The Velvet Underground : White Light/White Heat (Verve, 1968)
Historični untergrunt v žametnem pomenu. The Velvet Underground so bili četvorka – Lou Reed, John Cale, Sterling Morrison in Maureen Tucker. White Light/White Heat je album, ki se je najbolj približal zvenu zgodnjih, originalnih VU na koncertih. Je hoteno nelep, šumeč, brneč, skrivnostno neposreden, temačen, avantgarden in rockovski. Bendu se je poznalo, da je Cale (ojačana viola in električni bas) izhajal iz newyorškega minimalističnega kroga.
Album so snemali septembra 1967. Kazalci so bili vseskozi na »rdečem«. Bend ni imel pojma o snemanju v studiu, tonski tehnik je snemanje zaradi amaterizma skupine sabotiral in jim prepustil studio. Izcimil se je album komadov, ki so polni zvokovnih popačenj, podtalnega šuma, značilne repeticije in tematskih čudaštev. Prek njega se je širila drugačna estetika, ki je daljnosežno vplivala na naslednje rokenrol generacije. Prvenec VU iz leta 1967 z Warholovim podpisom in malone vsiljenim modnim dodatkom pevke Nico je prelomil z utečenim pojmovanjem rokenrola, saj se je v pesmih podal v skrivne, potlačene kote urbanega življenja. Toda White Light/White Heat je zares njihov album. Najavil je odpoved VU varno nevarnemu zavetju umetnostne tovarne poparta in boemskega kroga Andyja Warhola.
Ta ločitev ni bila nežna. Warhol, ki je sprva povsem omrežil Louja Reeda, ga je ozmerjal s podgano, skupina pa je doživela usodo številnih podobnih bendov: hodila je po robu sistema, najedale so jo notranje razprtije, ena ključnih je bila ta med Reedom in bolj eksperimentalno usmerjenim Johnom Caleom. Do leta 1970 je bend izdal štiri albume, ki so veljali za obskurne, razen za peščico gorečih oboževalcev – največji je bil vsekakor pevec Modern Lovers Jonathan Richman – in za del progresivne ameriške rockovske kritike. V osemdesetih letih so izšli še neobjavljeni posnetki izgubljenega »četrtega« albuma, ki je za nazaj dopolnil podobo o poti Velvet Underground, spremembi smeri po odhodu oziroma kar izgonu Calea iz benda, kjer je do izraza prišla Reedova nadarjenost za klepanje in interpretacijo rockovskih pesmi, četudi z družbeno potlačeno tematiko.
Ena izmed ključnih potez, ki jo je prodorna ameriška kulturna kritika pripisala Velvet Undeground in njihovim sopotnikom, je bila dvoumna »ideja avantgardnega rocka«. Ellen Willis je leta 1978 v zborniku vodilnih ameriških kritikov zapisala: »Bili so prvi rokenrol umetniki, ki niso imeli nobene prave možnosti za pridobivanje množičnega občinstva, saj je bila njihova glasba preveč intelektualna, stilizirana in odmaknjena, da bi postala komercialna«.
To je bila tedaj glasba kulturne opozicije, ki se je zaradi surovosti, neizprosnosti razlikovala od lastnega kulturnega, rockovskega konglomerata, čedalje večjega posla z glasbo. Vsi glasbeni odpadniki na tem vrtiljaku, Reed in druščina niso bili osamljeni, so s svojim delovanjem skušali povedati le to, da želijo nekako ohraniti pri življenju možnost kulturne opozicije, brez kakršnih koli pričakovanj, da bodo s seboj ponesli generacijo, kaj šele nacionalno kulturo.
White Light/White Heat je imeniten izkaz te nemogoče pozicije.
