Anthony Braxton : For Alto (Delmark, 1970)
V intervjuju za newyorško revijo Bomb Magazine je saksofonist, skladatelj in mislec Anthony Braxton (r. 1945) na ugotovitev mlajšega kolega in študenta Nata Wooleya, da je za njegovo generacijo glasbenih kreativcev vzornik, dejal: “Ljubezen do glasbe je bila moje skrivno orožje, ki mi je pomagalo preživeti v Chicagu, preživeti odraščanje in tri milijarde napak, ki sem jih naredil v življenju. Pomagala mi je pri tem, da sem ohranil smisel za humor, ki je tako pomemben posebno takrat, ko delaš napake.”
Nekaj je gotovo. Dvojni solistični album For Alto ni bil med profesorjevimi napakami. Črnski saksofonist je komponirane skladbe z improvizacijsko odprtostjo napisal že prej, toda posnel jih je februarja 1969 pred odhodom v Pariz, kjer je bil skupaj s trobenčem Leom Smithom in violinistom Leroyem Jenkinsom v začasnem umetniškem eksilu. Založba Delmark, ki sicer slovi kot bluesovska založba, je dvojni album izdala leta 1970. Album velja za enega prelomnih albumov nove muzike, ki noče biti zgolj jazz.
V intervjuju za Mladino je ob zadnjem obisku Ljubljane Braxton, ki je glasbeno in socialno zorel pod okriljem chicaškega črnskega glasbenega združenja AACM (Združenje za napredek kreativnih glasbenikov), razlagal:
“Takrat nismo gojili enega samega filozofskega prepričanja, po katerem naj bi bili igrali na en sam način. Podpirali smo se med seboj in obenem spoštovali zelo individualne odločitve – raziskava Afrike, absolutna improvizacija, eksperiment, note, marsikaj je bilo sprejeto, predvsem pa smo gojili vključevanje in ne izključevali. Igrali smo za bagatelo, se bojevali in verjeli v godbo. V tem je bila moč AACM. Zbrali smo se v času, ko John Coltrane ni več dobival dobrih ocen v tisku. Že v času albuma A Love Supreme (1964) so ga na klubskih koncertih poslušali štirje. Drugi so trumoma zapuščali prizorišča. Niso ga marali, črnska skupnost ni več sledila glasbenim spremembam. V AACM smo vedeli, da je godba šestdesetih vredna, da pa se je treba prevprašati o podmenah, kaj se pravi biti kreativen. Istočasno smo terjali pravico do študija Louisa Armstronga. Ko njegovo ime omeniš danes, sta zanj pooblaščena Stanley Crouch in Wynton Marsalis, že takrat pa sta se Muhal Richard Abrams in Leo Smith zavzemala za Armstrongovo in Ellingtonovo glasbo in ju branila. Armstrong in Ellington sta danes sicer priznana, toda kaj, ko sta zamolčana Ornette Coleman in Albert Ayler. Ko sem leta 1969 odšel v Pariz, sem si rekel: Bolje umreti tukaj kot v Chicagu. Tam je bilo sicer zmeraj dovolj muzike, toda nikoli dovolj ljudi, ki bi jo poslušali. Ko se je v šestdesetih razmahnil črnski nacionalizem, se odprtost AACM z njim ni ujela in mu ni ustrezala, saj ni bila korektna zaveznica. Vsi smo se sicer zanimali zase kot Afroameričane, toda od nas so pričakovali, da kot Afroameričani igramo nekaj drugega.”
Braxtonov solistični prvenec je bil med prelomnimi albumi, velja za prvi solo saksofonski album. Inštrumentalna veščina in imaginacija sta zavidljivi. Izjemen saksofonist, glasbeni mislec in skladatelj v eni osebi. Album je z današnje perspektive celo jazzy, če sežemo po tej delikatni označbi, v času izida je bil daleč od tega. Profesorja so obtoževali intelektualizma, celo hotene belskosti, evropskosti. Čeprav je v drugem kontekstu Mihi Zadnikarju in pišočemu ob zadnjem snidenju v Ljubljani najprej zaklical iskreno hvalnico Evropi. Vibracijska dinamika, če si sposodimo njegov termin. Za alto.
