Zgodba, ki se je spletla okrog Bombina, je močna in dražljiva. Je vsakdanja življenjska zgodba tuareškega mladeniča in je posebna glasbena zgodba. Obe krožita po svetu. Ena ne more brez druge. Nadarjeni tuareški kitarist, pevec in vodja rockovskega benda je medtem že prebil žanrske prepreke, ki so ustvarjene takoj, ko je v igri kulturno in geografsko poreklo glasbe za mednarodni trg. Njegov tretji album, Nomad, je medtem postal ozvočevalec poslušalcev »glasb sveta« in privržencev »indie rocka«. Pot, ki jo je na raznih ravneh začrtal prodor modernejših afriških glasbenikov iz sahelskih in saharskih predelov, se zdi utečena. Pa ni. Križa se s toliko nevidnih poti in ovir, kakor jih poznajo Tuaregi v puščavi. Glasbeno in komercialno cedilo, ki glasbenika iz tretjega sveta pripusti v »drugi svet«, je gosto. Bombino je v njem, ker ima prepoznaven zven, ki ohranja glasbene značilnosti preteklosti in sodobnosti. Že podatek, da je njegov tretji album v Nashvillu produciral Dan Auerbach, član benda The Black Keys, je zgovoren. To se na posneti godbi pozna. Kitarski album nagovarja drugačno občestvo s svežim, rezkim rockovskim zvokom, ki ga poznajo feni »indie muzike« in se ob njem lahko domišljajo, kako tavajo v prostrani Sahari. V tem seveda ni nič romantičnega, a to je hakeljc, vgrajen v zgodbo in recepcijo godbe.
Omara »Bombino« Moctar je doma iz severnega predela države Niger. Mladost je preživel v večjem mestu Agadiz in na lastni koži izkusil vse pretrese tuareškega ljudstva v zadnjih dvajsetih letih: prisilne selitve v druge afriške dežele, ki niso vsakdanji nomadski del življenja dela skupnosti, boj s sušo in lakoto, boj za politično in ekonomsko priznanje tuareških skupnosti, vojaško nasilje, oborožena vstaja, selitev za delom v Libijo in Burkino Faso ter glasbeniško učenje, zaradi katerega je danes zreli tridesetletnik – tudi mož in oče – del mednarodnega glasbenega pogona.
Štorija, kako je Bombino v težkih časih za svoje ljudstvo prodiral v glasbeni svet, je srečna in prejkone izjemna: snemanje komada Rolling Stones »Hey Negrita« s člani megaskupine med neprofitno turnejo s svojim mladim bendom leta 2006 po Kaliforniji, vloga vodiča zvezdnice Angeline Jolie po tuareških predelih Nigra, prijateljstvo z režiserjem filmskega dokumentarca o Tuaregih Ronom Waymanom, ki je produciral in izdal njegov album Agadez (2011). Režiser je poznal lokalne legende o mladem kitaristu, ki je naokrog trosil tuareški rock. To so srečne okoliščine. Vseeno izstopa originalen spoj glasbenih elementov s sodobnim kitarskim rockovskim zvokom, ki ima bluesovske poteze, poteze surf rocka, je virtuozen, vendar ni egoističen in tripaški. Polno zazvenijo ob spremljavi benda, kjer ob standardnem inštrumentariju donita boben darbuka in kalabaš. Bombino poje v jeziku tamašek, o preprostih, srčnih rečeh, hrepenenju, preživetju v puščavi, usodi ljudstva. V besedilih je nekaj stare modrosti, ki ni vdanost v usodo. Medtem so njegovo inštrumentalno znanje z nemalo pretiravanja povzdignili do neba, ga postavili ob bok Jimiju Hendrixu in Santani. Nekdo očitno ni slišal, ne prvih dveh, ne Bombina. Preveč dober glasbenik je, z občutkom za gradnjo muzike v bendu, da bi ga lahko zreducirali na takšen status. Ni ognjevit, hedonističen solist, ki napihuje ego. Bombino nastopa v Kinu Šiška v okviru jubilejne 30. Druge godbe. Po nastopih tuareških skupin – od Tamikresta do Tinariwen – se obeta najbližje srečanje z rockom, ki je sodoben, odprt, prevetren, z obema nogama na tleh – tukaj, zdaj.
