Robert Johnson : King of the Delta Blues Singers (Columbia, 1961)
Na gramofonu se suka vinilna plošča. Zelo pomemben, vpliven nabor posnetkov, ki se je takoj znašel med kultnimi albumi majhne, fanatično privržene poslušalske skupnosti, ki je po svetu poslušala blues. Columbia ga je izdala leta 1961. Bil je nabor tedaj ohranjenih in tonsko prečiščenih posnetkov z dveh komercialnih snemanj in plošč na 78 obratov za katalog »race records«, ki jih je leta 1936 in 1937 v Teksasu snemal mladi blues kitarist in pevec iz Misisipija Robert Johnson (1911 – 1938).
Ja, izrekli smo ime, okrog katerega so se po nasilni smrti 1938 spletle legende, še bolj se je krepil južnjaški mit o »pokvarjenem bluesmanu«, ki je krivo-nedolžen, mit o križišču, po katerem je pevec prodal svojo dušo Črnemu možu, hudiču, saj mu je dal uglasiti kitaro. Robert Johnson ni bil edini. Podobno je veljalo za starejšega izjemnega pevca iz Misisipija, Tommyja Johnsona, kitarist in pianist Peetie Wheatstraw se je imenoval »Devil’s Son-in-Law«.
Prva generacija ameriških folkloristov, začenši z Alanom Lomaxom, in vse naslednje generacije belih raziskovalcev bluesa so spletle slogovno genealogijo bluesa iz Delte Misisipija, črto prvinskega bluesa, ki je potekala od »očeta« Charleyja Pattona, prek Sona Housa in Roberta Johnsona do Muddyja Watersa in Elmorja Jamesa. Ko je Columbia leta 1990 izdala dvojni CD vseh dostopnih posnetkov Roberta Johnsona (29 plus dodatnih 12 neizdanih izvedb), je njegov posneti blues že drugič, tretjič zapored obsedel novo generacijo poslušalcev. In tedaj so vestni bluesovski stezosledci obelodanili dve obstoječi fotografiji mladega, privlačnega pevca (pred časom so našli še tretjo, ki je bolj sporna).
Recimo raje drugače, Robert Johnson je bil v svojem času relativno neznan potujoči bluesman, ki je v lokalnem okolju poosebljal živo bluesovsko mitologijo, obenem pa je kot napol profesionalni blues glasbenik s svojimi pesmimi naznačeval prehod v popularni blues. Te moderne elemente – in ne arhaičnih – je v njegovem bluesu črnska poslušalska skupnost najbolj cenila. Bil je pevec, ki je poljubno in avtorsko originalno prečkal vse mostove čez reko Misisipi, osnovni razširjeni slog in metaforično izrazje bogatil s popularnimi bluesi svojega časa, z boogijem, swingom, »walking bassom«, popularnimi pesmicami svojega časa in to tedaj, ko je bil blues prevladujoča črnska popularno-glasbena oblika na ameriškem Jugu.
O Robertu Johnsonu so pisali številni avtorji različnih profilov, Peter Guralnick, Greil Marcus, Robert Palmer, David Evans. Morda je naše oddaljeno umevanje in načine poslušanja njegovega bluesa še najbolje zadel Elijah Wald v knjigi Beg iz Delte. Robert Johnson in iznajdevanje bluesa (2004, njen prevod, ki malo šepa, je izšel leta 2007 na Hrvaškem pri založbi Šareni dućan). Walda v njegovi historični obravnavi med drugim zanima, zakaj se je konstrukcija bluesa v Delti Misisipija (Delta je ime za rodovitno ravnica na severozahodnem delu zvezne države ob reki Misissipi, kjer so največ gojili bombaž) in iznajdevanje tradicije žanra »Delta bluesa« retrospektivno zgostila okoli njegovega osrednjega izvajalca, Roberta Johnsona, in to zlasti v Angliji v času formiranja rocka, ki se je opiral na blues in oblikoval posebno bluesovsko mitologijo.
Wald sklene takole: »Ko je Robert Johnson postal mitska figura, skorajda podobna božanstvu, je to postal kot del evropske religije umetnosti in ne nekakšne afroameriške duhovne tradicije. V črnski folklori ni slaven zaradi prodaje svoje duše. Slaven je v belski folklori kot arhetip senzibilnega umetnika, ki je umrl v najboljših letih. Beli ljubitelji so ga povzignili na svoj panteon, ki pa je panteon romantičnega gibanja iz 19. stoletja.«
Že ta album-kompilacija je zajel komade, zaradi katerih se je razširil njegov glas. Učili so se jih igrati britanski in ameriški blues rockerji. Občutenje izgubljene ljubezni, prevare, nemirne preganjavice, temne usode iz neke preteklosti in drugačnega socialnega prostora ni nikoli zvenelo tako moderno in »večno«.
Album je za nazaj pomagal ustoličiti »kralja Delte«. Na njem so med drugim komadi »Crossroads Blues«, »Preaching Blues«, »Kindhearted Woman«, »Hellhound on my Trail«, »Me and the Devil Blues«, ki so postali del železnega repertoarja bodočih bluesmanov. 16 modernih bluesovskih komadov, ki jih je z nemirnim, tresočim prodornim visokim glasom, s perfektno prstno tehniko ritmično zafrknjeno igral mladi pevec. Johnson je izpilil predirno, rezko in natančno igranje kitare s »slidom« v odprtih uglasitvah. Imaginarna konstrukcija žanra gor ali dol, to so (postale) osnove popularne godbe.
Captain Beefheart & His Magic Band : Trout Mask Replica (Straight Records, 1969)
Trout Mask Replica je eden najbolj čudaških, vznemirljivih, nenavadnih albumov konca šestdesetih let prejšnjega stoletja. Še danes, po dobrih štiridesetih letih, ostaja predmet fascinacije, navdiha, jeze in frustracij z večnim vprašanjem: »Od kod tem tipom takšna upičena muzika?« Je čudovito nemogoča, dražljiva glasbeno diletantska mojstrovina. To je dvojni album progresivnega tradicionalista in avantgardnega ustvarjalca v vseh pogledih.
Don van Vliet alias Captain Beefheart (1941 – 2010) je bil posebnež, po poklicu likovni ustvarjalec, ki je naredil kar zavidljivo likovno kariero. Od leta 1964 je bil tudi vodja benda, ki je po vrsti menjal člane. To je bil njegov Magic Band. Prvič ga je zbral na robu puščave v kraju Lancaster v Kaliforniji. Navdih zanj je bil rock, ki ga je sejala britanska invazija mladih bendov. Zgodovinski paradoks je znan. Britanski bendi so nazaj v ZDA zanesli predelano in prisvojeno glasbo iz ameriških črnskih pasov.
Prva singlica benda je bila priredba pesmi »Diddy Wah Diddy«, ki jo je sejal Bo Diddley. Že na prvih posnetkih in albumih benda, The Mirror Man Sesssions (1967/1971) in Strictly Personal (1968) se zasliši drugačna bluesovska žilica, resnične metamorfoze, ki jim je podvržena tradicionalna ameriška godba. Vse skupaj zveni kot nekakšen »funky-avant-Delta blues jam session«. Podtokovi glasbenega modernizma, eksperimenta, tedaj razpršene »psihedelije« in podobnih strahov so slišni povsod, vdirajo na površje in spet poniknejo. To je odprta hermetična godba.
Gradivo za dvojni album je v posebnem režimu, ki je včasih mejil na fanatično ustvarjanje v bedi in lakoti članov benda, nastajalo nekaj mesecev leta 1968 na obrobju Los Angelesa, v dolini San Fernando v najeti hiši, Beefheartovi ustvarjalni komuni. Producent albuma je bil Vlietov mladostni prijatelj, včasih tudi zoprn tekmec, Frank Zappa, ki je dvojni album izdal pri svoji založbi Straight Records.
Bend je kot zmešan skupinsko vadil nekaj mesecev, Beefheart je bil včasih prav tiranski. Ko mu je zmanjkalo idej, jih je nadgradil bend. »Zbral sem glasbenike, ki nikoli prej niso igrali. Zato, da bi se otresli ego-zavesti, tega neskončnega, jaz-jaz-jaz«, je pozneje pojasnjeval Beefheart. To ne bo povsem držalo. Vsi po vrsti so imeli za seboj glasbene izkušnje v bendih, nekateri – Cotton in French – so obiskovali glasbeno šolo.
Kdo je torej igral v Magic Bandu: Zoot Horn Rollo (flavta, kitara), Jeff Cotton alias Antennae Jimmy Semens (steel kitara), Captain Beefheart (basklarinet, tenor in soprano saksofon, glas), The Mascara Snake (basklarinet, glas), Rockette Morton (bas, pripoved), John French alias Drumbo (bas).
Bolj je res, da ti glasbeniki niso igrali skupaj takšne glasbe. Godba še vedno ohranja bluesovske sledi, toda prekrite so s freejazzovskimi pasažami, poetičnimi eskapadami, eksperimentiranjem z rockovskim zvokom.
Večino 28 komadov so po mesecih skupnega muziciranja posneli v šestih urah. Z dodatnim nasnemavanjem glasov in končnim miksom so celoten album končali v štirih dneh. Štirje dnevi, ki so postali večnost, emblem burne domišljije, ustvarjalnega fanatizma in artistične prizemljenosti. Bizarno. Klasika.
