Mitja Reichenberg

Prestopanje v nov svet

Transcendenca (Transcendence, Wally Pfister, glasba Mychael Danna, 2014)

Transcendenca prihaja iz besede (lat.) transcendere, kar pa pomeni presegati in pa tudi prestopiti (npr. neko mejo). Vsekakor pa nekaj, kar je onkraj obče izkušnje, nekaj, kar sodi v nadčutni, občemu spoznanju nedosegljivi svet. Film, ki prinaša tako neverjeten naslov, bi torej moral biti bistveno bolj predstavljen in premišljen, kakor pa dejansko je. Zakaj? Ker je transcendenca nekaj, s čimer se človeštvo ukvarja že zelo dolgo. Ker je transcendenca nekaj, kar zaposluje ljudi vsaj tako dolgo, kakor vprašanje, od kod izviramo. Zato.

Dr. Will Caster (Johnny Depp) je eden najboljših raziskovalcev na področju umetne inteligence. Njegov cilj je ustvariti visoko inteligenten stroj s čustvi in zavestjo. Zaradi svojih kontroverznih eksperimentov je zaslovel, hkrati pa postal glavna tarča antitehnoloških skrajnežev, ki so ga pripravljeni ustaviti za vsako ceno. Ko Willa ustrelijo, se njegova žena Evelyn (Rebecca Hall) in prijatelj Max Waters (Paul Bettany), ki sta z Willom v isti raziskovalni ekipi, odločita, da bosta njegovo zavest prenesla v računalnik in mu tako omogočila preživetje. Njuni največji strahovi pa se uresničijo, ko Willova sla po znanju preraste v slo po moči. In zdi se, da ga ne more prav nič ustaviti. In tukaj je še Joseph Tagger (Morgan Freeman), ki zadeve vidi morda še najbolj realno. Že samo dejstvo, da film problematizira slednje, nas mora peljati do razmišljanja, ki nam ga je pred mnogimi leti zaupal eden največjih mislecev 19. stoletja – Friedrich Nietzsche. Napisal je namreč znamenito delo z naslovom Volja do moči. Ko pa se zataknemo pri transcendenci, ne smemo mimo Immanuela Kanta, ki pa je o tem povedal več, kot marsikdo pred in za njim. Prav zaradi tega je smiselno, da se ob takšnem filmu resneje zamislimo, kakor pa nam sama potrošniška hitrost narekuje. Film je namreč nekaj, o čemer je potrebno premišljevati in katerega je potrebno gledati in poslušati.

Preden se popolnoma prepustimo, premislimo še naslednje: recimo, da obstaja substanca sveta, ki je substanca neke volje. Schopenhauer je to poimenoval volja do življenja. Zagotovo je to ena najmočnejših sil, ki poganja človeštvo. To je razvidno tudi iz tega filma, saj hoče Will dejansko živeti – karkoli že to v njegovem primeru pomeni. Nietzsche k sami volji dodaja tudi idejo, da ne gre zgolj in samo za voljo do obstoja, temveč tudi za težnjo, intenzivnost, kvaliteto in moč obstoja. Pravi, da želi vsako bitje biti močnejše od drugega, to pa zmore doseči na račun drugih bitij, svoje okolice in različnih razmerij, v katerih živi. Gre torej za intenzivnost življenja, za njegovo (življenjsko) moč. Toda Kant zadevo obrne še nekoliko naokoli – Heidegger poudarja, da je transcendenca sveta v Kantovem mišljenju vezana na čutni svet, ne pa na mišljenje kot takšno. V svojem delu Phänomenologische Interpretation pravi, da ‘primarno’ transcendenco razumemo kot dvojno neprekoračljivo distanco, ki pojavni predmet loči na eni strani od subjektivnih predstavnih zmožnosti, na drugi strani pa od njega samega, kot stvar na sebi. V delu Transcendentalna estetika pa Kant zapiše, da predstava telesa v zoru ne vsebuje prav ničesar, kar bi lahko pripadalo kakemu predmetu samemu na sebi, temveč le pojav nečesa in pa način, kako smo od njega aficirani. Tako je ta ‘pojav nečesa’ v predstavi na eni strani nekakšna sled nečesa, kar je dejansko odsotno, je torej sled afekcije in predmetov, ki zadevajo naše čute. Hkrati pa je v samem ‘pojavu nečesa’ navzoča še neka druga odsotnost – in sicer pojav kot nedoločen predmet empiričnega zora. Poudariti pa moramo, da pri tem omenjena ‘nedoločenost pojava’ ni nič drugega, kakor potencialni kraj nenehnih določitev, torej kraj spontanega delovanja razuma. In tako je že ideja sama lahko transcendenca, ki je absolutno imanentna samemu izkustvu, saj se naslavlja na (svoje) izkustveno spoznanje. Saj Will v nekem trenutku vpraša Evely: ali si me prenehala ljubiti? Ko pa na tale film pogledamo s te strani, pa postane dejansko skoraj dveurna razprava na temo moči transcendentnega uma. Toda – prisluhnimo še idejam filmskega skladatelja.

Mychael Danna (1958) je že znan komponist, pred kratkim dobitnik prestižnega oskarja za filmsko glasbo pri filmu Pijevo življenje (The Live of Pi, Ang Lee, 2012). Sicer pa ga poznamo po odličnih partiturah, med katerimi je Capote (Bennett Miller, 2005), pa Naša mala Miss (Little Miss Sunshine, Jonathan Dayton in Valeria Faris, 2006), Chloe (Atom Egoyan, 2009) in pa Zmagovalec (Moneyball, Bennett Miller). Čeprav v svoji glasbi ni prav zelo drzen, pa je vedno dovolj opažen in odlično sprejet. Žal pa malokdo ve, da je njegov veliki domet v svet filma naredila filmska glasba in glavna tema TV serije z naslovom Jasnovidka (Medium, Glenn Gordon Caron, 2005-2011), v kateri je vseh 130 (!) epizod odigrala Patricia Arquette (kot ‘medij’ Allison Dubois). Tokratnemu filmu je namenil kar 22 glasbenih delov in prav je, da se nekaterim posvetimo posebej.

Uvodni del je namenjen skladbi z naslovom  Transcendent. Kakor nam že naslov pove, nas želi Danna usmeriti v svojo glasbeno pripoved in nam predstaviti svoj zvočni pogled na to. Prvi dolg akord pravzaprav bolj zakriva, kakor pa odkriva – izgubljanje nekje v daljavi mu daje pridih vseprisotnosti, vendar ne tiste prijetne, temveč one druge, skrite. To je prvi korak, ki ga Danna ponudi. Sledi del z naslovom Far from What They Were. Glasba hoče biti melanholična, a se Danna osredotoči bolj na idejo, ki jo smemo s Kantom imenovati izkustvo onkraj spoznanja. Če je to v nekem smislu Willova umetna inteligenca, potem je imel pravzaprav Kant že davno občutek z nov pogled na človekov um. Del Will and Evelyn je zavit v zvoke osamljenega klavirja, saj moramo priznati, da je osamljenost tista, ki dela um čist. Težko je reči, kdo od njiju je bolj osamljen – ali Evelyn na tej strani realnosti, ali pa Will v breznu vsemogočnosti in digitalne resničnosti. Kruto spoznanje v glasbi Four, Maybe Five Weeks je skupaj z boleznijo nekaj, kar bi morali pač sprejeti. Vendar stremljenje za novim, boljšim, popolnejšim svetom je vsekakor močnejše, kakor pa točka odhoda – smrti. Volja do moči postane tako tudi volja do življenja samega, pa čeprav samo v svetu onkraj realnosti. Morda pa prav zato točno tisto, kar je Will vedno sanjal.

Glasbenemu nadaljevanju sledi Building Will, kakor da je človek nekaj, kar se da resnično zgraditi, dograditi, dodelati. Vendar očitno je možno. Dodelava njega kot empiričnega bitja ni možna, možno pa je ujeti njegovo esenco. Ta se spremeni v virtualno resničnost in postane tako resničnost sama. Še boljše: bolj resnična od resničnosti. Transcendenca je nova izkušnja, lahko pa se vprašamo za koga. Ali za Willa, ali za Evelyn, ali pa kar za ves svet. Počasni akordi samega uvoda se preselijo v resničnost, ki jo predstavlja Will, postanejo tako rekoč on. V delu You Cannot Say se srečamo z glasbeno poanto nastajajoče se nove zavesti, da vendar obstaja nekaj, kar pa (še) ne moremo poimenovati objekt, niti ne (več) subjekt. Obstaja breztelesno, pa vendar z možnostjo telesnega razumevanja. Ali je razum dejansko tisti, ki vodi celotno igro spoznanja? Vokal pač ne more nikoli zatajiti. Morda pa je resnično glas tisti, ki nas tako ali drugače definira, označi, naredi prisotne in realne. Klavir se odzove tej soigri, kakor bi razumel praznino glasu brez besed.

Po uspešnem prenosu, po odcepitvi od realnega tukaj, imamo glasbo Is Anyone There? S podobnimi besedami tudi Neo stopa v matrico, pa vemo, kako se je končalo. Tanek pisk, ki preseka svet na dvoje, postane skupaj z visokimi klavirskimi toni podpis komponista in trditev, da je glasba pač nekaj, kar lahko potuje med dvema svetovoma. Elegična melodija, klavirski solo, vse to deluje kot nekakšna reminiscenca in dejansko ne kot transcendenca – vendar, če pomislimo celotno stvar skupaj s Kantom: reminiscenca kot pojavna oblika nove realnosti. Sledi Online Now, vzpostavitev popolnoma novih dimenzij komunikacije, celotnega bistva, vsega, kar je bil nekoč Will. To pa pomeni preselitev v nov prostor, v prostor onkraj tega, kar lahko z umom dojamemo. Vsekakor je prav to temelj transcendence, vendar je kruti ritem tisti, ki pove, kako stvari tečejo. Reservation under Turing se prikrade v film kot nekakšna oddaljena misel, ki se hoče vtipkati v vse računalnike sveta in končno razumeti, v čem je bistvo obstoja. Ali je to um?

Danna se obrne k samemu junaku in zapiše skladbo Get off the Grid, nekakšno surovo različico računalniške igre in grafike, v katero se vedno bolj Will spreminja. Kant nas zna spomniti, da je v čisti obliki transcendentalni pomen ponotranjenja objekta v predstavnem polju opredeljen v drugi/novi možnosti razmerja – in to v predstavi sami, ki jo omogoča predmet sam na sebi. Le z njo, s to možnostjo namreč, pa je možno nekaj spoznati kot nekaj, se pravi, kot predmet, kar je le to (tisto), kar ta predmet prezentira za predstavo o njem samem. Ali drugače: Evelyn je lahko opazovalka tega, kar je Will (postal) samo tako, da se premakne iz točke tu-biti in postavi svoj pogled onkraj tega; v skladu s Kantovo dikcijo pa opazuje novega Willa kot pojav in ne več kot objekt. A to je izredno težko, saj gre za emocionalno izraženo razmerje (vsaj z njene plati), ki pa lahko na vsakem koraku preskoči še tako očiščen racionalni pogled. In Danna nadaljuje z delom We Had Crossed the Line, morda najbolj transcendentno izraženo glasbo.

Med naslednjimi bolj ali manj posrečenimi glasbenimi deli je še I Can see Everything, ki se nanaša prav na izkušnjo transcendence, o kateri je pred toliko leti premišljeval Kant. Vedeti moramo, da je prav on trdil, da je ontološka pojavnosti predmeta (in kaj je drugega Will?) njegova popolna ireduktibilna danost. Od tod ta klavir, ki zveni vedno znova nekje od spomina dalje in se zavija skupaj z vokalom v glasbo daljne preteklosti, mistike in magije. Naglasiti moramo tudi to, da je problem vedno presežne eksistence (želje po spoznanju vsega, volje do moči) v tem, da stremi za idealom uma (umetno inteligenco), vendar gre prav zaradi tega za izkrivljanje objektivne realnosti do te mere, da dobimo na drugi strani iluzorično realnost nekakšnega transcendentnega videza, s čimer pa si dejansko nimamo kaj početi. Ta nova realnost prične slej ko prej požirati samo sebe in vse naokoli. In prav to se zgodi Willu, prav to se zgodi Evelyn.

Danna zapiše še Always Was, klavirski solo komad, s katerim podpisuje resničnost transcendence. In zaključuje svoje popotovanje z Garden, lahko bi rekli, da prav tam, kjer se je vse pričelo. V Edenskem vrtu. Toda jabolko spoznanja je bilo transcendentno in je nudilo prehod na drugo stran zaznave.