Tropicália ou Panis et Circencis – različni izvajalci (Philips, 1968)
Ob bližnjem koncertu Caetana Velosa v Ljubljani je naš robni album kompilacija. Ob izidu je bil nekakšen glasbeni manifest kratkotrajnega urbanega, avantpop gibanja tropicalismo v Braziliji konec šestdesetih let, tik preden je ponovno z vso silo udarila vojaška hunta. Je protislovni in pristni izkaz iskanja svobode onkraj dogem uradne politične levice in lokalnega provincializma spečega velikana na južni ameriški polobli. Miks progresivnega rocka, subtilne podlage intelektualne bossa nove, konkretne poezije in angloameriškega rocka v lokalni predelavi. Vpliv The Beatles ni obšel Brazilje. Na nenavadnem albumu so moči združili mladi glasbeniki, ki so zvečine prihajali iz severovzhodne pokrajine in zvezne države Bahia, sicer enega središč afrobrazilske kulture z izjemno bogato in surovo zgodovino. To so bili mladci Caetano Veloso, Gilberto Gil, Tom Zé, trio Os Mutantes, Gal Costa in drugi. »Kruha in iger« so bili jedki tropikalisti.
Kakor je o vplivu ameriške pop kulture zapisal Veloso v svoji izjemno zanimivi avtobiografiji, osebnem videnju šestdesetih let in onkraj v Braziliji, Tropska resnica: »To je realnost, ki je tropicalistas ne moremo zanikati. Še manj bi se ji radi melanholično zoperstavili. Priznavamo, da je radoživost bistvena za vsakogar, ki bi bil rad soudeležen v urbani in internacionalni kulturni skupnosti. Šablona nacionalizma bi bila žalostni anahronizem. Hoteli smo sodelovati pri ustvarjanju svetovne govorice, da bi bili močnejši in da bi potrdili našo izvirnost. Biti na tekočem ni bilo dovolj, predvsem zato, ker smo uvideli oziroma smo si domišljali, da moramo opozicijo ‘ameriško proti provincialnemu’ preoblikovati.«
Leta 1967 so na živahno medijsko, kulturno in glasbeno prizorišče v Braziliji, ki ga je obdajalo moreče vzdušje diktature, kakor vihar vdrli tropikalisti. Bili so kratkotrajno avant-pop umetniško gibanje mladih ustvarjalcev, glasbenikov, literatov, filmarjev iz kroga Cinema Novo, likovnih ustvarjalcev, socialistov in anarhistov, ki so izhajali iz modernega kontrakulturnega vala na brazilskih univerzah. Za nameček so bili glasbeniki Caetano Veloso, Gilberto Gil, Tom Zé, Gal Costa, Velosova sestra Maria Bethania vsi po vrsti doma iz severovzhodne zvezne države Bahie, z gledišča starega političnega, medijskega in kulturnega središča Ria nerazvitega, zaostalega severovzhoda. Bahijska provinca je vračala udarec centru. Kakor se je pokazalo pozneje, je bil »nevtralni« teren zanje in tudi za črnskega električnega kitarista Jorgeja Bena Jora gospodarsko središče São Paulo.
Veloso in Gil sta s svojimi absurdnimi »dadaističnimi« nastopi in koreografijo na popevkarskih televizijskih festivalih in koncertih zaznamovala odmik od prevladujočih vzorcev v brazilski popularni godbi. V svojem »progresivnem rocku« (kar je zelo zasilna oznaka) sta med seboj mešala zvok električnih glasbil rocka z zvenenjem tradicionalnih afrobrazilskih glasbil. Besedila pesmi so dvoumno obravnavala novo potrošniško mentaliteto, napadala vseprisotnost množičnih medijev v modernih brazilskih mestih in povsem odkrito izražala razočaranje nad staro politično levico.
Tropikalizem, točkasto razpreden v največjih brazilskih mestih, je bil določen rez v heterogeno in medijsko razburkano brazilsko urbano kulturo, prelom, ki jo je zaznamoval in zaradi katerega so postale bolj vidne konture in ideologije brazilske moderne družbe in njene popularne kulture. Nikoli ni bil povezano, notranje koherentno gibanje, kakor bi lahko sklepali iz mednarodne potujoče multimedijske razstave iz leta 2005, kar je bil začetek njegovega obsežnega mednarodnega odkrivanja in razstavljanja.
Gibanje se je vpisovalo v inovativno, diskontinuirano tradicijo brazilskega in svetovnega umetniškega modernizma proti estetskim in političnim omejitvam, ki so prevladovale v tedanji Braziliji in jo blokirale. Ustvaril je pogoje za eksperiment, za širitev forme, saj so se glasbeniki odprli vsem zanje relevantnim glasbenim in drugim virom v Braziliji in svetu. Z načini predstavljanja, namerno vizualno provokacijo, je zdramil urbani srednji razred in ga z »nesmiselnimi« kolaži ter bogato referenčno igro tropov v besedilih pesmi zbujal iz omotice – ali pa ga vsaj pripravil do odkritega zavračanja – in posredno opozarjal na dejanskost brazilske družbe, ki so jo tlačili revščina, izkoriščanje in zatiranje. Brazilska vojaška hunta je prežečo nevarnost v tropikalizmu prepoznala, priprla je Gila in Velosa ter ju za nekaj let izgnala iz države.
Tropicália je bil Velosov poetični neologizem. Mediji so ga hiteli prekrstiti v »izem«. Ime tropicalismo je po Velosovem mnenju izključevalo ravno tiste elemente, ki so jih želeli poudariti, predvsem internacionalne, protinacionalistične, in tiste, ki so vodili k njihovi identifikaciji s celotno urbano kulturo Zahoda.
