Mitja Reichenberg

Poplava vseh poplav z milostjo na koncu

Noe (Noah, Darren Aronofsky, glasba Clint Mansell, 2014)

 

 

Prazgodbe so vedno pomembne. Pripovedujejo o tem, kako je človek gledal na svet okoli sebe, kako si ga je razlagal in kako ga je pripovedoval in kako ga je naposled posredoval novim rodovom dalje. Prazgodbe, pramiti, pravljice – vse to je del človekove zgodovine, prav tako, kakor zapisi v piramidah, poslikave jam in najdeni predmeti izpred milijonov let. Prav tako, kakor okostja dinozavrov.

Zgodba o hudobnosti ljudi je stara kot svet, bi lahko rekli. In marsikatere religije pripovedujejo načine, kako se je svet nekoč očistil vsega tega (ali pa se je očistil vsaj delno) in kako je potem pravično in izbrano ljudstvo nadaljevalo svoj razplod. Tako je bil tudi Noe (hebrejsko Noah, arabsko Nuh) svetopisemski očak, ki ga pač najpogosteje povezujemo z vesoljnim potopom, poplavo vseh poplav, ki bi jo naj doživel svet pred časom. O njem znajo pisati in kaj povedati tako v krščanstvu in islamu, kakor tudi v judovstvu. O njem se piše v Prvi Mojzesovi knjigi (1Mz 5-6) kot o sinu Lameha in pripadniku desetega rodu po Adamu in Evi. Noe bi naj imel tri sinove z imeni Sem, Jafet in Ham. Vsi vemo, da bi naj zgradil barko (v mnogih jezikih ji pravijo Arka), vanjo vkrcal svojo družino in po sedem živali vsake vrste (bolj natančno: kar se plazi in gre) in jih tako rešil pred velikim potopom. Štirideset dni je bil svet popravljen, saj je voda pokriva vso zemljo in je bilo konec vsega, kar je bilo na kopnem. Še ena zanimivost mimo filma – Noe bi se naj, ko je bilo vsega konec, ustalil, zasadil vinograd, pridelal mnogo vina in se ga nekega dne napil kot žolna. Tako nemarno pijan je napol nag zaspal v svojem šotoru, pa je njegovo golo rit in vse ostalo videl sin Ham – in ojoj, s tem (tako imenovanim Hamovim grehom) se je začelo svetopisemsko prekletstvo njegovih potomcev, ki traja še danes. Čeprav revež ni bil prav nič kriv. Judje se imajo za Semove potomce in se imenujejo zato Semiti, če vedno pa imajo Hamove potomce (Hamite, torej Arabce) za bistveno manj vredne. Nič ali pa prav malo vemo o potomcih Jafeta. Toda: pijani Noe pri tem ne velja za krivega, čeprav se ga je sam in po svoji volji nacedil – biblija mu ne očita nikakršne krivde. Islamsko izročilo tega neljubega dogodka raje sploh ne navaja, prav tako pa tam ni niti sledu o prekletstvu Hamitov. Noe bi naj umrl v starosti 950 let, saj je bil ob potopu že 600 let star, potem pa jih je živel še 350. Generacije po vesoljnem potopu pa vsekakor niso bile več tako obdarjene, verjetno za vsak primer – saj bi drugače bil potreben dokaj hitro ponovni potop sveta. Toliko o tem – poglejmo raje, kaj ima povedati film.

Darren Aronofsky, režiser osupljivih čustvenih in vizualnih mojstrovin, med katerimi so Črni labod (Black Swan, 2010), Pi (1998) in Rekviem za sanje (Requiem for a Dream, 2000), predstavlja filmsko adaptacijo biblične zgodbe o apokaliptičnem vesoljnem potopu. Samotarski Noe (Russell Crowe) doživi vizijo konca sveta, zato se odloči s svojo družino zgraditi velikansko ladjo, kamor se bodo med uničenjem sveta lahko zatekli skupaj z živalmi. Njegovo početje opazi izprijeni lokalni poglavar Tubal (Ray Winstone), ki se želi polastiti Noetove barke, toda božji izbranec ima na svoji strani nepričakovane sile pravičnosti in božjega srda. V filmu srečamo še druge biblične junake, med katerimi so Metuzalem (Antony Hopkins), sinovi Ham (Loga Lerman), Sem (Douglas Booth) in Jafet (Leo McHugh Carroll), potem je tukaj še sirota Ila (Emma Watson), o kateri sicer biblija nima česa povedati, enako je izmišljeno ime Noetove žene Nameh (Jennifer Connelly), prav tako pa so žene teh velikih možakov čiste anonimke, kar je tipično za krščansko odmikanje ženske iz vsakdana, zgodovine in sploh sveta. Ženskam je (bila) namenjena samo poslušnost, rojevanje otrok in skrb za hrano, kar velja v mnogih skrajno tradicionalnih in patriarhalno postavljenih družinah še danes. Glasbo za film pa je naredil skladatelj preizkušenega tandema, torej Clint Mansell.

Skladatelj Clint Mansell (1963), znan predvsem po svoji odlični partituri za film Rekviem za sanje, se je ponovno obrnil na kvartet Kronos in skupaj z njimi naredil kar zajetni glasbeni opus za film o Noetu. Svojo glasbeno pot z Aronofskym je začel pri filmu Pi, vendar lahko rečemo, da manj uspešno. Tudi v lanskoletnem filmu Stoker (Chan-wook Park, 2013) glasbeno ni ravno blestel, kljub obetavni igralski zasedbi (Mia Wasikowska, Nicole Kidman, David Alford in Matthew Goode). Tokratni izziv je bil biblična pripoved, pomaknjena v čas nekam daleč za obzorje duha, kar je zanj pomenilo vsekakor nov glasbeni pogled na platno. Bibličnih filmov in spektakelske glasbe je v zgodovini filmskih partitur na tone, ene so boljše, druge pa pričakovano bombastične – vsem pa je skupno kar nekaj potez, ki jih pač ne gre prezreti, ko oblikuje glasba za takšne množične filmske podobe. Tako očitno tudi Mansell ni ušel nekaterim stereotipnim posplošitvam in očitnim znanim prijemom. Orkestracijo so mu naredili Matt Dunkley, Tony Blondal, Richard Bronskill in Stephen Coleman, orkestru in zboru je dirigirala Sandra Park, solo violončelo je igrala Vanessa Freenairn-Smith, kitaro Mike Fonte in Mark Stewart, klavir, melotron, bas kitaro in Moog sintesajzer pa Clint Mansell sam. Vsaj nekaj.

Partituro začne s skladbo At The Beginning, There Was Nothing. Na začetku morda res ni bilo ničesar, a o tem bi se lahko razpravljalo – glasba pa je očitno bila in Mansell nam jo je napisal. Partitura je temna pripoved o temnih časih, o pričakovanju in sestavljanju sveta v nekaj, kar je pač sedaj postalo. Sledi The World Was Filles With Violence, glasba resnice današnjega vsakdana, bi lahko rekli. Res je, da se Mansell ozira na biblično izročilo, toda v glasbi, in sicer v vsebini sveta, ne moremo odkriti za tem naslovom ničesar novega. Svet je bil in je svet pokolov, sovraštva, umorov, vojn in objokovanja. Pač. Nadaljuje se delom The End Of All Flech is Before Me, torej biblično izhodiščno idejo, v kateri je odlično predstavljen violončelo-solo in ji tako rekoč kraljuje. Spevnosti, podobna napevu iz daljave, se prekrije z ostrejšimi harmonijami, ob tem pa Moog obarva glasbeno ozadje v žalobno fresko prihajajočega zatona sveta. In končno – Sweet Savour. Sladek okus po rešitvi, po možnosti novega sveta, kakršen je bil obljubljen, a je očitno že pri Adamu nekaj spodletelo. Le kaj? Krščansko sveto pismo ima za to spodletelost takoj priročno razlago: kriva je bila ženska, torej Eva, ki je hotel več, kakor ji je bilo ponujeno, čeprav je dobila vse. Mar bi bog bil moder in ostal samo pri enem človeku, pa bi bila na svetu red in mir, a ne? In tako se tudi ta okus spremeni v grenko glasbeno preizkušnjo.

Mansell nadaljuje svojo pripoved in zapiše del z naslovom The Fallen Ones. Lahko bi rekli, da je to glasba o odpadnikih, o onih, od katerih je bog odvrnil sicer svoj milosten (?) pogled in jih prečrtal s seznama tistih, ki so vredni živeti na njegovi zemlji. Komponist nam ponudi premišljujočo glasbo, s počasnim utripom spremljajoče se temačne pripovedi osamljenih tonov, ki se vsake toliko ujamejo v harmonijo sfer. Sledi For Seasons, And For Days, And Years, pripoved o dolgotrajnem premišljevanju več sto let starega Noeta, ki mora spregovoriti o svojem videnju potopa, o možnosti za rešitev in o tem, kako je božja jeza pač neustavljiva. Glasba se postavi v koprenaste zvoke sanj, iz katerih tke niti prividov in halucinacij, ki bodo odrešile peščico dobrih. Pulz, ki se izvije iz nje v drugem delu, je nasilen, vendar obetaven. Pomaga poganjati blodnjo naprej, filmska podoba pa pri tem ne skopari s svojo sivo modrino in trpkostjo. Potem pa – Make Thee An Ark! Končno prava beseda na pravem mestu. Današnja arheološka mitologija sicer trdi, da so ladjo že našli, še več: našli so jo na različnih krajih in našli so več ladij. Kar je pravzaprav zgodovinsko-biblični paradoks, vendar s strani pameti niti ne toliko neverjetno. Zakaj pa bi naj samo Noe znal graditi ladjo, a? Torej – prišlo je povelje z oblakov, da naj zgradi ladjo in tako reši one, ki so predvideni za to, da se jih reši. In tako se je bilo (baje) zgodilo.

Delo je bilo dolgotrajno in naporno, polno tegob in skušnjav, težav s sosedi in ostalo človeško svojatjo, vendar je, očitno, na koncu le uspelo. In na ladjo je prišlo vse, kar je lezlo in šlo, Every Creeping Thing That Creeps, zapiše Mansell. Naraščajoča glasbena motivika se prepleta sama s seboj in skupaj s filmsko sliko resnično ustvarja megalomanski učinek gneče, moči množičnosti. Vendar – kako spraviti vse na palubo? Odgovor je pravzaprav na dlani: težko. Sledi neizbežna volja, srd, božja jeza, dež in apokalipsa, ki jo komponist izreče v delu z naslovom I Will Destroy Them, s tem pa seveda podpiše zavezo z dobrim bogom, ki medtem v mukah in strahu pokonča ostale odvečne podatke tega planeta. Ampak od tedaj je minilo že resnično mnogo let, pa bi bil morda sedaj potreben nov dogovor ali pa vsaj kakšna dodatna alineja k tej zavezi, k tej sodobni pogodbi, da se stvari spet postavijo tja, kjer so nekoč že bile. Vse to se podčrta še v skladbi Flesh Of My Flesh, ki prične tako, kot bi se uglaševal orkester. Iz trpke kakofonije izraste otožna melodija, misel na edinost človeka z božjo podobo, boga s človeško naravo. Toda to je že blasfemija in s takšnimi stvarmi se morda tudi danes ni za šaliti. Nikoli se ne ve, kdo vam bere za hrbtom.

The Wickedness Of Man, velika šibkost človeštva je pač nekaj, kar je vgrajeno v nas, kar ni od dobrega duha, temveč je tam zato, da smo lahko vsake toliko od dobrega boga tepeni. Skladatelj uporabi zvoke činel, ki delujejo bolj kot verige, kot strašno rožljanje s peklenskimi pripomočki, katere sicer nekateri uporabljajo tudi v druge namene. Celo cerkvena inkvizicija se je izkazala kot zelo učinkovita, ko je zažigala, razčetverjala, utapljala, v vrelo olje namakala, lomila kosti in iz kože dajala dekleta, ženske in ostale pametne ljudi še ne tako daleč nazaj. Ampak o tem žal Noe ni vedel ničesar, saj je prej umrl. Tako je ta del glasbe nekakšna predhodna žalostinka za In Sorrow Thou Shalt Bring Fprth Children. V žalosti rojeni otroci, dobra božja popotnica kasnejšim rodovom, ni kaj. A se je sploh splačalo preživeti potop, če pa je potem bog milostno prevzel poveljevanje in nadzor nad vsem – človeštvo pa bi mu naj bilo še celo hvaležno za to. Glasbeno objokovanje sledi v delu Your Eyes Shall Be Opened, And Ye shall Be As Gods – tvoje oči naj bodo odprte, vi pa boste kot bogovi. Zakaj ta glasba ni radostna? Tukaj lahko damo prav skladatelju, da jo je naredil zadržano in ne-veselo, saj vprašanje človeško-božanskega očitno ni tisto, kar bi lahko prinašalo srečo. The Flood Waters Were Upon The World, svet je postal eno veliko morje, glasba pa morriconejevsko apokaliptična, vendar mirno zadržana in mračna, tegobna ter pusta. Sicer z naraščajočo dinamiko na koncu, vendar kot poravnana gladina. In dalje: By Man Shall His Blood Be Shed, od človeka prelita kri naj bo zaveza za vse čase. Kopno je samo iluzija, očitna metafora za nekaj, kar ima šele priti. Pobijanje je, kakor je rekel Jacques Le Goff, samo ena od zabav in načinov preživljanja prostega časa. Očitno tako za boga, kakor za človeka. Evo, pa imamo podobnost, ki je nismo hoteli. Sledi The Judgement of Man. Sodba. O tem verjetno ni treba posebej razglabljati – Mansell jo sliši kot mogočno padajočo malo terco, kot udarce in mrakobno glasbeno tvarino. Verjetno bo držalo, bomo videli in slišali, če sploh bomo.

The Spirit Of The Creator Moved Upon The Face Of The Waters – in stvariteljev duh je ponovno vel nad vodami. Gre verjetno za enega najdaljših naslovov filmsko-glasbenih tem, kar jih je možno zaslediti. Mansell seže ponovno po violončelu, dobro se sliši kvartet Kronos, latinci bi rekli nomen est omen – in tukaj je tako, kakor bi njihov nomen postal resnično omen. In sedaj Forty Days And Nights, štirideset dni in noči čakanja in plutanja, pričakovanja in upanja. Ubijanje časa, zaupanje v Kronos. Glasba je notorična, sistematično ravna in dolgočasna v vseh razsežnostih. Enako, kakor štirideset dni v nemilosti Kronosa, grškega boga časa. Nato pa What Is This That Thou Hast Done. Kaj je to, kar si naredil? Dobro vprašanje po potopu, ni kaj. Glasbena poanta pa ni najbolj jasna. Material je vzet nekje iz samega začetka, vendar mu ne moremo pripisati prav veliko napredka. Temu sledi The Fear And The Dread Of  You, veliki strah in groza. Skladatelj se tega naslova loti dokaj umirjeno, z valujočimi glasbenimi elementi in oddaljenim zvonom, ki se očitno pojavlja kot znanilec ure dokončnega odločanja med življenjem in smrtjo. Filmski elementi so sicer jasno postavljeni, moramo pa priznati, da so zapleti tako na ladji kakor med samimi člani posadke včasih resnično za lase privlečeni in mukotrpni. Prav, človeštvo je v riti, dajmo nekaj narediti za to, ne pa poklati ene, potem pa se spraševati o tem, če je z bogom še vse v redu, ali pa nima časa za one, ki se osamljeno gugajo na morski gladini in ne vidijo več ne konca in ne smisla v svojem početju. Eh – skladatelj se končno prebudi v partituro z naslovom And he Remembered Noah, bog se je končno (!) spomnil, da je Noeta in njegove pustil tam nekje med valovi na veliki modrini. Bravo, še dobro, da se je, saj bi drugače filma ne bilo nikoli konec, glasbe pa tudi ne – in Mansellu bi prej kot slej zmanjkalo inspiracije.

In dobri bog je tako ponovno pognal čas, Mansell pa temu v čast napisal skladbo Day And Night Shall Not Cease, dan in noč naj ne mineta. Očitno je, da bodo stvari končno stekle spet po starih tirih in se bo pokazal smisel te poplave. Golobica bo prinesla vejo in vse bo spet po starem. Melodija tega dela je več kot zamaknjena, je otožno sanjava in polna lepih obljub, upanja, zaupanja in pričakovanja. Film vsekakor ne bo spregovoril o Noetovem popivanju, saj je za to najverjetneje poskrbela cenzura, ki mora prepustiti gledalce in gledalke v prepričanju, da je ta hudo star možak pa le naredil za človeštvo nekaj izjemno dobrega. In tako pride na vrsto milost, skladba Mercy Is, v izvedbi Patti Smith. Kronos kvartet in Patti Smith se zasučejo v elegijo o času, upanju, sanjah, skrbeh, strahu, obljubah, spominu, nebu, zemlji … skratka – o vsem. Tako se med grmenjem, vsemi ognjenimi padajočimi kamni, vodo, živalmi in ljudmi rodi nov pomen življenja.

Še dobro, da je tako, saj upanje na milost umira zadnje.

Mercy is as mercy does
Wandering the wild
The stars arise watching you
A breath upon a cloud

Two white doves
Two white wings
To carry you away
To a land in memory
A land in memory

The sky is high
The earth is green
And cool below your feet
So swiftly now beneath the bow
Your father waits for thee
To wrap you in his healing hands
As the night sky weeps

Two white doves
Two white wings
To carry you away
For mercy is the healing wind
That whispers as you sleep
That whispers you to sleep