5ka – MISLITI MUSKO (XXXIX)

s Petrom Kusom

V novi 5ki razmišljujoče glave iz vrst glasbenikov, glasbenih poznavalcev in kritikov premlevajo pet muzičnih misli renomiranih glasbenikov, producentov, literatov, filozofov, sociologov – od Gustava Mahlerja, Igorja Stravinskega do Milesa Davisa, Franka Zappe, Johna Lennona, Theodorja Adorna, Jacquesa Attalija in mnogih drugih. Zadnja tridesetica v rubriki Misliti musko pripada Petru Kusu – skladatelju in glasbenemu pedagogu.

Peter Kus – portret

 

Peter Kus je skladatelj, lutkovni režiser, izdelovalec instrumentov in pedagog, ki se ga mnogi spominjamo še iz časov folk revivalovskega tria Tolovaj Mataj. Kasneje ga je pot zanesla tudi na druga umetniška področja.

V zadnjih letih se tako posveča ustvarjanju avtorskih predstav v katerih raziskuje območje, kjer se križata področji glasbe in gledališča. Rezultat tega dela so lutkovno-glasbene predstave Črna kuhna (2004), Glas (2005), Tristan Vox (2006), Kralj prisluškuje (2007), Izgubljeni ton (2010), Pojoči grad(2011) in Gozd raja! (2012). Z njimi je gostoval na mednarodnih festivalih in zanje prejel številne nagrade za izvirnost in glasbo.

Izdeluje in oblikuje tudi izvirne glasbene instrumente. Septembra 2008 je v Etnografskem muzeju v Ljubljani postavil odmevno razstavo izvirnih glasbenih inštrumentov Evfonija – zveneče mesto, s katero je v letih 2009 – 2011 gostoval še v Celju in Mariboru. Njegova razstava Zvočni vrtje bila 2012 postavljenja v Reimsu v Franciji, 2013 v Welsu v Avstriji, 2014 pa v Šibeniku na Hrvaškem. Oktobra 2010 je z ilustratorko Kajo Avberšek izdal Pojoči grad – priročnik za izdelovanje izvirnih inštrumentov v stripu!

Peter si je citate izbral sam.

 

Sem čudna stvar,

brez duše in telesa.

Ne morete me videti, lahko me le slišite.

Sam ne morem nastati,

le človek lahko me oživi,

kadarkoli si zaželi,

in moje življenje je kratko,

saj umrem v trenutku, ko se rodim.

 

In tako, glede na človeške muhe

lahko zaživim in umrem neštetokrat na dan.

Tistim, ki spočnejo me, ne storim nič –

a te, za katere sem rojen,

pustim z bolečimi občutki

v kratkih trenutkih, ko živim.[1]

(W. A. Mozart)

Glasba, ki jo slišimo, je minevanje. Je le trepetanje zraka, ki sproti izginja, medtem ko nastaja. Posušalcu vseskozi uhaja, saj ga ne more opredeliti in določiti. A kljub tej izmuzljivosti in fizični neopredeljivosti je glasba tu, pred nami, kot čista prisotnost. Prevzame nas, ne moremo se ji upreti in se z njo ne ukvarjati.

Zapeljivost, fascinantna moč, užitek in estetsko ugodje, so pri poslušanju glasbe najintenzivnejši. »Glasba je ženska«, je leta 1850 zapisal Wagner. Čustvena in nevarno privlačna, hkrati pa skrivnostna in brez smisla. Vedno se izmika, pušča nedoumljivi preostanek, ki se ga ne da pojasniti in v poslušalcu povzroča občutek nelagodja.

Čustvena moč glasbe je pravzaprav način, kako ta presežek udomačiti in ga spremeniti v objekt estetskega ugodja: »… če se ukvarjamo z glasbo in če jo poslušamo, … gre pri tem za to, da bi utišali tisto, kar zasluži naziv glas kot objekt mali a.[2]« Glasba je paradoksalno način kako ublažiti bolečino, ki jo prinaša strast poslušanja.

Kadar je proizvajanje nenehno, postane glasba odbijajoča in tišina je tista, ki zdaj kliče in ki postane slovesna. (Pascal Quignard)

Izum fonografa konec 19. stoletja je glasbenemu dogodku za vedno odvzel avtentičnost in neponovljivost. Postal je posredovan, spremenjen (fonograf sliši drugače kot uho) in ponavljajoč. Tehnološko reproducirana glasba pa se je z njim brezmejno razširila in nakopičila po svetu. Postala je vseprisotna zvočna kulisa, ki noč in dan napada na ulicah, v veleblagovnicah, pasažah, knjigarnah, v restavracijah, v taksijih in avtobusih, na letališčih, na plažah, v zasebnih stanovanjih…

Vsak kotiček sveta je kontaminiran z glasbo, pred katero se ni mogoče več skriti (»ušesa nimajo vek«, kot še pravi Quignard). Glasba je sama postala univerzalni šum ali hrup in nasprotje med enim in drugim je izpuhtelo.

Zdaj glasba namesto da bi se soočila s (prej omenjenimi) čustvenimi pretresi, strastmi in bolečinami poslušanja, služi le pomiritvi in uspavanju zavesti. Pravzaprav sploh ni več namenjena poslušanju in njena sublimna moč (ki vsebuje tudi temno, nasilno plat) je s tem razvrednotena.

Za razliko od predindustrijskega sveta je zdaj tišina (in ne glasba) postala redka in dobiva čarobno moč.

Tišina ni akustična. Je sprememba zavesti, točka zasuka. (John Cage)

Ugotovitev, do katere je John Cage prišel ob obisku brez-odmevne sobe (zvočno izolirana soba, ki preprečuje odboj zvočnih valov v sobi in dostop zunanjih zvokov vanjo, angl. anechoic chamber) v letih 1951/52 na Univerzi v Harvardu, je pomemben mejnik v glasbi 20. stoletja. V “tišini“ v njej je Cage domnevno slišal dva zvoka – visokega, ki naj bi prihajal od delovanja njegovega živčnega sistema in nizkega, ki ga je povzročalo pretakanje krvi po njegovem ožilju. »Prazen prostor ali prazen čas ne obstajata. … vedno nekaj slišimo. Poizkusite ustvariti tišino, vendar je ne morete… Zvoki bodo, dokler ne bom umrl.«[3]

Tišina nikakor ne pomeni odsotnosti zvokov, celo nasprotno: če smo izpostavljeni zelo tihemu okolju, svoj sluh priostrimo, se naprezamo in poskušamo slišati kar najmanjše zvočne vzgibe.[4] Vedno se nekaj sliši. Pred zvoki se ne moremo ubraniti, izpostavljeni smo jim še pred rojstvom, pred njimi pa se ne moremo nikamor umakniti, saj predirajo vse pregrade, stanovanja, sobe in naše telo, ter utihnejo šele s smrtjo. Morda je glasba v klasičnem smislu nekaj, kar nas pred zvočnim nasiljem zavaruje, kar ga zameji in udomači ter napolni s čutnim ugodjem.

Toda Cageov uvid, ki ga je predstavil tudi v svoji znameniti skladbi 4’33’’, je odpravil razliko med tišino in zvokom ter med glasbo in naključnimi okoljskimi zvoki. V duhu zen-budistične odprave dualnosti (Cage je zen-budizem spoznaval prek učenja D.T. Suzukija, ki je v 50-tih letih v ZDA populariziral budizem med beatniško generacijo) je kot glasbene pripoznal tudi zvoke, nad katerimi kot skladatelj ni imel nadzora in se je odprl »svetu kot glasbi«.

Neskončnih uglasitev

mesto je.

Je nič in hkrati vse.

Iz nje se vse rodi

in vanjo vse umre.

Lahko jo slutiš,

a slišiš ne!

(uganka iz predstave Izgubljeni ton, Peter Kus & Zalka Grabnar Kogoj)

Intuicija, da glasba ni omejena na zavestno ustvarjene zvoke, pač pa da je muzikaličen ves svet, je na nek način vsebovana že v številnih sonoričnih božanstvih[5] ter mnogih starih mitologijah in kozmologijah. Iz staro-kitajske teorije glasbe in kozmologije na primer poznamo pojem osnovnega tona t.i. huang chung. To je neslišna »nebeška vibracija«, iz katere prek različnih stopenj emanirajo vsi fizično slišni zvoki (torej tudi glasba). Tak Ton je osnova celotnega stvarstva, ki iz njega izhaja (sistem je bil podoben t.i. pitagorejski harmoniji sfer)[6]. Svet ponovno nastopa kot glasba in njegov ustroj lahko pojasnimo kar z glasbeno teorijo! 

Če v današnjem svetu, ki je zgubil stik s transcendenco, iščemo osnovni ton, akustično ontološko podstat, ki je temelj sveta, jo lahko najdemo v abstraktnemu umanjkanju vsakega zvoka – to je v tišini.

Tišina je prazno mesto, tisto počelo iz katerega vzniknejo vsi toni[7]. Je mesto neskončnih možnosti, iz katerega lahko nastane vse, samo po sebi pa je to mesto prazno, je nič. Je čisto mirovanje, čisti vakuum, iz katerega se rojevajo vibracije.

Človek (in cel svet) se iz popolne tišine s prvim krikom rodi v življenje, tj. v svet zvoka. Ko umre, se zopet vrne v tišino (ponovno se vračamo h Pascalu Quignardu). Popolna tišina je zgolj abstrakten pojem, o katerem lahko razmišljamo, ne moremo pa je slišati. Hkrati je to tudi mesto h kateremu se (kot glasbeniki in kot ljudje nasploh) venomer vračamo in nam ponuja nov začetek, možnost da prisluhnemo notranjih vzgibom in si zgradimo nov svet.

Zakaj začnejo govoriti, ko bi lahko poslušali?

Ali imajo ušesa namesto ob strani svoje glave v notranjosti svojih ust, tako da takoj, ko nekaj zaslišijo, začnejo govoriti?[8] (John Cage)

Najboljše bi bilo, da smo tiho in poslušamo.

Toda, če samo poslušamo (če smo s tem tudi poslušni in ”ubogamo”), ali potem tudi razumemo[9]? Ali se do resnice lahko dokopljemo le z diskurzom (z govorico), poslušanje pa se zaustavi pri intuitivnem dojemanju, ko nečemu le prisluhnemo?

Vendar je pri poslušanju ”pomen” (v kolikor lahko o njemu govorimo) vedno skrit v zvoku, zvoku pa med poslušanjem poskušamo pripisati pomen. Glasba je zveneči ne-smisel in njen pomen je lahko posredovan le skozi zvok.

Glasba je avtorefleksivna, ne napotuje na nič drugega izven sebe in je zato pomensko prazna, brez smisla. Toda vseeno skušamo glasbi smisel vedno znova pripisati, jo pojasniti in razložiti, o njej govoriti.

 

Opombe

[1]Uganka, ki jo je W. A. Mozart napisal in na letakih razdelil na Dunaju med pustom leta 1787, tri leta pred smrtjo. (prevod P. K.)

[2]Miller, Jacques-Alain (1995), ‘Jacques Lacan in glas’, v: Problemi, 1-2, 1995, Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo.

[3]Cage, John (1973), ‘Experimental Music: Doctrine’, v Silence, Middletown, CT: Wesleyan University Press, str. 8.

[4]Pri tem je verjetno, da Cage v brez-odmevni sobi v resnici ni slišal zvokov živčevja in pretakanja krvi, saj je šviganje živčnih signalov neslišno, prav tako pa pri zdravem človeku ne moremo slišati pretakanja krvi po ožilju. Domneva se, da je imel Cage tinitus, šumenje v ušesih, ki ga imajo mnogi glasbeniki in ga opazijo šele, ko so izpostavljeni zelo tihim situacijam. Gann, Kyle (2010), No Such Thing as Silence, John Cage’s 4’33’’, New Haven, CT: Yale University Press, str. 164

[5]Če se omejimo na nekatere starejše:

–       Brahmâ, najvišji bog in stvarnik sveta v hinduizmu, ki označuje primitivno magično silo, sveti govor in himno. Iz njegovih ust se s petjem rodijo tudi drugi bogovi,

–       v vedski tradiciji je Pradžapati, bog stvarnik, po izvoru »zveneča sapa«, ki poje hvalnice. Tudi vsa dela bogov so glasbena, saj vse, kar bogovi počnejo, storijo s »pojočo recitacijo«.

–        za stare Egipčane in nekatera afriška plemena je bog »Veliki kričač«, itd.

[6]Najpomembnejša naloga staro-kitajskega vladarja je uglaševanje cesarstva z osnovnim Tonom, ki je temeljno gibalo sveta. Brez njega se življenje v cesarstvu ustavi. Pri tem je nenavadno je, da so se ostaline davnih kozmologij, v katerih je glas izvor vsega stvarstva, ohranile vse do današnjih dni. Državljanke in državljani sodobnih demokracij se vsakih nekaj let odpravimo na volitve, na katerih »oddamo svoj glas«. Glasovi vseh nas se zberejo v enega, ki postane vladajoči in na katerega se uglašuje naše druženo življene – kot davni odmev kitajskega »osnovnega tona«.

[7] Če po vzoru kitajske legende bistvo sveta pojmujemo kot akustično, potem se iz tišine rojeva cel svet. Svet so samo vibracije, zgostitve in razrečitve »prvobitne materije«.

[8] Cage, John (1973), ‘Composition as Process’, v Silence, Middletown, CT: Wesleyan University Press, str. 48. (prevod P.K.)

[9] V francoščini lahko entendre hkrati pomeni sišati (v smislu ėcouter, poslušati) in razumeti (comprendre). Na razločevanje se navezuje spis Jean-Luca Nancyja A l’écoute. Angl. prevod v Nancy, Jean-Luc (2007): Listening, New York, NY: Fordham University Press.

Share