Mitja Reichenberg

0 = 100 %

Ničelni teorem (The Zero Theorem, Terry Gilliam, glasba George Fenton, 2013)

Vrednost ničle mora biti 100-odstotna, bi rekli. Toda to je šele začetek. Neverjetni SF spektakel Terryja Gilliama z zvezdniško igralsko zasedbo ponuja razmislek o vlogi tehnologije v današnji družbi. Z Ničelnim teoremom Gilliam končuje trilogijo, ki jo je začel s filmom Brazil (1985) in nadaljeval s filmom 12 opic (Twelve Monkeys, 1995) ter ponuja vpogled v to, kako prihodnost danes vidijo starejši moški. Film Ničelni teorem se dogaja v fantazijskem Londonu prihodnosti. Glavno vlogo Qohena Letha, ekscentričnega in samotarskega računalniškega genija, ki ga prevzema eksistencialna tesnoba, igra prejemnik dveh oskarjev Christoph Waltz. Qohen živi sam v požgani cerkvi in čaka na telefonski klic, ki bi mu naj prinesel odgovore, ki jih že dolgo išče. Hkrati dela na skrivnostnem projektu, ki mu ga je dodelil upravnik (Matt Damon). Cilj projekta je odkriti smisel življenja, ali enkrat za vselej dokazati, da smisla ni. Toda njegovo samoto prekinejo obiski spogledljive Bainsley (Mélanie Thierry) in Boba (Lucas Hedges), upravnikovega čudežnega sina. Šele, ko spozna moč ljubezni in poželenja, postane sposoben razumeti smisel življenja. Glede na to, da je Terry Gilliam edini ameriški član slavne britanske skupine Monty Python (Terry Jones, Mike Palin, Eric Idel in John Clees), vemo, da so se prav ti izredno inteligentni komedijanti že pred mnogo leti ukvarjali z idejo in s filmom Smisel življenja (The Meaning of Life, Terry Jones in Terry Gilliam, 1983) – pa so uganko razrešili na svoj izjemen način. Toda Gilliam se je k njej vrnil ponovno.

Glasbo za film Ničelni teorem je ustvaril eden zanimivejših britanskih skladateljev – George Fenton (1950). Za seboj ima že več kot 120 filmskih naslovov ter 4 nominacije za oskarja za originalno filmsko glasbo (Kraljev ribič /The Fisher King, Terry Gilliam, 1991/; Nevarna razmerja /Dangerous Liaisons, Stephen Frears, 1988/; Cry Freedom, Richard Attenborough, 1987; Gandhi, Richard Attemborough, 1982). Spregledati pa ne smemo njegovih partitur, ki jih je naredil za filme, kot so Polna roka prahu (A Handful of Dust, Charles Sturridge, 1988), Dolga pot domov (The Long Walk Home, Richard Pearce, 1990), V zadnjem trenutku (Final Analysis, Phil Joanou, 1992), Dežela senc (Shadowlands, Richard Attenborough, 1993), Intervju z vampirjem (Interview with the Vampire – the Vampire Cronicles, Neil Jordan, 1994) in nepozabni Ime mi je Joe (My Name is Joe, Ken Loach, 1998). Prav je, da sedaj prisluhnemo še njegovemu Ničelnemu teoremu.

George Fenton že takoj v glavni, naslovni temi filma (Main Title) ponudi tisto svojo ‘noto’, s katero nas bo peljal preko celotne zgodbe. Klavir in violončelo, ki se srečata znotraj skoraj praznega glasbenega prostora nam ponudita odtujenost in votlost časa in smisla vsega, kar kasneje srečujemo. Vseh glasbenih točk je preko dvajset, pa je vsekakor dobro, da nekatere pobližje premislimo. Uvodni glasbi sledi Leth On the Street, nedefinirana kakofonija vsega, kar lahko srečamo v razsuti družbi prihodnosti, vključno s stroji, nebrzdanimi zvoki elektronike in tistim znanim cirkusantskim vrtiljakom, ki ne vodi nikamor – samo v krog žalosti in puščobnosti. Fenton se ne ukvarja toliko z melodičnostjo, kakor pa s samo sporočilnostjo. In prav ta je nekakšen glasbeni podpis film Ničelni teorem. Prisluhniti velja tudi delu Joby’s Party Part 1 in nadaljevanjem Part 2 in Part 3. Strojna glasba, glasba strojev za stroje, glasba računalniških matematičnih odličnosti, ki natančno določajo vse – od ritmičnih in harmonskih do melodičnih struktur v vsej svoji popolnosti. Vendar tako izredno prazne kakršnegakoli drugega vpliva, razčlovečene in uresničene v virtualnem svetu za virtualne ljudi in izmišljeno resnico. Samo spomnimo se na prizor s plaže – tukaj je vse možno: da popivaš in se ne napiješ, da se najedaš in se ne zrediš, tukaj je vse tako, kakor bi moramo biti in še več – ni resnično, vendar je še boljše od resničnosti. Paradoks? Kje pa. Virtualna resničnost v smislu glasbe Beach Romance, George Fenton pa kakor one-man-band nekje daleč na hotelski terasi z glasbo, ki je ne more biti nikoli konec. Temu sledi seveda glasbena razlaga Inside Your Head, ki nas popolje dalje od tega, kar lahko dojamemo kot ‘resnično’ in se kot takšno s tem soočamo. Glasba odmeva, se sestavlja in na novo postavlja kot puzzle, kot nekakšen vedno znova zaokrožen logični teorem, v katerega ne moremo prodreti, ki se nam izmika prav tako, kakor se izmika tonalno središče, smisel glasbene strukture in njene trdnosti.

Če smo vedno iskali smisel našega bivanja, našega življenja in vsega, kar zaznavamo, potem se morda ne sprašujemo pravilno. Kakor glasbena skrinjica, skrivnostna in računalniško nesmiselna je Remote Central, kar pravzaprav izredno ustreza sami ideji filma. Tudi Meeting Management se pridružuje temu glasbenemu spoznanju, le da prida veliko več temnih glasbenih spoznanj in nekaj ironije. Morda samoironije, toda to je že vprašanje samega pogleda na film, ki hodi nenehno po robu absurda, groze resničnosti (Realnega) in se samo včasih sprašuje, če smo še sploh mi tisti, ki mislimo svet, ki nas obdaja – ali pa je prav ta svet že davno pričel misliti nas, nas usmerjati, programirati, nadzorovati in sploh z nami upravljati na svoj popolnoma logičen način. Tako se odvije tudi The Mainframe, morda najbolj ostra in zamišljena glasbena kompozicija, ki nam jo daje George Fenton v tem filmu. Nenehno imamo lahko namreč občutek, da nas želi nagovarjati kot subjekte, ki so onkraj realnega sveta, ki smo kot robotizirani posamezniki in posameznice, ki želimo dognati, kaj je bistvo, vendar je samo bistvo nenehno v tem, da ga ni. Ali z drugimi besedami – da se nenehno izmika. Tako je ničla (0, Zero) točka, ki je ne moremo definirati, saj se nahaja v sami sebi in je neskončna. Glasbeni del The Nurse se spogleduje z erotiziranimi sanjami vsakega stroja, medtem ko se A New Bainsley ponovno vrača v rock, v razvpite čase norosti in elektronike. Končno je tukaj tudi Bob Collapses, zatohla partitura, polna aritmičnih vzorcev in cloustrov, napovednik časa, ki očitno resnično prihaja in ki mu ne moremo uiti kar skozi šivankino uho, pa četudi poznamo pravi odgovor na teorem. Smisel življenja? Morda pa je smisel prav v tem, da ga nikoli ne spoznamo do konca, saj ga ne moremo izraziti.

George Fenton se še enkrat ozre v glavnega junaka in napiše del z naslovom Q Loses It, kakor bi obrnil naokoli osnovno glasbeno temo: temnim zvokom se ne more izogniti, prav zaradi tega pa izpelje še idejo v Qohen Leth glasbenemu materialu, kjer se ponovno srečata klavir in violončelo, prastara ljubimca iz nekega pozabljenega časa. Skoraj apokaliptična, renesančno oddaljena zazveni tudi Destroying the Mainframe and the Release, partitura z vso energijo pozabljanja in razočaranja, končne uganitve smisla življenja. Če zaključujemo s skladbo 0=100% kot Party part 2 (remix), potem lahko razumemo, zakaj je filmska trilogija Matrica že povedala to, kar piše v znameniti knjigi o Simulaciji in simulakrih, katero je davno nazaj napisal Jean Baudrillard – in v katero je filmski Neo tedaj odložil disketo. Potem pa je, kakor vemo, sledil belemu zajcu.