Einstürzende Neubauten : Halber Mensch (Some Bizzare, 1985)
»Strategije proti arhitekturi«. Ko je bend iz zahodnega Berlina leta 1984 tako naslovil retrospektivni album redkih zgodnjih singlic in prodornih komadov, je mislil hudo resno. Naslov je aktualen. Enako danes kot tedaj. Berlin v osemdesetih letih. Hladna vojna v razdvojenem mestu je bila ledena. Po ulicah so hodili sumljivi tipi, špiclji. Vsi smo brali vohunske romane Johna Le Carreja.
Toda glasbena scena v zahodnem predelu mesta se je imela kam dat. Razmere v mestu so bile zrele za presežke. Berlin je bil videti nevaren, vznemirljiv, poceni, tradicionalen in moderen, razsut in siv, živahen in intelektualen, kreativen in destruktiven. Tja so se selili mnogi ustvarjalci, glasbeniki so snemali albume, ustvarjali, se pogubili, v mestu iskali navdih, tudi cenejšo drogo. Dekadenca na Zahodu, urejen mir na Vzhodu, navidezno ravnotežje, nebo nad Berlinom je bilo spokojno nemirno.
Njihov prvi album je bil Kollaps (1981), zmes punk rocka in zvoka traverz. »Sesutje!«, se je manično ekspresivno drl darkerski pevec iz urbanega pekla. Drugi je bil Zeichnungen des Patienten O. T. (1983). Po njem je bilo vsem jasno, da v mestu igra pravi industrijski rock bend. Med porušenimi skladiščnimi halami, iz skeleta opuščenih tovarn. Celo modni angleški glasbeni tisk, ki je s pisanjem in poročanjem o domačih bendih ustvarjal vtis, da ga ni čez otok, je začel radovedno škiliti na zahodnoberlinski otok sredi puščave realnega socializma. Ko so se tjakaj zaradi scene, podobno kot nekaj let prej David Bowie in Iggy Pop, začasno umikali še avstralski ljubljenci Nick Cave & The Bad Seeds, pa Crime and the City Solution, Jeffrey Lee Pierce in Lydia Lunch, to niso bile več samo govorice. Kaj za vraga se tam dogaja? Ko je del tega v filmsko pripoved zavil še Wim Wenders, je Berlin med intelektualnimi krogi in untergruntarji poletel v nebo.
Einstürzende Neubauten (»rušeče se nove zgradbe«) so tedaj bili: Blixa Bargeld (glas, besedila, kitara, tolkala), Mark Chung (bas, tolkala), F. M. (Mufti) Einheit (tolkala, produkcija), N.U. Unruh (tolkala, izdelava glasbil) in Alexander von Borsig –Hacke (električna kitara, tolkala). Chung in Einheit sta prišla iz hamburškega postpunkovskega benda Abwärts. V tej postavi so bili skupaj 15 let.
Bili so eden najmočnejših evropskih in svetovnih bendov po punkovski vihri v sedemdesetih letih. O njihovih koncertih še danes vzneseno pripovedujejo pričevalci, ki so jih slišali v Berlinu, Londonu, New Yorku, Amsterdamu, Ljubljani, hej, tudi v Puli na tistem poletnem festivalu na nogometnem igrišču. Ko so šli čez in začeli s pnevmatičnimi kladivi spodkopavati nosilno steno nekega podzemnega kluba v New Yorku, je vletela policija z gasilci, prekinila koncert in razgnala navdušeno publiko. Ko so pomladi leta 1985 nastopili le teden dni za delavsko maoističnimi Test Department v kletni hali ljubljanskega Gospodarskega razstavišča, je obledela notorična mikavnost domačega državnega sovražnika – ansambla iz Trbovelj. Med veličastno srhljivo »Armenio« se je za mešalno mizo zaradi vihravosti tjakaj odstavljeni in z vsemi substancami podprt mladoletni peti član benda Alex Hacke drl: »Zakaj ste tako jebeno dolgočasni?« Niso bili.
Sociolog kulture (in danes glavni urednik Nove Muske) Jože Vogrinc je po koncertu, ki je stresel, podal trezno oceno: »Saj so navaden tradicionalen rock bend«, … in v bistvu zadel. Ta »navadnost« in »tradicija« sta pokazala, kam se lahko izrazno stegneta na utrjeni glasbeni osnovi.
Halber Mensch je tretji album Einstürzende Neubauten. Težko rečemo, da je njihov najboljši, a odlikuje ga vse, zaradi česar so EN prebijali tedaj veljavne estetske kode v popularni godbi: izjemen posluh za zgradbo komadov, obsedena skrb za zvok, za zvenske odtenke in barvo, vkomponiranje elementov definiranega hrupa in šuma v rockovski omot, izdelava upičenih in za oko lepih glasbil iz industrijskega železja, odpadkov, lepa zagonetna besedila Blixe Bargelda, urbana poezija, zaradi katere je bila nemščina ponovno privlačna, polna, podana s tako osebno prepričljivostjo in karizmatičnim nabojem, da je Bargeld moral postati alterglas iz »inferna«. Vse to se je dogajalo na bučnih dramatičnih nastopih z občutkom za oblikovanje napete glasbene drame.
Naslednja albuma Fünf auf der nach oben offenen Richterskala (1987) in Haus der Lüge (1989) sta fina izkaza na poti v perfekcijo, artikulacijo hrupnosti in liričnosti ter utrjevanje izrazne moči benda. Po odhodu Einheita in Chunga iz benda EN nikoli niso bili več isti kolektiv.
Na Halber Mensch so z današnjega slušišča same rušilne klasike. Tu je naslovni komad, potem pa kar po vrsti: »Yü-Gung (Fütter Mein Ego)«, »Seele Brennt«, »Sehnsucht«, »Der Todt Ist Ein Dandy«, priredba »Sand« Nancy Sinatra in Leeja Hazelwooda. Uf, porogljivi »Futri moj ego«. Ni lepote brez nevarnosti!
Halber Mensch, film iz leta 1985.
