V zvoku starinsko prvinski, v tempu eksplozivni in aktualni. Jeffrey Lee Pierce je pisal noro lepe osebne pesmi, včasih naivno direktne, drugič bogato prispodobne. Pel jih je z visokim kričavim, zrnatim glasom, ki se je raztegnil v falzet, enim tistih srčnih glasov, ki se te dotakne takoj ali nikoli. Od mladosti ga je privlačila črnska kultura Amerik, najprej reggae (bil je velik oboževalec Boba Marleyja), soul, blues, novi jazz, miti in realnosti izobčenstva. The Gun Club so bili obličje Piercovega razočaranja nad žanrsko ozkostjo in utirjenostjo punka konec sedemdesetih let, ki ga je hotel preceči.
Prvenec benda Fire of Love iz leta 1981 v marsičem ostaja najbolj iskren in kompleten album The Gun Club, čeprav so vsi naslednji na turbulentni poti benda, ki je je ves čas razpadal in se sestavljal ob Piercovih neprestanih težavah z alkoholom in mamili, vedno dali kaj posebnega, kakšen komad, ki je močno oplazil srce. Če bi izbiral med naslednjimi albumi The Gun Club, bi se po omahovanju odločil za konceptualnega The Las Vegas Story (1984) in Mother Juno (1987), kjer se sliši Piercovo črpanje iz soula. Slednji je bil komercialno najuspešnejši album benda. Tedaj so The Gun Club nastopali skupaj z Nickom Cavom & The Bad Seeds in Sonic Youth. (Majhna ekipa iz Ljubljane in Radia Študent je vse tri bende na vrhuncu videla skupaj pomladi na nekem enodnevnem pop festivalu pomladi 1989 v športni dvorani v Düsseldorfu. Vsi trije po vrsti so bili odlični, vsak je imel za seboj močan album, Mother Juno, Tender Prey, Daydream Nation.) Pierce je na koncertih zmerom rad igral komade z vseh albumov. Trdo jedro fenov The Gun Club, ki je bilo majhno, a predano, je to zmerom cenilo in bend nagradilo. The Gun Club so bili vselej najboljši v manjših klubih in dvoranah, v katere je šlo do 1000 ljudi.
Fire of Love so leta 1981 posneli: Jeffrey Lee Pierce (glas, pesmi, slide kitara), Ward Dotson (kitara, slide kitara), Rob Ritter (bas) in Terry Graham (bobni). Na albumu so komadi, ki so leta tvorili železni repertoar benda, »Sex Beat«, »For The Love of Ivy«, »Ghost on the Highway«, »Promise Me«. Med njimi sta tudi ognjeviti priredbi »Preaching the Blues« Roberta Johnsona in »Cool Drink of Water« Tommyja Johnsona, pesmi dveh bluesmanov iz Delte Mississippija, ki sta po bluesovski mitologiji prodala duši zlodeju.
The Gun Club so nastopili v Ljubljani na festivalu Druga godba leta 1991, nekaj let pozneje, novembra 1994, pa je Pierce nastopil kot bluesman Ramblin Jeffrey Lee v Mladinskem gledališču. Jeffrey Lee Pierce ni zdržal, v večna lovišča je odšel povsem osamljen leta 1996. Divje lep komad za popotnico in njegov tour de force zadnjih let z bendom je bil »Go Tell The Mountain«.
