PLOŠČA: Jurki in Basisti (Celinka, 2014)

IMG

Če se od dela umira, je vsekakor najbolje, da si človek izbere tako delo, od katerega vedno znova z veseljem umre. Zasedba Basisti z Bojanom Jurjevčičem Jurkijem na čelu so skladbo Od dela se umira posneli leta 1984 in še dandanes je to bržčas njihova najbolj znana skladba. Nov remiks dotične skladbe zašpila tudi na pričujoči plošči, vendar to ne pomeni, da bi Jurki z Basisti rad opozoril, da je to skladbo nekoč naredil, da je bila hit in da jo zdaj remiksa, ker drugih nima, kot je večkrat v navadi pri nas, pač pa gre za zaključek koncepta, ki s povsem preprostim naslovom Jurki in Basisti prihaja med nas kot tretja dolgometražna glasbena izdaja zasedbe.

Vse o zgodovini zasedbe je na voljo na avtorjevi spletni strani, kjer lahko poslušate odlomke z nove plošče in preberete tudi vsa besedila, ki so v pravoverni punkrockovski maniri. Vseskozi je prisotna ostrina, cajtgajstovsko glasbeno popotovanje po mentaliteti (politični in širokodružbeni) dandanašnjih časov, ki useka bodisi neposredno (Janezu se jebe, Pismo), bodisi bolj podtalno, satirično (Back On Dixie Bound), kar pa zadeva ljubezen, se ob poslušanju odločite sami: je Jurki nežen, pozoren ljubimec, ki že uvodoma nagovarja svojo ljubezen in ji želi vse dobro, ali morda cinični roker, ki ve, da je ljubezen izmuzljiva zadeva, ali pa učinkovit satirik, ki zna tudi že omenjene uvodne nagovore predstaviti v svoji površni površinskosti in na ta način smešiti klišeje pisanja tovrstnih pesmi, čeprav tudi sam ni vedno imun na moč, ki jo predstavlja tak ali drugačen medsebojni odnos? Za razmislek o tem je na plošči na voljo čeden sveženjček pesmi, denimo En lep dan na tvojo dlan, A in Be, Priznam, Navaden dan, Če imaš prav. Je ambivalenca in sarkaza Jurkijevega pristopa do medsebojnih odnosov res cena, ki jo plača roker (ali posameznik nasploh) za določena spoznanja in izkušnje, ali gre za kaj drugega: to je dvom, s katerim mora obračunati vsak umetnik, ki se jemlje resno in ki z leti v svoji glasbi raste, ne pa podlega zahtevam trga in večni mladosti z recikliranjem najstniških tem in obračanjem starih hitov, kot se to večkrat dogaja. Jurkijeva diskografija je dovolj raznolika, da hitro ugotovimo, da gre za umetnika s konceptom, ne zgolj za starega rokerja, ki je posnel novo ploščo in se zdaj dela norca iz starih ljubezni. Na novi plošči najdemo uglasbeno pesem Vinka Möderndorferja Vsak je sam, ki je skrbno izbrana, saj pomaga razumeti tako cajtagajstovsko kot intimno naravnanost plošče. In Basisti se v preteklosti niso ustavili ne pred Ježkom ne pred Shakesperjevimi soneti.

Album je bil posnet v Jurkijevem Supersoniku, če pa bo koga morda zmotila rdeča zvezdica na ovitku, kar danes menda pomeni podleganje silam kontinuitete in podobne oslarije, ki si jih izmišljujejo ti ali oni demagogi, mu itak ni pomoči; če mislite, da gre za provokacijo, si kar mislite, ne bo vam hudega. Če pa ste kljub temu pripravljeni obrniti minimalistični ovitek, ob katerem se spet lahko vprašate: vesolje ali ne, ste se pravzaprav že odločili: popotovanje med glasbene linije, katerih avtor je Jurki, le pri aranžmajih se tu pa tam še najde kakšno ime, kot rečeno kulminira s težko glavo nove različice skladbe Od dela se umira; trideset let je minilo od njenega nastanka. Kako se je že vmes spreminjal svet?

Jurki in Basisti so v tokratni izvedbi: Bojan Jurjevčič Jurki (vokal, kitara, dobro, mandolina, synth, bariton kitara, bas, programiranje, blues harp, wurlitzer, tolkala), Miha Meglič (kitara), Miloš Rebula (hammond, wurlitzer, klavir), Janez Lah (bas), Žiga Kožar (bobni, tolkala), Andraž Mazi (lap steel, pedal steel), Barbara Fürst (opera !!!), Aleš Hadalin, Petra Trobec, Metod Banko, Neža Peterle, Tomaž Maher (spr. vokali) in Blaž Medja & Aleš Berkopec (remix). Pisana druščina, ki se ne pusti presenetiti.

Če niste ujeli katerega od promocijskih nastopov, bo v prihodnosti bržčas še čas za to, plošča je še sveža, edina »zamera« pa je pravzaprav, da smo jo tako dolgo čakali. Vesel sem tudi, da Jurki nanjo zato ni nametal 14 ali več pesmi, kot se rado zgodi, ko vajeti časa uidejo iz rok. Kakšen pa je pravzaprav ta čas?

Share