Tega se praktično nihče ni nadejal. Vračanje in recikliranje rockovske preteklosti je resda uveljavljena praksa zadnjih 20 in več let, ampak nekatera dejstva in izjave so preprečevala že samo misel, da bi se lahko vrnila še ena od izvirnih angleških t. i. postpunk skupin s konca sedemdesetih. Zgodilo se je natanko to; po večkrat oživljenih Wire in Gang Of Four, po The Raincoats in The Slits, po Public Image Ltd, se na koncertne odre in v snemalni studio vračajo še bristolski The Pop Group.
Mark Stewart, prvi glas zasedbe, je bil tisti sporni člen, zaradi katerega se ponovna aktivnost The Pop Group ni zdela mogoča. Vsa leta je zavračal že vprašanja v zvezi z njimi, po svojih močeh je preprečeval ponatis starih plošč, z ostalimi člani skupine praktično ni imel stikov. Bil je in je še vedno zagovornik skrajnih načel, tako v smislu dejavnosti v okviru popularnoglasbenega posla kot pri izražanju političnih stališč. Pri The Pop Group je bil politični angažma tesno povezan z osebnim prepričanjem članov skupine, že samo ime pa jasno izraža njihovo ironično držo. Vedeti je treba, da so The Pop Group nastali v burnih punkovskih časih in to na obrobju dogajanja, nekako odrinjeni, a zato poudarjeno samosvoji. Izven glavnega toka. Če so jih novinarji spraševali o žanrskem okvirju njihove glasbe, so odgovorili: »Igramo glasbo The Pop Group. Če nas bo kdo skušal posnemati, bo tudi ta igral glasbo The Pop Group.«
Trdili so tudi, da so odraščali brez angleških vzorov. Morda This Heat, potem je bilo potrebno vsaj za približne koordinate njihovega početja pogledati drugam. Morda k »uvoženim« The Birthday Party, Pere Ubu, Red Krayola, Contortions ali med dub reggae eksperimentatorje in svobodne jazzovske godbe. V Bristolu so raje kot na koncerte modnih londonskih skupin hodili v klube, kjer so vrteli stari soul in funk. In predvsem na dolgo razpravljali o politiki, filozofiji in o angažmaju nasploh. Glasbeno so bili samouki, le Gareth Sager je prinesel nekaj znanja igranja klavirja. Ostali so si razdelili instrumente brez predhodnega znanja in izkušenj. Trdili so celo, da so želeli igrati le belski funk, a zaradi neznanja je vse skupaj slišati avantgardno. Vendarle, podobno kot ostale skupine tistega časa, so The Pop Group hitro napredovali. Ne le v glasbenem smislu, tudi sicer so bili izjemno načitani in sploh razgledani. Mark Stewart je pri šestnajstih že pisal besedilo na podlagi Friedricha Nietzscheja in starogrških mitov, kar je znal prenesti v »tukaj in zdaj«.
Z današnje pozicije nenavadno, ampak The Pop Group so ravno zaradi skrajne glasbe in političnih prepričanj hitro postali velika stvar. V letu 1978 so predstavljali nadaljevanje izvornih načel punkovske etike, potem, ko so se glavni protagonisti že prodali. Še preden so objavili prvi singel, je portret skupine natisnil vodilni angleški glasbeni tednik NME. In na njihove koncerte je samo v Bristolu prišlo 400 ljudi, čeprav je skupina sama lepila letake po mestu.
The Pop Group so dali v precep vse vidike delovanja rockovske skupine. Vse so na novo preizprašali in se obenem oprli na številna prevratniška gibanja preteklega stoletja. Še kot najstnikom je bilo znano gibanje situacionistov, poigravali so se z idejo, da bi se imenovali »Beatniks for tomorrow«, navduševali so se nad gledališčem absurda, ni jim bilo neznano gibanje dada in skupina Fluxus, glasba je bila torej le priročen medij za prenos prevratniških idej. Glede na to, da je bil Bristol že od 18. stoletja glavno pristanišče, vstopna točka za črnsko delovno silo v Anglijo, je bil delež črnskega prebivalstva sorazmerno visok. In mladi člani The Pop Group so najraje zahajali prav v črnske klube, poslušali reggae in funk plošče, se oblačili v slogu 50-ih let. Punkovska eksplozija jim je le odprla možnosti. Dala vzpodbudo, da so še sami vzeli instrumente v roke.
Razcvet glasbenega dogajanja konec sedemdesetih let v Angliji je omogočil objavo plošč tudi obskurnim, mladim izvajalcem, ki so se množili vzporedno s pojavitvijo neodvisnih založb in fanzinov. The Pop Group so v manj kot letu dni obstoja že držali v rokah snemalno pogodbo z novo založbo Radar, podružnico velike Warner Bros. Iz New Yorka je priletel sam John Cale, kandidat za producenta prve plošče. Niso se ujeli. Zato pa so se ujeli z reggae producentom Dennisom Bovellom, ker je sodeloval z reggae poetom Lintonom Kwesijem Johnsonom, zaradi ostrega političnega prepričanja velikim vzornikom The Pop Group.
Na prvem singlu je bila pesem She Is Beyond Good And Evil, svobodna izpeljava Nietzschejeve kritike stare filozofije in slepe vere Onstran dobrega in zla, vpeta v kaotični funk ritem. Na hrbtni strani vinilnega singla je bil vtisnjen eksperiment z naslovom 3.38 (trajanje skladbe), ki ga je Dennis Bovell zaradi pomanjkanja studijskega časa in denarja ustvaril kar iz nazaj predvajane naslovne pesmi, Bruce Smith pa je na to psihedelično zmešnjavo dodal novo ritmično vajo. Že ta singel je nakazal osnovo albuma Y, ki še danes ostaja eden temeljnih albumov tistega časa in dogajanja. Na eni strani imamo dokaj kompaktne pesmi s poudarjenimi funk kitarami, po drugi strani so The Pop Group radi zapadli v eksperiment, ki je mejil na razpad forme. Še posebej, ko je vmes posegel Mark Stewart z značilnimi kriki, ki so prehajali s strani in ozadja v ospredje. Mestoma se je izgubil v hrupu, drugje je preglasil vse ostale. Ti postopki so bili v funkciji poudarjanja čustvene prizadetosti in angažmaja, kar je The Pop Group pomembno ločevalo od večine ostalih t. i. postpunkovskih skupin na Otoku. Medtem ko so Gang Of Four, Public Image Ltd in Joy Division operirali z mehaničnim ritmom in odtujenim petjem, so The Pop Group mrcvarili formo in jo v naslednjem trenutku spet sestavljali. Na delu je bila taktika šoka, ki je bila usmerjena v vse pomembnejše topike takratne Anglije. The Pop Group so se tudi konkretno angažirali, igrali so praktično na vseh shodih proti seksizmu, fašizmu, atomski oborožitvi, vojni … Ko so ugotovili, da je založba Warner Bros. posredno vpletena v trgovino z orožjem, so nemudoma prekinili pogodbo in šli na svoje.
Po odličnih odzivih na album Y so lahko ogrevali nastope Patti Smith in Elvisa Costella po Angliji. Pomembnejše pa je bilo srečanje z dekliško novovalovsko zasedbo The Slits. Obojestransko navdušenje nad punky-reggae glasbo jih je peljalo na skupno turnejo in skupni singel. Nekateri so se zbližali tudi zasebno, Bruce Smith pa je na skupni turneji igral bobne pri obeh skupinah. Dennis Bovell je produciral tudi prvi album The Slits, Cut.
Na prelomu sedemdesetih v osemdeseta so se stvari odvijale nenavadno hitro. Nekateri trdijo, da je bil samomor Iana Curtisa iz Joy Division znak, da se je treba ustaviti, da so šli predaleč. V letu dni se je spremenil okus in vrednostni sistem. Tisti, ki so se znali in želeli obrniti v smer synth-popa in plesnih trendov, so preživeli. Tisti, ki so vztrajali na pozicijah stalne preobrazbe in angažmaja, so padli v nemilost kritike in se razšli.
Prvi singel po odhodu z Radar Records in za lastno založbo Y je bil njihov do tedaj najostrejši obračun z izkoriščevalskim sistemom sploh; We Are All Prostitutes je en sam krik nasprotovanja, boleče obtoževanje vseh korenin izkoriščanja in laži. Pomenljiv je tudi zapis na hrbtni strani, Amnesty Report je natanko to; zgolj branje poročila organizacije Amnesty o mučenju irskih zapornikov s strani angleških vojakov. Tudi na albumu For How Much Longer Do We Tolerate Mass Murder je Mark Stewart skupino silil naprej v bolečo agonijo, kjer ni bilo več prostora za užitek in prej nakazovan idealizem. Sami naslovi skladb nekaj povedo o preobrazbi – Feed The Hungry, Forcess Of Oppression, Blind Faith, Justice, Rob A Bank … Obenem pa so se pokazale prve razpoke v delovanju. Ostali so medtem glasbeno napredovali in želeli več prostora za svobodno muziciranje. Tako imamo na plošči nekaj udarnih, kompaktnih skladb, in imamo izlete v jazzovske vode, kjer se Mark Stewart ni našel. The Pop Group naj bi bili le izpostava za izražanje njegovih političnih načel in obtožb. Ker so bile naenkrat kritike večinoma uničujoče, so se The Pop Group koncem leta 1981 razšli. Poslovilni nastop so imeli 24.oktobra pred 250 tisoč protestniki na Trafalgar Squaru v Londonu, shod je organizirala The Campaign for Nuclear Disarmament, v kateri je aktivno deloval prav Mark Stewart. Nastop so The Pop Group sklenili z izvedbo poeme Williama Blakea, Jerusalem, ki je hvalnica angleški deželi in obenem neuradna angleška himna. V izvedbi The Pop Group se je idealizem popolnoma sesul.
Več kot vreden omembe je še album We Are Time, ki je dejansko sestavljen iz »ostankov«, a so na njem nekatere boljše pesmi skupine. Trap je odsekan in učinkovit postpunk komad, ki ga krasi natančno zamaknjena intervencija Marka Stewarta. Thief Of Fire je koncertna različica pesmi s prvenca, ki kaže na silovito udarnost odrske predstavitve. Kaj šele osrednja skladba s prvenca We Are Time, ki v živi izvedbi stalno razgradnjo in sestavljanje oblike pripelje v neslutene razsežnosti. Z We Are Time so The Pop Group izpostavili stalno izpraševanje lastne vloge in položaja, zanimivo, da je tu našel navdih naš Laibach, ko je pretresal lasten položaj z albumom WAT.
Še bolj kot na skupnih ploščah se je razcep pokazal kasneje, ko so člani The Pop Group šli vsak svojo pot. Mark Stewart se je spečal s producentom Adrianom Sherwoodom in navezo McDonald-Wimbish-LeBlanc. Skupaj so patentirali industrijski dub, kot ga še ni bilo. Na drugi strani sta Sager in Smith ustanovila najprej instrumentalni kolektiv Rip, Rig + Panic (po naslovu albuma saksofonista Rolanda Kirka), ki so ga radi opisovali za The Pop Group brez reggaeja in politike. Zato pa je tu našla odrivno desko proti zvezdnemu nebu mlada Neneh Cherry, ki je odpela nekaj pesmi. Prvi basist Simon Underwood je prestopil k Pigbag, plesnemu funk ansamblu, in tu nekje so se gibali še Maximum Joy z Johnom Waddingtonom in Danom Castisom v zasedbi. Od vseh je »preživel« le Mark Stewart, nekaj plošč je objavil celo pri Mute Records, glas ostalih se je izgubil že v nekaj letih. Vendarle pa vpliv The Pop Group z leti ni oslabel. Prepoznati ga je v praktično vseh angažiranih, žanrsko hibridnih sestavih, od bristolske trip-hop naveze s Trickyjem na čelu, preko Asian Dub Foundation in Rage Against The Machine. Bili so torej vzpodbuda tudi za večji komercialni potencial, ki ga sami pač niso bili sposobni izkoristiti.
Resda je nanje »pozabil« Roni Sarig v knjigi Secret History Of Rock, a se je zato oddolžil Simon Reynolds v knjižni reviziji postpunka Rip It Up And Start Again. Lani je šel v izbrane kinematografe še dokumentarni film o Marku Stewartu On/Off – From The Pop Group To Maffia in nenazadnje so se lani ponovno zbrale soborke The Slits. Skupaj s prostim tekom »nove« glasbe na Otoku je to dovolj dolg niz vzrokov za ponovno združitev izvirnih The Pop Group. Mark Stewart je skop v izjavah, a obenem daje misliti: »Let’s face it, things are probably even more fucked now than they were in the early 80’s … and we are even more fucked off!« Ali v prevodu, razlogi za angažma tipa The Pop Group so danes enako močni, če ne močnejši kot pred tridesetimi leti. Njihov manifest izpred tridesetih let danes zveni enako aktualno:
We Are All Prostitutes
Everyone has their price
And you too will learn to live the lie
Aggression
Competition
Ambition
Consumer fascism
Capitalism is the most barbaric of all religions
Department stores are our new cathedrals
Our cars are martyrs to the cause
We are all prostitutes
Our children shall rise up against us
Because we are the ones to blame
We are the ones to blame
They will give us a new name
We shall be
Hypocrites hypocrites hypocrites
Preden se zaprejo v snemalni studio, bodo The Pop Group dvakrat nastopili v Italiji (Bologna, Torino) in dvakrat v Londonu. Saj ni tako daleč …
Spletni naslov skupine: http://www.thepopgroup.net/
