Henry Cow : Unrest (Virgin, 1974)
Bend je bil pomemben odvod britanskega progresivnega rocka na prehodu iz šestdesetih v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja. Od svojih prvih korakov konec šestdesetih let v univerzitetnem okolju Cambridgea – ustanovitelja sta bila Fred Frith in Tim Hodgkinson – se je gibal na presečišču rocka, jazza, svobodne improvizacije, komorne komponirane glasbe, popularnih in ljudskih tradicij. Odlikovala sta ga izrecno politično levičarstvo in glasbeniško angažirana drža.
Leta 1978, v času, ko so doživeli številne preobrazbe in se razpustili kot stalna skupina, so Henry Cow v Londonu z mednarodnimi somišljeniki organizirali festival-akcijo, ki so ga imenovali rock v opoziciji (RIO). Na njem so nastopali Henry Cow, Stormy Six (Italija), Samla Mammas Manna (Švedska), Univers Zero (Belgija) in Etron Fou Leloblan (Francija).
Ta nova muzika je bila med drugim vidno zastopana v programu ljubljanskega Radia Študent, svojo festivalsko inkarnacijo v samoupravni Jugoslaviji pa je doživela na izredno dobro obiskanem dvodnevnem festivalu »RIO v Riu« na vrtu ljubljanske gostilne Rio na Titovi cesti junija 1980, ki ga je organiziral ŠKUC. (Drobni osebni zaznamek: zaradi obiska tega festivala bi skoraj pogrnil na maturi. Premamili so me bendi, kot so bili Univers Zero, Art Zoyd, Mamma non piangere in domači Srp, če me ne vara spomin.)
Prvotni londonski RIO je postal več kot enkratni festival. Bil je nekakšen zametek gibanja in obenem krovna oznaka za vrsto evropskih glasbenih skupin, ki so jih označevali različno, kot progresivni rock, artrock, avant-rock, komorni rock in podobno. Osnovna drža je bila opozicija zoper dominantni rock in industrijo. Chris Cutler, bobnar Henry Cow, je medtem ustanovil neodvisno založbo Recommended Records (RecRec), eden izmed kriterijev za izdajo plošče je bil politični angažma skupine, odkrito nasprotovanje angloameriški rockovski hegemoniji, neodvisna glasbena produkcija, ki je predpostavljala kreativno rabo tehnologije.
Glede teh usmeritev so v skupinah ves čas nastajala huda trenja in pomembni premisleki o tem, kaj je snemalni proces albuma v tonskem studiu, v čem se razlikuje od dominantnega rocka, na kakšen način demokratično uporabljati dostopno tehnologijo, ali sploh nastopati na turnejah na način rock bendov. To so bili čudovito nemogoči spori in čas oblikovanja stališč, s katerimi se do danes sooča večina t.i. neodvisne glasbene produkcije in jih težko razrešuje.
Henry Cow sta v takšno držo in iskanje neodvisnih poti za predstavitev dela navsezadnje zelo zgodaj prisilila obstoječa glasbena industrija in glasbeni tisk, ki jih je povsem obšel. Na svojih turnejah, ki so jih organizirali sami ali v povezavi s somišljeniki, so zgodaj nastopali z nemškimi krautrockerji Faust, sodelovali pri javni izvedbi Tubular Bells Mika Odlfielda, se zbližali s popart bendom Slapp Happy z imenitno pevko Dagmar Krause, ki je kmalu postala članica benda in pozneje ena najbolj avtoritativnih interpretk songov Bertolta Brechta in Kurta Weilla.
Postava Henry Cow je bila v času snemanja njihovega drugega albuma Unrest naslednja: Fred Frith (el. kitara, violina, bas kitara, klavir), Tim Hodgkinson (orgle, altsaksofon, klarinet), Chris Cutler (bobni, tolkala), Lindsay Cooper (fagot, oboa, klavir), John Greaves (bas, klavir).
Drugo stran albuma za tedaj novo neodvisno založbo Virgin so dejansko v kolektivnem procesu izdelali v studiu, na snemanje so prišli s skladbami le za eno stran albuma. Na albumu z raziskovalno noto in dobrim občutkom za daljšo kompozicijsko formo se poznajo različna glasbena ozadja in formacije njegovih članov, ki so jih razrešili v intrigantnih kompozicijah, z improvizacijsko in skladateljsko žilico, novo zvočno senzibilnostjo. Napeta hermetičnost benda, ki se hoče izviti iz rockovskega populizma, je prisotna ves čas.
Bend je dokončno nehal obstajati leta 1978, njegovi (bivši) člani in članice pa so igrali v številnih zasedbah in bendih daljšega in krajšega diha. Hodgkinsona smo denimo v sklopu Pomladanskega festivala v Križankah videli z bendom The Work, Fritha solo in v duu s Skeleton Crew (z newyorškim čelistom Tomom Coro), Cutlerja v številnih bendih (začenši s Pere Ubu), tudi Lindsay Cooper, ki je skupino zapustila oziroma se je z njo skregala po Unrest.
Tole pa je k naši objavi na FB 11.6.2014 pripisal prijatelj NM Bojan Vrlič:
“Njihov drugi album. Prvi trije so imeli na ovitku vsi to žičnato čarapo, v različnih barvah. Tasič iz Raven na Koroškem je imel vse tri in spomnim se, da so bile kljub temu, da je bila muska v svoji posebnosti neprimerljiva s čemerkoli, kar smo do takrat poznali, te plate za nas pomembne in kultne. Ko je prišel par let za tem predvsem na bazi Henry Cow (oz. pod njihovim mentorstvom) ven še Rock in Opposition, pa sploh. V Mežici so najstniki (se pravi tistih par, kolikor jih tako majhno okolje pač lahko premore) v začetku osemdesetih pod vplivom Aleksa Lenarda, ki je bil v njihovih očeh že malone mitsko bitje zaradi njegovih občasnih oddaj pod okriljem RŠ-a in na Radiu Slovenija, in mi starejši, ki smo to že nekaj časa fural, imeli na jaknah in rekelcih poleg klasičnih pankerskih bedžev (Dead Kennedys, Clash,…) pripete tudi homemade bedže z napisi »Rock In Oposition« in čudaškimi imeni RIO bandov. Ko si jih vprašal, kaj kej poslušajo, pa so prav ponosno odgovarjali: »Opozišn!«.”
