Mitja Reichenberg

Večje od največjega in glasno od najglasnejšega

Godzila (Godzilla, Gareth Edwards, glasba Alexandre Desplat, 2014)

Če prihaja nekaj, kar nas bo vrnilo v kameno dobo, potem je to zagotovo tisto, o čemer je govoril Albert Einstein, ko so ga vprašali po orožju III. svetovne vojne. Modro je odgovoril, da tega ne ve, ve pa, da bo orožje IV. svetovne vojne frača. No, bomo videli.

Legendarna pošast se vrača po šestdesetih letih še bolj skrivnostna in grozljiva, cilj njenega pohoda pa je Tokio – vizionarski režiser Gareth Edwards prinaša ganljivo zgodbo o človeškem pogumu in spravi sredi grožnje titanskih sil narave, ko se strašna Godzila nameni povrniti naravno ravnovesje in je človeška rasa povsem nemočna. Po spodletelih vojaških in znanstvenih poskusih, da bi velikanski stvor odvrnili od soočenja s človeštvom, se japonska prestolnica znajde v kaosu popolnega uničenja. Vlada skuša prikriti resnico, toda vsi vojaški načrti spodletijo, v navzkrižnem ognju pa se znajdejo številni nedolžni civilisti. Ko se zdi že vse izgubljeno in grozi konec človeške civilizacije, preostane le še zadnji poskus iz obupa, z malo možnosti za uspeh, ki od vseh vpletenih zahteva veliko mero požrtvovalnosti in brezmejnega poguma. V igralski zasedbi lahko vidimo imena, kot so Ken Watanabe (dr. Ichio Serizawa), Aaron Taylor-Johnson (Ford Brody) in Juliette Binoche (Sandra Brody). Režiserja Garteha Edwardsa poznamo že po filmih podobnega žanra, saj je ustvaril filmske projekte, med katerimi so Pošasti (Monsters, 2010, glasba Jon Hopkins), njegovo področje pa so posebni vizualni učinki. Ni čudno, da je Godzila med njimi. Sam priznava, da so mu blizu tri vodilna
imena med režiserji: George Lucas, Steve Spielberg in vsekakor Quentin Tarantino. Se vidi.

Zgodba te pošasti je pravzaprav stara (filmska) zgodba. Prvič jo srečamo leta 1954, naredil pa ga je japonski režiser Ishiro Honda. Tako praznuje ta stvor letos svojih 60 let. Od tedaj pa do danes je na to temo nastalo že 28 filmov – kar pomeni, da bi lahko mirno ustanovili klub oboževalcev Godzile in bi imeli kar precej članov. Kar je morda nekoliko absurdno, vendar resnično – Godzila ima svojo zvezdo v Hollywoodu na Walk of Fame, v Tokiu (park Hibiya) pa je tudi njen kip, katerega pa ta nova Godzila uniči. Ehm. Filme je potrebno resnično dobro gledati in poslušati.

Glasbo je napisal Alexandre Desplat (1961), eden zanimivejših skladateljev zadnjih let. Za seboj ima več kot 150 filmskih partitur, med katerimi moramo opozoriti na Nedolžne laži (Innocent Lies, Patrick Dewolf, 1995), Minuta tišine (Une minute de silence, Florent-Emilio Siri, 1998), Syriana (Stephem Gaghan, 2005), Nenavaden primer Benjamina Buttona (The Curious Case of Benjamin Button, David Fincher, 2008), Mlada luna (The Twilight Saga: New Moon, Chris Weitz, 2009), Kraljev govor (The King’s Speech, Tom Hooper, 2010), Harry Potter in svetinje smrti – 1. in 2. del (Harry Potter and the Deathly Hallows; Part 1 & Part 2, David Yates, 2010, 2011), Argo (Ben Affleck, 2012) in Grand Budapest hotel (The Grand Budapest Hotel, Wes Anderson, 2014). Tokratni Godzili je pripisal kar dvajset glasbenih točk, od katerih so nekatere prav res zanimive in dobre. Poslušajmo jih.

Uvod je namenjen osnovni temi, ki film označuje. Naslov je Godzilla! in ima samo en namen: prestrašiti tiste, ki se znajdejo pred njo v filmski zgodbi in vse one, ki se znajdejo ob njih pred filmskim platnom. Njeno rohnenje je samo droben dodatek k siceršnjemu ropotanju velikega simfoničnega orkestra. Desplat nadaljuje z delom, ki ima naslov Inside the Mines. V njem se posveča večinoma klasičnega principa horror glasbenih prijemov, od glissandov do temnih zvokov zabrisanih godal in stisnjenih clustrov, ki delujejo nekoliko obrabljeno. Ampak – v filmu imajo poanto. Seveda se srečujemo vseskozi s tistimi težkimi tolkalnimi zvoki, koraki monstruma, ki ga vidimo – ali pa tudi ne. Sledi The Power Plant, že slišana in slutena glasbena govorica, pulzirajoča in temačna tema, nekakšna različica davnih partitur, ki so jih podpisovali že Max Steiner, Bernard Herrmann in podobni skladatelji psiho-grozljivk. Temu okusu nekako sledijo tudi To Q Zone, Back to Janjira in Muto Hatch, s to razliko, da ima Muto Hatch resnično zanimiv začetek – igranje na taiko bobne, slišimo pa tudi zvoke japonske flavte, narejene iz bambusa. S tem je Desplat zagotovo posegel po novih instrumentalnih možnostih in s tem tudi po novi glasbeni dikciji, kar omogoča bolj svežo in drugačno orkestracijo. Lahko bi celo rekli, da je ta skladba nekakšen dobro premišljen osrednji glasbeni dogodek samega filma. V delu In the Jungle se srečamo ponovno s pulziranim zvokom, ki bi lahko bil tudi del kakšnega drugega filma, v katerem prihaja nekaj velikega iz megle – saj ne moremo prepoznati nekakšne osnovne teme, ki bi označevala Godzilo. V tem smo resnično prikrajšani, s samim rohnenjem in veliko tolkalno zasedbo pa se ne da ustvariti kaj mnogo več od tega, kar imamo sedaj pred seboj.

Z glasbenega stališča je del The Wave precej zanimiv. Nekje v ozadju slišimo glasove, zbor, ki se prekriva z zvokom velikega orkestra, kakor bi (bo) voda zalila ljudi, stvari, mesto. V tem smislu je Desplat prav simpatično ‘oslikal’ dogajanje, in vsekakor ne sme manjkati pes, ki oblaja monstruma. Lahko bi se resnično spraševali, zakaj v vseh teh filmih katastrof, pošasti in podobnih grozotarijah, vedno nastopa neki pes, ki ga je potrebno ali reševati ali pa je le on tisti, ki razume celotno kaotično razpoloženje. Velja morda dodatnega premisleka. Temu delu sledi Airport Attack, ki je točno to, kar obljublja naslov, nato pa Missing Spore. V tem delu partiture slišimo skoraj tipične ameriške trobente slave in zmagoslavja, vendar tiste, ki pojejo padlim vojakom po bitki. Vse za domovino, bi lahko zapisali, a se nihče ne vpraša po tem, kje in kakšna je pravzaprav domovina in pravica Godzile, ki jih grozi človek? Ali gre za ponovni spopad malega človeka in velike narave? Če gre za to, potem je zagotovo jasno, kakšen bo končni rezultat in ni potrebno prav mnogo premišljevati. Tukaj je še Golden Gate Chaos, glasba iz onostranstva, ki nas vsake toliko prestreli z novimi in novimi udarci, učinki, mrakobnostjo in sploh z vsem, kar pomeni veliko čudno bitje, premikajočo se goro.

Last Shot je skoraj logično glasbeno nadaljevanje, saj imamo enak ritmično-glasbeni motiv, kakor v Golden Gate, vendar opremljen z mnogo več kaotičnimi harmonijami in, končno, svetlobo na koncu glasbenega tunela. Desplat se potrudi in stopi nekoliko vstran od sicer dokaj enobarvne ‘temne’ orkestracije ter pokaže na moč drugega, višjega dela trobilne sekcije. Še dobro. In končni glissando vendarle zaključi pričakovanje. Uf.

Vrh moči in triumfa predstavlja Godzilla’s Victory – kakor bi poslušali pradavno filmsko partituro za filme Ben-Hur ali Kleopatra. Desplat jih je prav gotovo gledal in poslušal. Tanki violinski zvoki in klavirski utrip pa nam v drugem delu te skladbe zarisuje zastrte in pogledom umaknjene resnice o veliki pošasti, s katero je spopadalo tako rekoč celotno človeštvo. Gre resnično za zmago Godzile? Pravzaprav še boljše – kaj je ali kaj bi bila prava zmaga? Preživetje? In tako imamo pred svojimi ušesi najbolj domišljen del celotnega opusa o Godzili – z naslovom Back to the Ocean. Skladba sama sicer zazveni na trenutki nekako znana, kakor bi šlo za tiste glasbene motive, ki jih najdemo v mnogih filmih, vendar se iz tega občutka izvije nekakšna glasbena pripoved, ki nas sili v bistveno manj agresivno premišljevanje. Ali ni Godzila nekaj, kar je človeštvo samo ustvarilo s svojim nepremišljenim delovanjem, sedaj pa se samo vrača v svoji povečani obliki? V kolikor bi bila ta pošast velika samo pol metra, bi bilo vse v redu, ker pa gre za mutacijo izrednih razmer, pa ima človeštvo pač izredne težave.

Zaključek te končne melodije je v oddaljenih violinskih tonih, kakor bi šlo za slovo. No, v bistvu gre pravzaprav tudi za to.