Mitja Reichenberg
Tarzan, Jane in ljubezen v džungli
Tarzan (Reinhard Klooss, glasba David Newman)
Več kot sto let je že minilo, odkar je Edgar Rice Burroughs napisal prvi del zgodbe o Tarzanu. Davnega leta 1912 zagotovo ni slutil, da bo prav ta lik postal (in neko ostal) legendarni človek in džungle, kralj živali, gospodar opic v človeški podobi. Prvi film po tej literarni zgodbi je nastal zelo hitro – že leta 1918 so lahko gledalci in gledalke uživali v filmu Opičji Tarzan (Tarzan of the Apes, Scott Sidney, 1918), v glavnih vlogah pa sta bila Elmo Lincoln (Tarzan) in Enid Markey (Jane). Odveč je pripomba, da je bil film brez originalne glasbe, prav enaka zasedba pa je bila še istega leta predstavljena v filmu Tarzanova romanca (The Romance of Tarzan, Wilfred Lucas, 1918). In tako se je začelo popotovanje po filmskem platnu, začela se je dolga zgodba dečka, ki postane mož divjine. Morda kot zanimivost: Wes Anderson, katerega najnovejši film Grand Budapest Hotel (The Grand Budapest Hotel, 2014) in je prejel letošnjega srebrnega medveda na Berlinalu, je pravnuk E. R. Burroughsa, ‘očeta’ Tarzana.
Verjetno je odveč omenjati veličastni začetek serije filmov, ki so prinesli (edino) filmsko slavo ameriško-nemškemu plavalcu z imenom Johnny Weissmüller. Začetek sodi v leto 1932 in v film Tarzan, opičji človek (Tarzan the Ape Man, W. S. Van Dyke, 1932), ob Weissmüllerju pa je bila nadvse mlada in prelepa Maureen O’Sullivan (kot Jane). Tarzanov krik, tisti ‘aaaaaaaaaaa …‘ na robu jodlanja, je ustvaril Weissmüller sam, posnel in oblikoval pa ga je tedanji prvi avdio možak družbe MGM, Douglas Shearer. Okoli tega sicer krožijo mnoge debate (naj bi filmski krik naredili umetno, kot kombinacijo raznih zvokov, med katerimi se omenjata slon in pozavna), vendar je igralka O’Sullivan vedno vztrajala, da je kričal Johnny sam in da je to bil dejansko njegov zvočni podpis v vseh filmih. Njegova osebna avdio znamka, bi lahko rekli. Glasbo je naredil George Richelavie, vendar producenti in studio z njim niso hoteli podpisati avtorske pogodbe, pa so mu samo plačali za nekaj glasbenih točk in njegovega imena tako ni ne na najavni ne odjavni filmski špici. V filmu pa slišimo še uverturo Romeo in Julija (Peter Ilič Čajkovski), izvajano v dramatično-romantičnem finalnem delu filma in na odjavni špici. No, pač.
Nekoliko kasneje je nastal film Tarzan v nevarnosti (Tarzan’s Peril, Byron Haskin, 1951), v katerem sta se pokazala Lex Barker (Tarzan) in Virginija Huston (Jane). Barkerja poznamo predvsem po njegovi vlogi v filmih Winnetou, kjer je upodobil Old Shatterhanda, skoraj dobro glasbo pa je tedaj naredil Michel Michelet.
Bolj kot ne po(ne)srečena verzija Tarzana izhaja iz leta 1981, gre za film Tarzan, opičji človek (Tarzan, the Ape Man, John Derek, 1981), v katerem se je na lijanah gugala Bo Derek (kot Jane, vsekakor) in vzbujala domišljijo tedanji mladini. Nepomemben je bil tako ob njej Miles O’Keeffe (Tarzan), ki se je izredno napenjal in ustvarjal vtis mišičnjaškega opičjaka. Glasbo je ustvaril Perry Botkin in z njo več ali manj prišel ter odšel iz filmskega sveta.
Delne omembe vreden je bil nato film Greystoke: legenda o Tarzanu, gospodarju opic (Greystoke: The Legend of Tarzan, Lord of the Apes, Hugh Hudson, 1984). Film je doživel kar tri nominacije za oskarja (stranska moška vloga /Ralph Richardson/, predelava scenarija /Robert Towne in Michael Austin/ ter maska /Rick Baker in Paul Engelen/), kot par pa sta v njem nastopila Christopher Lambert (Tarzan) in Andie MacDowell (Jane). Delno posrečeno glasbo je naredil John Scott.
Tukaj je še film Tarzan in izgubljeno mesto (Tarzan and the Lost City, Carl Schenkel, 1998), kjer pa je zasedba bolj majava – Casper Van Dien (Tarzan) in Jane March (Jane). Film je bil flop, tako za ekipo, kakor za kinematografe. Glasbo je priložil Christophe Franke, sicer skladatelj dobrega formata (študij končal v Berlinu, piše pa v Penderecki-Cage-Stockhausen stilu), a z nji ni uspel spraviti filma do kakšnega posebej omembe vrednega naslova.
Ne smemo prezreti še produkcije Walta Disneyja, ki je dala kar nekaj tega materiala, opaznejši pa je vsekakor animirani film Tarzan (Chris Buck in Kevin Lima, 1999), ki je prejel prestižnega oskarja in zlati globus za originalno glasbo in song (Phil Collins – pesem You’ll Be In My Heart). Nekako takole pa se tudi zaključuje kratka filmska zgodovina tega lika, ki je sedaj ponovno oživel v animaciji z naslovom Tarzan (Reinhard Klooss, 2014), za katero pa je partituro pripravil David Newman. Prav je, da mu prisluhnemo.
Newman je ustvaril in posnel glasbo za današnji čas – čas, v katerem se dogaja ta nova filmska zgodba. Na odpravi globoko v afriško džunglo v nesreči helikopterja umreta John Greystoke in njegova žena, ki sta tu raziskovala prizorišče padca skrivnostnega meteorita. Preživi samo njun sinko J. J., ki sta mu bila nadela ljubkovalno ime Tarzan. V razbitinah ga odkrije skupina goril in ga vzame za svojega. Tarzan skoraj celo desetletje odrašča in se uči krutih zakonov džungle, preden sreča drugo človeško bitje – pogumno in prelepo Jane. Med njima se vname ljubezen na prvi pogled, toda zadeve postanejo nevarne, ko William Clayton, ki je prišel v Afriko z Jane pod lažno pretvezo, razkrije svoje prave namene. Tarzan mora seda uporabiti prav vse sposobnosti, da zaščiti svoj dom in žensko, ki jo ljubi. Partitura nas vodi praktično po vsej zgodbi in ima 24 samostojnih delov.
Prvi del ima naslov Prologue in je dejansko nekakšna kratka glasbena uvertura v celotno dogodivščino. Prepoznamo lahko osnovni glasbeni žanr, ki je med močno dramatiko velikega filma in pripovedjo tipično mladinsko naravnanih filmskih podob. Sledi del Family Fun, kratka in simpatična glasbena dogodivščina, v kateri se Newman razigra in ponudi nekaj glasbene brezskrbnosti družine mladega Tarzana. Posrečeni liki se celo na trenutke ujamejo z glasbo, kakor bi šlo za mickeymousing, priljubljeno tehniko glasbenega pisanja v studiih Walta Disneyja. Naslednja skladba ima naslov Kala and Kerchak, ali na kratko – živalska zgodba, opičja pripoved. Rahla, na trenutke koprenasta orkestracija, ki pa preide v težje ritmične figure in ponuja pogled na živalski svet tudi kot stanje preživetja, narave, džungle. Temu sledi spoznanje Tarzan is Alive, kratka glasbena prigoda, nekakšno spoznanje, da lahko gredo stvari tudi v pravo smer. Tarzan torej preživi, vendar je sam – a sredi divjine vsekakor ni osamljen. In tako se prebudi – Tarzan Wakes Up. Lahko bi rekli, da začne kot deček odkrivati vse, kar bo kasneje kot mož potreboval. Glasba se spremeni v dobro so-kreatorko podobe in zgodbe, ponudi ritmično trdnost in hkrati liričnost, se zazre v dečka in mu ponudi zavetje. In ne manjka humorja, kar pa je prav danes žal tako redko.
Skladatelj Newman se nato predstavi v delu Growing Up, torej v glasbenem odraščanju, v katerem izredno spominja na svojo partituro, ki jo je pred leti naredil za animacijo Ledena doba (Ice Age, Chris Wedge in Carlos Saldanha, 2001). Ne moremo prezreti tudi tonov, ki smo jih že srečali tudi v njegovi glasbeni pripovedi za film Anastazija (Don Bluth in Gary Goldman, 1997), kjer je bil celo eden od nominirancev za oskarja za filmsko glasbo. Temu sledi Tarzan Climbs Tree, smiselno glasbeno nadaljevanje prejšnjih treh stavkov, ki se izpoje in izpove v glasbi Tarzan Looks Beyond, piki na i njegovega raziskovanja in odkrivanje prostora v neizmerni džungli. Newman se s svojimi glasbenimi elementi poda na pravo pustolovščino, dramaturško drzno in sunkovito pripoved, ki dobro skriva dele lirike in jo pokaže le v določenih trenutkih. Predvsem pa tedaj, ko to potrebuje slika. In končno – Tarzan Helps Jane. Njegova pomoč je sicer razumljiva, a Newman za glasbeno oblikovanje uporabil klavir, glasbilo premišljevanja in osamljenosti, glas harmonizacije srca in razuma. Glasba se spremeni v pravljično spogledovanje, široki godalni loki pa dajejo glasbeni frazi pravo noto, za katero tako ali tako vemo, kam vodi. Temu delu sledi Jane and Dad, glasbena pripoved razmerja med Jane in njenim očetom. Če preskočimo nekaj tipičnih komadov (Tarzan Fight, Jane Returns to the Camp, Blackmail), potem je tukaj prva velika filmska tema: Tarzan and Jane, ki se logično nadaljuje v Tarzan and Jane in the Lake. Dolgopotezna melodija se razsvetli v dobri, udarni orkestraciji, ob njej pa vsekakor ne manjka vokala, ki daje kompoziciji nekakšen epski pridih. Jane in Tarzan se zavedata, da morata delovati skupaj, če želita preživeti vse nevarnosti, ki so okoli njiju. Predvsem nevarnosti ljudi, ne živali – da ne bo pomote.
Dober glasbeni del je tudi Entrance to Cave, razlita glasbena poanta, ki se vzpenja in pada v sekvencah kratkega, a smiselnega loka. Stroga ritmika je dovolj svarilna, da se lahko posvetimo pripovedi slike in opazujemo vsak kotiček platna. Tudi Reunion ima ta pridih, vendar se spogleduje bolj z mračnimi silami in pošastnimi naklepi, kakor pa z melodičnostjo. In tragični konec Kale – Kala Is Shot. Skladbo je treba poslušati in razumeti skupaj z naslednjim delom, to je Tarzan Mourns for Kala, saj predstavljata nekakšno dvojico, par življenja in smrti, nekoga, ki odhaja in nekoga, ki ostaja. Tragika glasbe ni objokovanje, temveč nekakšen notranji patos, s katerim se pravzaprav Tarzan prvič sreča. Izguba nečesa, kar ga je uvedlo, celo vpeljalo v življenje. Notranji vokal v glasbi izpolnjuje prisotno-odsotno zgodbo, polno spominov in moči. Nato pa Take Me to the Meteor, glasba, ki vrača Tarzana na njegov začetek, na izvor srečanja z džunglo in njenimi zakoni. Hitrost gibanja in napetost se izpopolnjujeta v trobilih, rasteta skupaj z odločitvijo, kaj narediti. Logično glasbeno nadaljevanje je v Detonation in 8 Minutes, s katerim pa se pripravimo na neizbežen konec. Glasbena dramaturgija se stopnjuje s pričakovanji v sami zgodbi, poanta vsega pa je očitno v večni dilemi: v odločitvi med pravim in napačnim korakom.
In že imamo v ušesih pričakovani Finale, glasbeni povzetek prej slišanega in doživetega materiala, s katerim nas Newman ponovno popelje po svojem glasbenem svetu Tarzana. Izpovednost glasbenega materiala nas prepriča v premagano težavo in zlo, v ospredje postavi ljubezen, pripadnost in odločitev za pravi korak. Je džungla tista, ki lahko vzgoji občutke za pravičnost kljub vsej svoji krutosti? Morda pa prav zaradi tega.
V filmu se pojavi tudi skladba Loud Like Love, ki jo izvaja britanska alter-rock skupina Placebo. Je del njihovega lanskoletnega (novega) albuma, v katerem se ukvarjajo z različnimi pogledi in zgodbami ljubezni – od romantičnih in srečnih, do tistih nesrečnih in manj dobrih. Med skladbami tega albuma zna biti izredno zanimiva Too Many Friends, v kateri opozarjajo na ljudi, predvsem mlade, ki so odvisniki od interneta in socialnih omrežij, v katerih iščejo in, logično, ne najdejo prijateljev – čeprav jih imajo na tisoče. V tem duhu je zagotovo edino Tarzanova džungla pravo mesto, v katerem je možno spoznati in začutiti prijatelja, prav tako pa srečati sebe in tisto čudno stvar, ki ji tako radi rečemo ljubezen.
