James Brown & The Famous Flames : Live at the Apollo (King Records, 1963)
Stopimo v svet rhythm and bluesa. To zvrstno oznako za črnske godbe, ali bolje, za godbe ameriških črnskih izvajalcev je leta 1949 skoval producent založbe Atlantic Jerry Wexler. Kot poseben razdelek lestvic najbolje prodajanih plošč se je znašla v glasilu fonografske industrije, Billboard. Na dlani je bilo, da je po II. svetovni vojni, sodelovanju in žrtvah črnskih vojakov v njej, stara oznaka race music oziroma race records preveč smrdela po rasizmu. »Rhythm and blues« je bila fraza, ki so jo že konec tridesetih let uporabljali glasbeniki v bluesovskih in swingovskih bendih.
Leto 1962. Med ognjevitimi črnskimi nastopači, ki so osvajali srca poslušalcev, se je v ospredje kot samooklicani »največji garač v show businessu« prebijal James Brown. Poglejmo, kaj so zapisali v njegovi pisarni za stike z javnostjo (vir: odlična knjiga Petra Guralnicka, Sweet Soul Music, Rhythm and Blues and the Southern Dream of Freedom, 1986):
»Brown bo v enem mesecu, ko odigra približno 28 koncertov, razdelil 5000 fotografij in 1000 parov manšetnih gumbov, nosil bo 120 sveže opranih srajc in več kot 80 parov čevljev. Preoblekel se bo stopetdesetkrat in na odru nastopal več kot 80 ur – pel bo, plesal in tudi izvajal vsaj 960 komadov na enem ali tudi na več kot osmih glasbilih. Brown je tudi pisec pesmi, aranžer, koreograf in oblikovalec lastnih oblačil in kostumov za člane benda in spremljevalno osebje (bilo jih je več kot 20).«
V tem obdobju je James Brown izdelal svoj odrski nastop. Za seboj je imel prve uspešnice, kakor je »Please, Please, Please«, drama o ljubezenski zavrnitvi , prošnji in trpljenju mladca, kar je uprizarjal na odru s stalno ponavljajočim se padanjem in vstajanjem, klicanjem, kričanjem, ki je lahko trajalo pol ure. Tu so bili še komadi »You’ve Got The Power«, »Try Me«, »The Night Train«, ki je kot drveč »shuffle« ognjevitega benda The Famous Flames že napovedoval neke druge, funkovske čase, in pa »Think«, popolna predelava stare klasike Royales.
Ambiciozen pevec, ki je bil v rodni Atlanti na robu mladostnega prestopništva, je hotel več. Ni želel ostati le eden izmed R&B pevcev, ki jih je mrgolelo. Zamisel, s katero sta prišla na dan z menedžerjem Benom Bartom, je bila – posneti in izdati živi album, ki bo ustoličil najmočnejšega nastopača, zabeležil vznemirjenje, ki ga je sejal na koncertih. Posel okrog R&B-ja ni bil ravno posel z albumi, glasbeniki so prek založnikov prodajali singlice. Edini, ki mu je uspel preboj z živim, koncertnim albumom, je bil Ray Charles z Ray Charles in Person iz leta 1959. Tedaj so bili albumi kompilacije uspešnic s singlov. Brown do tedaj ni prodal več kot 10.000 izvodov albumov.
Bart in Brown sta kljub pomislekom založnika sama vložila 6000 dolarjev v pripravo in snemanje živega albuma v znameniti dvorani Apollo. To je bil polnočni koncert v Apollu, 24. oktobra 1962. Album je po izidu nekaj mesecev pozneje tako komercialno kot ustvaralno zasukal Brownovo kariero, pa tudi južnjaškega soula.
Koncertni album so v dobi singlic po črnskih radiih vrteli v vsej dolžini, 2 x 15 minut. Nekateri radijski didžeji so ga morali na želje poslušalcev vrteti tudi po petkrat zapored. Po nekaj mesecih se je prebil na veliko pop lestvico nabolje prodajanih albumov, kar je uspelo le malokateremu črnskemu izvajalcu. Povzpel se je do drugega mesta in konec leta končal na 32. mestu.
Na plošči je zabeleženo vse vznemirjenje, tresavica črnske publike v Harlemu, ponoreli glasovi mladih deklet. To je bil James Brown show, namazan bend, bluesovsko občutenje, uprizarjanje osebne drame, naelektreni stik s publiko, popolna mašinerija, ki meša komad za komadom, draži občinstvo in ga osvaja. Igralcu na odru sredi patetičnega jadikovanja dekle iz prve vrste zakliče: »James, ti si bedak.« In zaljubljeno zavrešči z drugimi. Fina igra. Je dokument in komercialni izdelek, ki zares pričara, kaj so ti izvajalci črnskemu občinstvu pomenili. Veliki JB z njim počasi napoveduje preskok v eno najradikalnejših form črnske pop godbe, v trd funk.
Prizorišče je bila legendarna dvorana v Harlemu. Ljudje so v večernem mrazu ure čakali na vstopnice. Please, Please, Please!
In to s presketom stare vinilke.
Stran A:
Stran B:
