Sun Ra and his Arkestra : Jazz in Silhouette (Saturn, 1959)
Album intonira »Enlightenment«. To je programski komad, slavnostni napev, ki ga na inštrumentalni ravni poantira razpon pihal, od globokega baritona do drugih višav. Je značilen zven rajevskega big benda, glasba, ki se rola. Pozneje je ta napev postal ključni del nastopa Sun Rajevega Arkestra, ritualna pesem o »spaceways«, ki jo je običajno vodila pevka June Tyson ob celotnem zboru. Razsvetljenje je oznanilo Sun Raja, samooklicanega »jazzovskega boga Sonca«, kakor se je leta 1952 uradno preimenoval Herman Blount, sicer rojen 22. maja 1914 v Birminghamu v Alabami. Naj bo toliko za dražljivi uvod.
Zdaj pa k suhoparnejšim faktom, ki pa mogoče bolj osvetljujejo tole izdajo albuma, ki je prvič izšel kot vinilni album leta 1959 pri Sun Rajevi majhni, neodvisni založbi El Saturn oziroma Saturn Records. Album so prodajali le na koncertih zasedbe in pa v nekaterih manjših ploščarnah na ameriškem Srednjem zahodu. Jazz in Silhouette je leta 1975 ponovno izdala založba Impulse, šele založba Evidence, ki redno izdaja Sun Rajeve albume, singlice in arhivske posnetke na cedejih, pa ga je v digitalni obliki izdala leta 1991.
Na izvirnem ovitku je bil tudi pojasnjevalni napis: Sun Ra in njegov Arkestra igrata glasbo iz jutrišnjega sveta. Čarobno glasbo sfer. Spodaj pa je bil pripis: V jutrišnjem svetu ljudje (ali pa »men« morda kar raje direktno mizogino prevedimo kot »možje«, ne bomo dosti zgrešili) ne bodo potrebovali umetelnih naprav, kakor so letala in vesoljske ladje. V svetu prihodnosti bo novi človek »mislil« prostor, kamor bo hotel, zato ga bo njegov um ponesel tja.
In naprej verzi:
To je pripoved o silhuetah.
O svetlih silhuetah in temnem ozadju.
/ … /
To je zvok silhuet.
Podob in napovedi jutrišnjega dne,
preoblečenih v jazz.
Risba na sci-fi ovitku je pogled na eno izmed Saturnovih lun, z »egiptovskimi alienkami«. Dobrodošli v svet Sun Raja, kjer se v njegovem svetu sinkretično stikata preteklost in prihodnost, mitska afriška preteklost z elementi etiopianističnega Siona in afriško matico črnih ljudi (Egiptom, Etiopijo in Nubijo) in tehnološka prihodnost, usmerjena v kozmos, odlepljena od Zemlje. To je zbrkljana misel in umetnost glasbenega samouka z nekaj formalne glasbene šole in tradicionalne jazzovske »šole ulice«, ki je ogromno bral, se pečal z misticizmom, skušal misliti sebe kot migrant s segregiranega ameriškega Juga v povojnem črnskem Chicagu, zlasti njegovem južnem delu, v znamenitem Brownsvillu, enem izmed kulturnih središč črnske Amerike, kjer so domovali črnski posel, revščina, črnski proletariat, številne protestantske črnske cerkve in ločine, črni muslimani in črni hebrejci, jazz, blues, gospel, greh in zgledno življenje.
John Szwed v svoji izvrstni biografiji Sun Raja »Space is the Place« (1998) zapiše, da je bila pri Sun Raju glasba zmerom »podtekst nekega večjega načrta, ki njegovim glasbenikom ni bil povsem jasen«. Danes pač v Sun Raju ne vidimo le genialnega glasbenega prevratnika, ki je leta 1952 delal multimedijske hepeninge, podobno kot Cageeva druščina v zavetju kolidža Black Mountain, marveč eno osrednjih osebnosti povojne (črnske) Amerike, ki je svojsko sprejela in interpretirala vlogo znanosti in tehnologije, četudi prek mistike in znanstveno-fantastičnih stripov in likov. Sun Rajeva umetnost se je ozirala tako v preteklost kot v prihodnost, na novo si je zamišljala metaforične in materialne prostore diaspore.
Francis Davis, pisec spremne besede k ponovni izdaji Jazz in Silhuette, je posrečeno ugotovil, da po poslušanju godbe s tega albuma pravzaprav ne vemo, kje smo z njo. Poznavajoč Sun Rajevo diskografijo bi jo lahko mirno uvrstili med konec štirideset let in leto 1980. Je arhaično nova, ima swing, bopovske pasaže, skok v afro-kubanski bop, nič v njej ne da slutiti, da je v njej kaj prepuščeno naključju, raje, da je vseskozi domišljena, dodelana na dnevnih vajah in tako, fluidno, s prepričanim tonom benda tudi odigrana. Tako je deloval Sun Rajev Arkestra. Tako se sliši tudi zgodnja verzija drugega komada po vrsti, nič manj slavnega »hita«, »Saturn«, ki smo ga med drugim imeli priložnost slišati na poznejših albumih in koncertih Arkestra, tudi na tistem razvpitem, spektakularnem nastopu v Križankah leta 1982 na ljubljanskem jazz festivalu.
Morda temu albumu iz t.i. prvega Sun Rajevega obdobja, če tule sledimo običajni leni kronologiji kronistov, na prvi posluh manjka ključna razsežnost Rajeve »kozmične glasbe« oziroma kozmičnega jazza, namreč komičnost, humor, ofucana navadnost in banalna zabaviščna pritlehnost, ki se jih nikoli ni branil. V nasprotju z resnobnimi avantgardisti je Ra zmerom hotel biti dostopen. Kljub vsej utopistični afrofuturistični viziji je vztrajal tudi pri liku klovna, dvornega norčka, ki v nesmiselnem svetu edini deluje smiselno, normalen in človeški, kot nekakšen potujitveni učinek.
Album so snemali leta 1958 v domačem studiu Saturn. Sun Ra je igral klavir, v Arkestru pa so bili še: Pat Patrick (baritonsaksofon in flavta), Marshall Allen (altsaksofon in flavta), odkritje plate, noro dobri Hobart Dotson (trobenta), William Cochran (bobni), John Gilmore (tenorsaksofon), Ronnie Boykins (kontrabas), Charles Davis (baritonsaksofon), James Spaulding (altsaksofon in flavta) in Julian Priester (pozavna).
Jazz v silhuetah v kozmosu.
