Eric Dolphy : Out to Lunch! (Blue Note, 1964)
Bodimo direktni in neomajni. Out to Lunch! je eden izmed najpomembnejših povojnih jazzovskih albumov, ki prav v vsem odkriva neizmerno glasbeno širino jazza, izjemen talent Erica Dolphyja – instrumentalista, skladatelja, vodje benda. Povrhu vsega sta studijski tonski zapis in končni miks mojstrovini Rudyja Van Gelderja poseben donesek založbe Blue Note in njenega »sounda« in nasploh načina pakiranja jazzovske godbe.
Eric Dolphy je album posnel februarja 1964. Toda album, ki je zaznamoval njegov podpis pogodbe z znano jazzovsko založbo, je postal njegov glasbeni testament. Jeseni leta 1964 je Dolphy umrl v Berlinu zaradi zapletov, ki jih je povzročila sladkorna bolezen, za katero ni vedel, da jo ima. Star je bil 36 let.
Dolphy je bil sicer doma iz Kalifornije. Njegova starša sta prišla iz Paname. V mladosti se je v glasbeni šoli učil igranja oboe, poleg jazza ga je zgodaj privlačila glasba Debussyja, Ravela in Weberna. Njegov učitelj glasbe je mladega nadarjenca prepričal, da za izgrajevanje glasbene kariere ne potrebuje diplome na univerzi, kar je povsem razkurilo njegove starše.
Vsekakor drži, da je Eric Dolphy v primerjavi z glasbenimi kolegi razmeroma pozno dozorel. Ključna je bila selitev v New York leta 1959, kamor se je preselil kot tedaj že virtuozni pihalec, multiinstrumentalist, ki je igral na altsaksofon, flavto in basklarinet, tedaj zelo malo rabljeno pihalo. Dolphyjevi soli so bili ostro vijugavi, silovitih intervalov, eksplozivni v prehodu iz najnižjih registrov v najvišje. Bil je pravi modernist med jazzovskimi pihalci, nekdo, ki je spojil blusovsko občutenje z izrazito avantgardistično glasbeno miselnostjo.
Ta njegov slišni donesek se sliši v daljših partnerstvih z Johnom Coltranom, Charlesom Mingusom, na albumu Free Jazz Ornetta Colemana, z mladim trobentačem Bookerjem Littlom (tudi on je umrl zelo mlad, star 23 let).
Dolphy je med drugim tudi posnel in avtoritativno interpretiral zahtevno skladbo Edgarja Vareseja za flavto, Density 21.5., kar le dodatno priča o njegovi glasbeni širini. Vedno je bil glasbenik strukture, iz katere je gradil največ. Zaradi prilagodljivosti, glasbene razgledanosti, načitanosti in vrhunskega obvladovanja glasbil je bil izvrsten soigralec, ki je v skupine drugih vedno vnesel nekaj svojega, posebnega, avanturističnega, pa naj je šlo za glasbo povsem odprte forme, svobodne improvizacije ali strogo zapisano, celo konvencionalno obliko.
Out to Lunch! so posneli Dolhpy, trobentač Freddie Hubbard, vibrafonist Bobby Hutcherson, basist Richard Davis in rosno mladi bobnar Tony Williams (poznejši bobnar ključnih zasedb Milesa Davisa).
Zadošča že vstop v komad »Hat and Beard«, posvečen Theloniousu Monku. Zatem se odpira svet ritmičnih nians, harmonske odprtosti, dela glasbene strukture in njene nadgradnje z improvizacijsko imaginacijo, spevnosti in ekspresivne atonalnosti, posameznika in kolektiva, solista in zagona glasbene skupine. Briljantna nova muzika.
